Rim: metropola zgodovine in sedanjosti

Roma… mesto, ki skriva besedo ljubezen, ko ga prebereš iz nasprotne smeri. Srečno naključje za osvajalce iz prestolnice, ki prežijo na naivne turistke. In mesto resnično slovi po romantičnem vzdušju, z močnim pridihom zgodovine. Je mogočno, glasno, neurejeno in kaotično. A obenem ljubko, romantično in domačno. Za naju bo imelo vedno poseben pomen saj je bilo mesto najinega prvega skupnega (romantičnega) potepa.

Podatki o Rimu so zgovorni. Mesto, ki je bilo ustanovljeno leta 753 pred Kristusom, s slovito anekdoto o volkulji in dvojčkoma Romulom in Remom. V Evropi velja kot prva metropola in še sedaj s svojo okolico šteje 3,7 milijonov ljudi. V Rimu se lahko sprehodiš mimo (kar) 280 fontan in 900 cerkva, kar je posledica katoliškega kapitala in izkazovanja super moči. Ureditev je tipično italijanska: tramvaji ne vozijo po voznem redu, avtomobili parkirajo sredi ceste, določeni kotički znajo biti malce umazani, a nič ne de, saj je pri ljudeh na ulici očitna italijanska stilska urejenost (tukaj tudi vojaki in policaji ne zaostajajo) in druženje ob dobri hrani in vinu.

Četrtek, 27. 10. 2016

V četrtek zvečer sva v večernih urah priletela iz Trsta v Rim in se ugnezdila v simpatičnem B&Bju v okolišu Trastevere. Pričakal naju je prijeten gostitelj Eduardo, sicer rojen v Pugliji, a Rim je bil že dolga leta njegov dom. V svojem velikem meščanskem stanovanju je oddajal 3 sobe (vsaka s svojo kopalnico) in ena izmed njih je bila najim dom za 5 dni.
Trastevere je prijetna in živa soseska Rima, v kateri prevladujejo domačini s kopico okusnih restavracij, njena največja prednost pa je bližina centra, zato je bila prava izbira. Ker sva zvečer priletela sestradana, sva se peš odpravila do bližnje restavracije “A Casa Mia” na klasično italijansko pojedino – testenine al arrabiata in pizzo pospremljeno s hišnim vinčkom. Odličen uvod v najino prvo italijansko avanturo.

Petek, 28. 10. 2016

V petek naju je zbudil prijeten vonj po kapučinu in francoskih rogljičkih. Ob zajtrku nama je Eduardo na hitro dal nekaj priporočil za bližnje restavracije in znamenitosti.
Po zajtrku sva se odpravila peš proti centru. Sonce je prijetno sijalo in z vsakim metrom, ko sva se približevala centru, je bilo na ulicah več ljudi. Najin prvi večji postanek je bil pri spomeniku Viktorja Emanuela II., postavljenemu v čast prvega italijanskega kralja po združenju Italije. Zgradili so ga šele leta 1935 v neoklasicističnem stilu, ki naj bi kopiral stil rimskega foruma, ki se nahaja poleg te gromozanske stavbe. S svojo velikostjo in neoriginalnostjo ter pretiravanjem z ornamenti naju ni navdušil in sva raje vstopila v gotsko baziliko Svete Marije od nebeškega oltarja iz 12. stoletja, ki stoji takoj za spomenikom. Svetla in prostorna ter bogato okrašena je dajala boljši občutek, ampak ko sva zakorakala še tisočletje bolj v preteklost do Rimskega Foruma, sva bila pa res navdušena. Prostor, kjer so rimski vladarji skozi stoletja tekmovali, kdo si bo zgradil prestižnejše spomenike in stavbe. Kljub ruševinam mogočnost še vedno pride do izraza. Pretiravanje v dimenzijah in oblikah, dosežki statike in gradnje izpred 2000 let navdušujejo še danes. Razočara pa dejstvo koliko ljudi je ob teh gradnjah izgubilo svoje življenje.
Malo naprej se nahaja še en izjemen gradbeni dosežek: Kolosej. Zgrajen je bil leta 70 našega štetja s kapaciteto do 80.000 ljudi, prizorišče krvavih gladiatorskih iger s svojo veličino zasenči marsikatere moderne dosežke gradbeništva. Kot ena izmed glavnih znamenitosti je seveda preplavljen z turisti in to je bil tudi glavni razlog zakaj si je nisva ogledala tudi od znotraj. Pot naju je vodila do Circus Maximusa – starodavnega prizorišča dirk s konjskimi vpregami, ki je bil s kapaciteto 150.000 gledalcev največje prizorišče iger v antičnem svetu. Tribune se sicer niso obdržale, prizorišče s svojimi 620 m dolžine pa še danes daje dober občutek veličine. Po desetih prehojenih kilometrih sva se odločila, da si spočijeva noge v mehki postelji in se zvečer odpravila na večerjo v domačem okolišu. Glede na ritem domačinov sva bila zelo zgodnja, saj so se restavracije ob 18. uri šele dobro začenjale odpirati. Odločila sva se za prvo odprto, kjer sva si privoščila testenine s česnom in lignje na žaru. Konkretna okrepitev za nočni obisk Vatikanskega muzeja.
Karte za ogled sva kupila preko spleta že nekaj tednov prej. Poleg kart dobiš tudi točna navodila koliko prej moraš biti tam in koliko časa si lahko največ notri. Če verniki vidijo Vatikan kot versko središče, je nama izpadel kot sinonim moči in kapitala. Poslopja se šibijo od prestiža in zgodovinskih ropanj, krasnih umetnin in zlata. Velikega pomena za umetnost, a v tem ni niti kanček verskih naukov. Po neskončnih hodnikih in sobanah polnih slik, kipov, zemljevidov, porcelana in drugih dragocenosti je bil vrhunec seveda Sikstinska kapela z Michelangelovo stropno in stensko poslikavo. Pogled na 520 kvadratnih metrov poslikanega stropa z motivi iz stare zaveze in poslednje sodbe je res imeniten, sploh ob dejstvu, da je Michelangelo celoten strop poslikal sam v obdobju štirih let, kar delo umešča v vrhunce človeške ustvarjalnosti. Če še enkrat obiščeva Vatikanski muzej, greva definitivno na voden ogled saj imava premalo znanja, da bi od ogleda kaj več odnesla.
Aplikacija za štetje korakov nama je ta dan pokazala 19 km in tudi noge so se strinjale, da bo počitek res prijal.

Sobota, 29. 10. 2016

Ponovno krasno sončno jutro, zajtrk in sledili so za Rim tipični ogledi, ki sva si jih intenzivno nanizala v najinem kratkem petdnevnem obisku. Najprej sva se peš odpravila do znamenitega Panteona, ki je bil zgrajen okrog leta 125 našega štetja v čast sedmim rimskim planetarnim bogovom, kasneje v 7. stoletju pa prekrščen v cerkev Svete Marije kraljice mučenikov. Posledično je najbolje ohranjena rimska stavba in v stalni uporabi od njegove postavitve. Gradbeni dosežek tistega časa je še danes izjemen, saj je s 43 m višine največja nearmirana betonska kupola na svetu. Sama stavba ima v notranjosti obliko popolnega kroga z enakim premerom, kot višino, odprtina (okulus) na stropu v premeru 9 m pa v prostor spusti naravno svetlobo in naredi stavbo še toliko bolj impresivno. Razmislek, ki ti ga stavba pusti je naslednji: v pospešeni marketinški promociji “trajnostnih izdelkov” ob pogledu na stavbo, ki je bila tako genialno zgrajena skoraj dve tisočletji nazaj, so vsi takšni napotki samo pobožne želje.
Ni romantičnega obiska Rima brez obveznega meta kovanca v spektakularno fontano zaljubljencev Trevi, kamor sva se komaj skobacala do roba vode, saj je bila polno turistov. Fontana, v kateri se je okopala znamenita Anita Ekberg v filmu La Dolce Vita, vsako leto sprejme na tisoče obiskovalcev, ki v njo vržejo v povprečju za 3.000 € kovancev na dan. Žal zaradi pretirane gneče težko doživiš občutek mogočnosti, saj je preprosto preglasno in prenatrpano.
Na (žal) edini voden ogled sva se ustavila v galeriji Villa Borghese, ki se nahaja sredi angleško urejenega arboretuma, ki ga je po skicah kardinala Scipiona Borgheseja (nečak papeža Pavla V.) zgradil arhitekt Flaminio Ponzio. Vila je bila namenjena razvpitim zabavam, v njej pa so zbrane umetnine, ki so bile drugje zaradi svoje sporne vsebine prepovedane. Naš odličen vodič nas je slikovito popeljal čez zgodovino kontraverznih slik Caravaggia, ki je za svoje modele za pobožne motive večkrat uporabljal znane rimske prostitutke. V galeriji so dobro predstavljena njegova dela Deček s košarico sadja, Sveti Jeremija, in Avtoportret bolnega Dioniza). Poleg ostalih del nama so v spominu ostali še imenitni kipi Berninija, predvsem Apolon in Dafne, David in Pluton in Perzefona.
Kratek spust iz ville Borghese naju je vodil mimo katedrale Trinità dei Monti do natrpanih Španskih stopnic, ki povezujejo katedralo in trg Piazza di Spagna. 174 stopnic je bilo zgrajenih v 18. stoletju pod mecenstvom francoskega diplomata za povezavo Španske ambasade s katedralo. Dodatno popularnost, predvsem med ameriškimi turisti, pa je podobno kot za vodnjak Trevi, povzročil film, tokrat Roman Holiday z Audrey Hepburn in Gregory Peckom. Na stopnicah sva pričakala sončni zahod, ki je mesto obarval toplo oranžno, nato pa sva si privoščila kavo in kolaček v bližnji slaščičarni. Domov sva se odpravila kar s tramvajem in si privoščila večerjo v Ombre Rosse v domačem Trastevere.

Nedelja, 30. 10. 2016

Nedeljsko zbujanje ni bilo ravno prijetno saj naju je stresel močan potres z magnitudo 6,5, žarišče pa je bilo jugovzhodno od mesta Perugia. V sosednji sobi B&Bja je italjanski par potres močno prestrašil in sta sredi tresljajev v pižami tekla ven na ulico iz četrtega nadstropja. Šele kasneje sva na spletu prebrala, da se je zaradi potresa zrušila bazilika v Norcii.
A adrenalina še ni bilo konec. Po zajtrku sva se odpravila peš proti Vatikanu in ravno opoldne prispela na Janiculum – enega izmed sedmih hribčkov na katerih stoji Rim. Tam se je zbralo veliko ljudi, nisva sicer vedela zakaj in sva nevedno opazovala kaj se dogaja. Točno ob dvanajstih pa kar na enkrat močan POK! Skoraj naju je odneslo v zrak, saj poka seveda nisva pričakovala. Izkazalo se je, da je šlo za izstrelek topa, ki je bil postavljen malenkost nižje pod vznožjem. Šele sedaj ko piševa tale članek sva našla podatek, da je to vsakodnevni dogodek že od decembra 1847, gesta pa podobna kot naša sobotna sirena, ki oznanja poldan.
Ko sva pripešačila do Vatikana, je bilo ravno konec maše in velika skupina ljudi je zapuščala trg, malo manjša z nama nekje v sredini pa je čakala pred vrati za vstop v Vatikan. Glede na manjše število ljudi v vrsti, sva pričakovala hiter vstop, ki pa se je kljub vsemu zavlekel na skoraj uro čakanja v vrsti in počasnega premikanja do varnostnih pregledov. Ko sva končno vstopila, sva si najprej ogledala kupolo čisto pod vrhom, kjer doživiš veličino bazilike in lahko opazuješ notranjost iz ptičje perspektive. A to še ni bila najvišja točka. Od tukaj sva se po ozkih zavitih stopnicah in utesnjenih koridorjih ob kupoli dvignila na najvišjo točko katedrale. Hodniki so se ožili, ljudi pa je grabila panika. Strašljivo za tiste s klavstrofobijo! Prav tako, ni bilo v oporo dejstvo, da sva zjutraj doživela močan potres. Ko sva končno le prispela na balkon, je bila tam takšna gneča, da sva komaj videla ven. Nekako sva se pririnila do ograje in občudovala čudovito urejen Vatikan in razgibano mesto v ozadju. Potem pa po zrcalni poti ponovno spust dol v notranjost bazilike. Razkošje v dimenziji, ko stojiš pod najvišjo kupolo na svetu (višja od 130 m a z 41 m manjši premer od Panteona), te pusti z občutkom majhnosti in občutkom skrbno načrtovanega verskega turizma. Za steklenim pokrovom sva si zaradi velike gneče s težavo ogledala še slovit Michelangelov kip Pietà – mojstrovino iz leta 1499, ki prikazuje truplo Jezusa Kristusa v Marijinem naročju, eno najpomembnejših del iz visoke renesanse.
Preostanek popoldneva sva se sprehajala med peš uličicami po centru in malicala v eni izmed prijetnih kavarn. Do večera sva se vrnila v Trastevere, se problekla in odpravila (po Eduardovem nasvetu) v eno izmed najboljših sosednjih pizzerij Marmi. Nad pizzo nisva bila ravno navdušena, saj je bila precej presušena, a še bolj naju je razočarala postrežba, saj sva na pizzo čakala skoraj 2 uri. Po 17 prehojenih kilometrih je bilo čakanje na večerjo še toliko bolj frustrirajoče.

Ponedeljek, 31. 10. 2016

V ponedeljek sva se odločila da se z vlakom odpeljeva do obale in si na poti ogledava tudi Ostio Antica – veliko arheološko najdišče Ostie, mesta ki je bilo pristanišče Rima v antičnih časih. A žal je bilo najdišče, tako kot ostale mnoge galerije, v ponedeljek zaprto. Od tam sva se naprej z vlakom odpravila proti obali in se na hitro sprehodila po peščeni plaži. V restavraciji malo naprej sva si privoščila kosilo in sipina rižota je na mizo prispela bela 😕, nekaj so jo sicer popravljali, a jo je kuhar presolil, tako da tudi popravek ni bil ravno uspešen. Ker se na obali ni kaj prida dogajalo, sva se z umazanim porisanim vlakom raje odpravila nazaj proti mestu in se (ponovno v Trastevere) odpravila na kozarec vina. Našla sva zanimiv bar, ki je bil v osnovi galerija, točilni pult je bil narejen iz rimskih obokov, natakarji pa so bili trije Italijanski hipsterji. Vinu v podporo sva naročila še sirno ploščo in se dobro uro kasneje odmajala v posteljo.

Torek, 1. 11. 2019

Ker sva letela nazaj v Ljubljano šele ob sedmih zvečer, sva imela še nekaj časa za zadnja pohajkovanja po mestu. Z najinim gostiteljem sva bila dogovorjena, da lahko prtljago za ta čas pustiva kar v stanovanju. Še zadnjič sva se s tramvajem odpravila proti centru do arene, a si jo na žalost zaradi gneče nisva ogledala od znotraj. Sva pa na trgu poleg, opazovala zanimivo interakcijo med ekstremno urejenimi vojaki s perjanicami na glavi, ki so potrpežljivo in prijazno usmerjali turiste in se na od časa do časa z njimi tudi fotografirali. Italijani imajo prestiž v krvi, in vse uradne uniforme (od policijskih do vojaških) so do gumba natančno krojene pod budnim očesom modnih oblikovalcev. Za karabinjerje recimo jih je kreiral znameniti Valentino, in težko je skriti ponos in pomembnost teh, ki jih nosijo.
Najin prvi skupni potep sva zaključila po italijansko, s kosom pizze. Tokrat sva srečo poskusila v Dar Poeta in bila pozitivno presenečena, saj je bila pizza tam naravnost odlična. Paradižniki so bili sveži in sladki, mozzarella se je popolno stopila na površju in bazilika je dodala piko na i. Sledil je popoln zaključek z gelatom, skok nazaj po prtljago in na letalo domov.

V Rimu sva preživela pet toplih jesenskih dni v spremstvu okusne italijanske hrane in pitnih lahkih rdečih vin. Močan pridih Mediterana ustvarja prijetno kaotičnost, ki sproščeno deluje na atmosfero. Na nek način se ti v Rimu nikamor ne mudi, ker to ni mesto deloholikov in kariernega dokazovanja. Zgodovina preži na vsakem vogalu, in nezavedno spremlja domačine z estetiko klasicizma, renesanse in baroka. Italijanska filozofija “La Bella Figura” je smiselna posledica naštetega in nedvomno paše za uživaški krajši ali daljši romantičen oddih. Še dobro da je Rim blizu, ker ga bova nedvomno še obiskala.