Kostariška Pura vida

Vulkan Irazu, Cartago in proti Karibom

V četrtek zjutraj sva že takoj po zajtrku zapustila najin penzionček in se odpeljala po dolgi makadamski cesti nazaj proti morju. Monteverde sva zapuščala v soncu in nadoknadila sva veličasten razgled, ki nama je bil ob prihodu ponoči skrit. Nato sva nadaljevala po glavni cesti nazaj proti San Joseju in naprej proti drugemu največjemu mestu Cartago, kjer sva zapustila glavno cesto in se začela vzpenjati proti vulkanu Irazu, najvišje ležečemu kostariškemu vulkanu, ki je enostavno dostopen z avtom. Že sam Cartago leži na višini 1400 m nad morjem in če je na tej višini še tropsko podnebje, z višino povprečna temperatura počasi pada in na višini okrog 2000 m sva se vozila mimo polj s krompirjem in čebulo. Nekje na polovici poti sva se ustavila in si privoščila malico z lokalnim avokadom in kruhkom, še malo višje pa sva se ustavila na kavi v hecni obcestni gostilnici. Lesena hiša ki je bila znotraj v celoti polepljena z nešteto listki, preproste klopi in precej cenejša ponudba kot v Monteverde. Za kratek čas sva uživala ob kavici in razgledu na dolino (na srečo okna niso bila polepljena), nato pa nadaljevala naprej v hrib in se povzpela nad oblake ter vstopila v nacionalni park (13 € na osebo). Prvi postanek sva naredila v kraterskem delu vulkana pod vrhom, se sprehodila čez večji krater in si ogledala še nižje ležeči manjši krater, ki je občasno napolnjen z vodo. Z avtom sva se povzpela še do samega vrha na 3432 m, kjer je bil čudovit pogled na celoten vulkan in na okoliška gorovja. Na dolino žal ne, saj je bila prekrita z oblaki. Prav dolgo se nisva zadržala, saj naju je višina kar malo zdelala, konec koncev sva se v roku nekaj ur povzpela od morja do vrha. Prenočišče sva imela rezervirano nedaleč od Cartaga ob vznožju vulkana, kjer sva najela malo simpatično brunarico s posteljo, kopalnico in verandico. Naselje je bilo med novejšimi in je imelo zelo urejen vrt. Po priporočilu receptorja sva se proti večeru napotila proti bližnji gostilni z domačo hrano, a sva se na pol poti ustavila, saj je avto čudno tresel in ropotal. Izkazalo se je, da bila zadnja leva guma prazna – kot kaže je bil vzpon na Irazu zanjo preveč in je na poti navzdol počila (pok sva celo slišala med vožnjo, vendar niti nisva pomislila na gumo). Hitro sva jo zamenjala z rezervno, ki je priročno čakala kar na zadnjih vratih. Okrepila sva se s tipičnimi kostariškimi jedmi – pečeno banano plantain s sirom za predjed, pečenega piščanca v kosih s fižolom, koruzo, čebulo in solato ter govedino s črnim fižolom, čebulo in tortiljami. Porcije so kar ogromne (tudi domačini ne spadajo med najbolj suh narod), hrana pa nasitna in sladico sva morala preskočiti. Pred spanjem sva iz hotela poklicala še asistenco, da nama je pripeljala novo rezervno gumo. Voznik kar ni mogel verjeti, da sva gumo zamenjala sama, verjetno stranke to ne počnejo prav pogosto.

Petek je bil dan za odhod na karibsko stran, a ne pred ogledom Cartaga in okolice. Po res okusnem in lično pripravljenem zajtrku (omleta in ameriške palačinke) sva se zapeljala do centra mesta in parkirala v bližini tržnice, kjer sva se pasla ob pogledih na neskončne količine barvnega tropskega sadja. Kupila sva karambolo, mango in avokado, po za naše razmere zelo nizkih cenah in zrelega okusa. Ja, karambola je v resnici tudi sladka, ne samo kisla in za eno sva odštela 20 centov. Center sva sicer dokaj hitro zapustila, saj poleg tržnice ne ponuja veliko, na hitro sva se nato ustavila še pri baziliki Naše angelske gospe (Basilica de Nuestra Señora de los Ángeles), najpomembnejše cerkve v Kostariki. Ob opazovanju ljudi v cerkvi opaziš visoko prisotnost pobožnosti, kontrast temu pa so prodajalci srečk na trgu pred baziliko.

Zadnji ovinek do Karibov je bil botanični vrt Lankester malo iz Cartaga (9 € na osebo), kjer sva se zamudila konkretno uro. Ni ravno pogosto, da vidiš tak velik nabor tropskih rastlin na prostem in ne v sobnih lončkih in koritih. Botanični vrt je razporejen tematsko po rastlinah, praproti, kaktusi, epifiti, mangrove, palme in japonski vrt. Zelo lepo urejen in opremljen. Po ogledu sva imela pred seboj 3 ure dolgo pot do karibske obale, ki se je najprej po stranski cesti vila od Cartaga po hribčkih gori doli skozi gosto rastje mimo redkih mest, dokler nisva pri kraju Siquirres prišla na glavno cesto, ki pelje od San Joseja do mesta Limon, edinega pristanišča na karibski strani. Tu se je pokrajina zravnala, džunglo so zamenjali nasadi banan, cesta pa je bila polna ogromnih tovornjakov, ki prevažajo tovor v pomembno pristanišče. Za krajši čas sva se pri Limonu ustavila v prometnem zastoju na glavni vpadnici, a sva hitro po stranskih cestah nadaljevala po obalni cesti proti jugu. Prometa na cesti je zmanjkalo, na eni strani je bila neskončna peščena plaža, na drugi pa džungla, in po uri vožnje sva bila na cilju: v vasici Puerto Viejo, živahnem, a majhnem turističnem središču kostariške karibske obale. Prenočišče sva imela rezervirano blizu plaže malo naprej od vasice, simpatičen lesen bungalovček z velikansko udobno posteljo, kopalnico in verandico v gozdičku. Sprejela sta naju prijazna gostitelja Marc iz Španije in Jessica iz Kanade, ki sta nama postregla koktajl dobrodošlice. Večerjo sva si po njunem predlogu privoščila kar v bližnji kreolski gostilnici – kostariško težko hrano osnovano na fižolu in koruzi je tu zamenjala lahka morska z zelenjavo in krompirjem. Dan sva zaključila v postelji v bungalovčku s pol odprto streho, kjer je bil občutek, kot da sva na prostem in zvoki nočnih živali so naju odpeljali v zaslužen počitek.

Karibi!

Zadnji del potovanja sva želela preživeti nekje ob morju in karibski del Kostarike naju je privlačil zaradi svoje odročnosti, majhnosti, naravnih lepot in pa kreolske kuhinje. In če sva bila že z nastanitvijo in večerjo navdušena, nama je ogled Puerto Vieja v soboto samo potrdil pričakovanja. Mala vasica ob morju, obdana s čudovito peščeno plažo, preprostimi, a prijaznimi lokalčki in trgovinicami brez skomercializiranosti velikih letoviških krajev. Mešanica kultur, hipi vzdušje je ravno to kar sva potrebovala za počitek pred odhodom nazaj v mrzlo Evropo. Dopoldne sva raziskovala mestece, obiskala lokalno tržnico, kjer prodajajo doma narejene izdelke, popoldne pa preživela na plaži nekaj kilometrov naprej od najinega bungalova. Morje je bilo prijetno toplo čudovito zeleno modre barve, na plaži pa svetlo rjava mivka in palme, ki dajejo naravno senco. Za malico sva si privoščila tople zvitke podobne pici, katere so prodajali kar na plaži, na kratkem sprehodu pa sva srečala lenivčka, ki je prišel iz drevesa na tla opraviti potrebo (izjemna sreča, saj to počnejo le enkrat na nekaj tednov). Na žalost sva imela telefone doma in ga nisva uspela fotografirati. Da, takole bi lahko preživela več kot samo tri dni! In tako je dan hitro minil, midva pa ponovno postala lačna. Na večerjo sva se odpravila kar v Puerto Viejo v gostilno s karibsko kreolsko kuhinjo, kjer sva uživala ob dobri večerji, za konec pa sva si v barčku na terasi v prvem nadstropju privoščila še koktajl z razgledom nad vasico. Vmes sva šla mimo lokala, kjer so plesali salso in je zaradi prenatrpanosti lokala posledično plesala še cela ulica. Nama pa je bilo zelo všeč, da kljub temu, da so vse restavracije na prostem, je v njih prepovedano kaditi, kar je za uživanje ob hrani nujno.

V nedeljo naju je presenetilo slabše vreme, kar sva izkoristila za dnevni izlet po okolici. Zapeljala sva se do naravnega parka Cahuita, kjer sva se sprehodila po obalni poti skozi palmov gozd. Obala je obdana s koralnim grebenom, ki pa žal zaradi visokih valov ni bil dostopen. Sva pa na poti srečala dva druga pohodnika in jezno opico, ki je napadla enega od njiju, verjetno zaradi hrane v nahrbtniku. Ena izmed sprehajalnih poti je vodila tudi stran od morja med mangrove. Pot je bila dvignjena na leseni platformi, saj so mangrove popolnoma neprehodne in prepredene z več metrskimi pajkovimi mrežami, ki bi verjetno lahko ustavile tudi majhnega ptiča. Če obala zgleda rajska, je notranjost vse prej kot to in ne preseneča, da so na karibski obali le tri turistične vasice in eno pristaniško mesto, saj je narava neprehodna. Iz naravnega parka sva nato z avtom zavila stran od obale in čez nižji hrib v kraj Bribri, prestolnico starega istoimenskega indijanskega plemena. Mestece ob panamski meji je vsega skupaj 10 km od morja, leži sredi neprehodne džungle, s cesto je povezano v eno smer s Panamo in v drugo smer po cesti, kjer sva se pripeljala midva. Turizma tu praktično ni. Lačna sva zavila gostilno v samem centru, kjer sva jedla neke vrste fajitas, okusno, a nič kaj pretresljivo. Kaj drugega ni bilo videti, tako da sva se odpeljala nazaj proti Puerto Vieju z dvema postankoma ob poti: prvi je bil na dvorišču prijaznega gospoda, ki nama je še bolj prijazno pobral dva dolarja za parkirnino, od koder sva se sprehodila do rečice in manjšega slapa. Voda je bila sicer topla, a rahlo deževno vreme naju ni prepričalo, da bi se šla namakat. Drugi postanek pa je bil pri domačinki, potomki indijancev, ki doma na tradicionalen način prideluje čokolado in v zameno za vstopnino proces pridelave tudi pokaže. Tako sva se si lahko najprej v živo ogledala drevo kakavovca in njegove plodove, ki so nekje velikosti melone, za kakav pa se uporabljajo samo semena ovita v prozorno mehko lupino. Ta sproži fermentacijo, ki je nujno potrebna pri pridelavi čokolade. Prav tako čisti kakav in iz njega pridelana čokolada ni črn (kot bi si mislil glede na 99% čokolado v naših trgovinah), ampak svetlo rjav in absolutno ni kislega okusa, ampak malenkost trpek in grenak. Najboljša čokolada pa je tista, kjer se pri proizvodnji kakavovo maslo ne ločuje. Tudi tekstura je bolj zrnata in ne tako mastna. Seveda sva poskusila navadno čokolado ter tako z dodatki  (sol, mleko, vanilija, kokos, …) in bila navdušena nad okusom. Na koncu obiska sva nakupila še nekaj čokolade in kakava za domov, nato pa nama je preostala samo še vrnitev nazaj v najin bungalov, kjer sva uživala v večeru.

Ponedeljek je bil najin zadnji polni dan in glede na odhodni let v torek ob enih, sva imela načrt se odpraviti proti glavnemu mestu že dan prej, saj vožnja traja kar pet ur. Vseeno nama je bilo na Karibih tako všeč in še najin bungalov je bil slučajno prost, da sva podaljšala še za en dan. Ta dodaten čas v raju sva izkoristila za kopanje kar na plaži v bližini najinega bungalovčka. Morje je bilo ravno tako toplo, peščena plaža je bila delno v senci, delno na soncu pa še zlahka sva do nje prišla kar peš. Ob poldne sva si na baru ob plaži privoščila hladno pivo in poleg dobila še krasne prigrizke – s kruhki in olivami. Na kosilo sva se odpravila v Manzanillo, zadnjo vasico na koncu obalne ceste, kjer sva si v obalni restavraciji naročila solato s kozicami in ribjo juho. Solata je bila bogata s kozicami in svežo zelenjavo, a zmagovalka je bila ribja juha z jastogom in ostalimi ribjimi dobrotami… rakom, lignji in školjkami, vse skupaj s pijačo za približno 15 €. Preostanek popoldneva sva uživala kar na plaži v Manzanillu, zvečer pa sva se odpravila v Puerto Viejo v italijansko restavracijo, kjer sva uživala vsak v svoji pici. Prav dolgo nisva žurala, saj sva morala naslednji dan vstati ob petih zjutraj.

Pura vida!

Malo pred alarmom ob petih zjutraj so naju zbudili grozeči zvoki iz dreves v bližini najinega bungalova. Glasno, globoko nečloveško dretje je trajalo nekaj sekund, nato pa tišina za kake pol minute. Vedela sva, da je nekaj živalskega, vendar noben od naju še nikoli ni slišal kaj podobnega. Skrivnost nama je pojasnil Marc, ki je vstal, da nama je za odhod pripravil zajtrk. Šlo je za vrsto opic, ki navsezgodaj skačejo po krošnjah in sledijo samcem, ki se derejo. Z zbujanjem seveda ni bilo nobenih težav in po slovesu od prijaznega gostitelja sva bila kmalu na dolgi poti proti letališču v glavnem mestu. Po kilometrih glavno mesto niti ni bilo tako daleč, a kostariška infrastruktura je luknjasta in zastarela in več kot 50 km/h je težko pričakovati. Vožnja je potekala sicer brez težav, med potjo sva pojedla odlične Marcove sendviče in čisto po načrtu sva bila okrog enajstih na letališču, kjer sva oddala najinega zvestega terenčka. V sprejemni pisarni so bili tako presenečeni, da sva sama zamenjala gumo, da sva dobila še 100 % popust na asistenco. Preostal nama je samo še kratek prevoz do letališča in prijava na let, kjer pa se je zalomilo. Letalo iz Houstona, kamor bi morala leteti pred poletom v Evropo je bilo odpovedano, tako da so naju prestavili na let v Madrid, kjer pa ni bilo dovolj časa za prestop za let proti Munchnu, tako da sva na končno letališče v Trstu prišla ob enajstih zvečer, namesto ob petih popoldne.

Za potovanja se odločamo iz različnih razlogov, ene pritegne narava, druge hrana, tretje ljudje in kultura. Kostarika, ki je velikosti dveh Slovenij in pol, navdušuje predvsem zaradi svoje tropske lege in štirih tipov tropskih gozdov. Je raj na zemlji za geologe in botanike. Navdušuje s svojimi razgibanim živalskim svetom in (še vedno aktivnimi) vulkani. Pa peščene plaže Pacifika in Karibov z neskončnim zelenjem vsepovsod. Če je bil Monteverde preveč usmerjen v množični turizem in naju ni prepričal, sva na karibski strani v hipijevskem Puerto Vieju naravnost uživala. Glede na splošen občutek varnosti, nižje cene in idealno klimo, pa ni nič presenetljivo, zakaj se tako veliko Evropejcev in Američanov odloči za stalno selitev v to državico Srednje Amerike… za Pura vida ali čisto, polno življenje, kot pravijo domačini!