Spomladanska Provansa

Dva potepina sva na potep vzela še enega barabina. Da, to je najino prvo potovanje z razposajenim in v večini svojeglavim štirinožcem. Še dobro, da naju je Provansa umirjala s svojimi naravnimi lepotami, saj je bila roko na srce pot z Ahilom (opp. najin posvojen Coton de Tulear) precej naporna.

Na deževno sredo sva v službi predčasno zaključila, odhitela domov po kužka in se še pred gnečo na cesti odpeljala proti Italiji. Po Sloveniji je šlo hitro, mimo Gorice še tudi, pri Palmanovi pa so se začeli zastoji zaradi nesreče na cesti. Z malo vijuganja po stranskih cestah in z nekaj zamude sva kmalu ponovno nadaljevala po avtocesti in mesta so bila tako hitro za nama: Benetke, Verona, Brescia, Milano. Ob desetih zvečer smo že dosegli Piedmont, kjer sva imela pri kraju Alessandria rezervirano prvo prenočišče, sobo z zajtrkom v večji hiši na deželi. Soba je bila prostorna in prijetna s starinskim pohištvom, šele naslednji dan pa sva si lahko ogledala tudi lepo starinsko hišo z velikim vrtom in starimi mogočnimi drevesi.

Navdušil naju je tudi četrtkov zajtrk v starinski jedilnici, kjer je dišalo po svežem kruhu in domačim malinovem kolaču, v spremstvu domačih marmelad. Poslopje, kjer sva spala je bilo v lasti prijetnega hippi gospoda (in njegove žene) in vse kar sta ponudila svojim gostom, je bilo v večini pridelano iz domačih sestavin, saj so imeli poleg vrta in sadovnjaka tudi svoje kokoške. V objemu zelenih krošenj bi z veseljem ostala še kakšen dan, a žal sva morala naprej, saj se nama je mudilo proti Franciji. Hitro sva bila nazaj na avtocesti in se čez gorske doline, prelaze in predore spustila proti Genovi in nato naprej po obalni avtocesti do Francije, kjer sva zapustila avtocesto in se zapeljala z avtom skozi Monako. Po formula stezi sva odpeljala dva kroga (ne namenoma), zaradi dežja in gneče na cesti precej počasneje kot na tekmi, ampak vseeno sva si del malega mesta ogledala iz avta. Zaradi omejenega časa (in financ), sva raje nadaljevala proti Nici, kjer sva naredila prvi postanek v Franciji. Ker je še vedno deževalo, sva si najprej privoščila kavico in počakala, da dež preneha. Sledil je kratek sprehod po starem mestnem jedru, kjer sva uživala v pogledu na izložbe delikates in pekarn. Vsa ta peciva, kruhki, slaščice, klobase, salame, siri …, da, Francozi res znajo, prava paša za oči in brbončice! Pri slavnem Fenocchiu, ki streže sladoled že od davnega leta 1966, sva si privoščila še kepico ingverjevega sladoleda, nato pa se z avtom odpeljala proti vasici Saint Jeannet nad Nico, kjer sva imela rezervirano prvo prenočišče. Prijetna gostiteljica naju je pričakala s kozarcema rozeja in prigrizki. Hiša je bila tipična provansalska s kamnito fasado in vijoličnimi polkni (čudovito kičasto), spredaj bazenček in terasa z mizo, zadaj pa pogled na mogočne stene priobalnega gorovja. Del hiše je bil najin ljubek apartma s krasnim pohištvom in prostorno kopalnico.  Po nasvetu gostiteljice sva si večerjo privoščila v bližnji tajski restavraciji, nato pa sva pobrala še Ahila in skupaj smo se odpeljali do starega mestnega jedra na hribu, kjer smo uživali v sončnem zahodu in čudovitem pogledu na Sredozemsko morje.

V petek sva se zbudila v čudovito jutro in v okusnem francoskem zajtrku uživala na terasi s pogledom na gore pod toplim spomladanskim soncem. Za ta dan sva nameravala obiskati bližnje vasice in stara mesta v najini okolici, začenši z mestom Vence s čudovitim srednjeveškim središčem z ozkimi kamnitimi uličicami, starimi hišami, kavarnicami in simpatičnimi prodajalnami starin. Nadaljevala sva do manjše vasice Tourrettes-sur-Loup, ki se nahaja na vrhu hribčka s čudovitim pogledom na okoliško gričevje. Sledila je pot skozi slikovito sotesko reke Loup in vzpon do vasice Gourdon na 760 m nadmorske višine, kjer sva si privoščila popoldanski prigrizek v (ponovno) čudoviti vasici s prostranim razgledom (kičasto, kajne). Ker Provansa tu prehaja v alpski svet, se je že poznalo na temperaturah in arhitekturi. Pri naslednjem postanku v vasici Gréolières so tipične provansalske hiše dobivale čedalje bolj strme strehe. Najbolj alpski občutek pokrajine sva doživela pri vasici Coursegoules, kjer so sredozemsko rastje zamenjali pašniki in redki gozdovi. Cesta naju je nato vodila nazaj proti morju in v vasici Carros je bil občutek spet mediteranski s toplejšimi temperaturami. Pred vrnitvijo v prenoščišče sva se ustavila še v večjem nakupovalnem centru s parfumiranimi (!) ulicami med trgovinami, v trgovini E.Leclerc ob poti pa sva si kupila sestavine za večerjo in steklenico provansalskega rozeja, s katerim sva zaključila dan.

Sobota je bil najin zadnji dan v Saint Jeannete in zjutraj sva še malo posedela na terasi in grizljala sveže francoske rogljičke, nato pa sva se odpravila na pot. Najin cilj je bil kraj Lauris severno od Aix-en-Provence, vendar sva namesto hitre vožnje po avtocesti raje izbrala slikovito cesto po Azurni obali. Prvi postanek je bil v Antibesu blizu Nice s čudovito plažo iz malih kamenčkov, nadaljevala pa sva skozi Cannes mimo ekstravagantnih hotelov do Saint-Raphaëla, kjer sva se ustavila na popoldanski malici. Spotoma sva si v Frejusu ogledala še manjši obnovljen rimski amfiteater in se zapeljala skozi mondeni Saint Tropez. Da, Azurna obala velja za vrhunec mondenega turizma v Evropi, a če Saint Tropez in Cannes veljata za bogataški mesti, je Antibes dostopen in ravno tako urejen, morje pa prav tako čudovito. No, konec aprila, kljub lepemu vremenu, žal morje še ni bilo dovolj toplo za kopanje, tako da sva pozno popoldne zavila proti severu in se skozi čudovite gozdove zapeljala do naslednjega prenočišča, kamor sva prispela ob sončnem zahodu. Ravno prav, da sva si ogledala hišo velikosti dvorca iz 19. stoletja, z jezercem, starimi drevesi ter ogromnim čudovitim vrtom (zadnji dan sva malo stran od hiše odkrila še bazen). Da, to je bilo najino prenočišče za naslednje tri noči. Pred spanjem sva si privoščila še večerjo v bližnjem Lourmarinu, srednjeveškem mestecu z manjšim gradom in živim središčem s starinarnicami in prijetnimi gostilnicami. 

Nedeljo sva začela z obilnim francoskim zajtrkom (masleni rogljički, marmelade in veliko različnega peciva) v stari jedilnici z veliko masivno mizo in visokimi stropi. Po zajtrku sva z avtom nadaljevala na zahod proti Nimesu in naprej v pokrajino Languedoc, kjer sva obiskala stare družinske prijatelje. Vrhunec obiska je bilo tipično francosko nedeljsko kosilo v bližnji domači gostilni. Meni je bil enostaven: na izbiro pet predjedi, pet glavnih jedi, pet sladic, vmes pa še sirna plošča. Poleg tega pa še dobro domače vino in pastis. S francoskim načinom menijev sva bila navdušena, saj imajo na izbiro malo jedi, a te toliko bolj dodelane, majhne porcije, a večje število hodov. Kar pomeni da lahko več različnih jedi poskusiš in si za hrano in druženje vzameš čas. In ob koncu smo gostilno zapustili prijetno siti brez občutka “nabasanosti”. Kar je kar redkost v tipičnih slovenskih gostilnah, kjer se komaj zvališ čez vrata in upaš da bo do večera minilo. Po kavici pri najinih gostiteljih sva se odpravila nazaj do Nimesa, kjer sva naredila postanek za ogled starega mestnega jedra z rimskimi ostanki. Impresiven amfiteater sva si zaradi rimskih iger lahko ogledala le od zunaj. Sva si pa na srečo lahko bolje ogledala Maison Carrée, enega izmed najbolj ohranjenih rimskih templjev. V bližini Nimesa se nahaja tudi Pont du Gard, ostanek rimskega akvadukta, katerega sva si ogledala naslednjega. Nimski akvadukt je nepredstavljiv dosežek rimskih inženirjev, saj se na 50 km dolžine njegova višina spusti le za dobrih 12 m. Večina je bila speljana pod zemljo, Pont du Gard pa je del, kjer je prečkal reko Gardon čez 275 m dolg most, ki je dobro ohranjen še danes. Dosežki Rimljanov so dobro predstavljeni tudi v pripadajočem muzeju, pri samem sprehodu čez most pa se težko zavedaš, da je bil zgrajen pred skoraj 2000 leti. Nedvomno je impozanten v svoji dimenziji, kot tudi tehnološki naprednosti. Na poti nazaj v Lauris sva se peljala še mimo Avignona, kjer pa se žal zaradi pozne ure nisva ustavila, sva si pa bivšo papeško palačo na hitro ogledala kar iz avta. 

V ponedeljek naju je zbudilo sonce, kar je bila dobrodošla sprememba glede na deževno nedeljo. Po ponovno obilnem sladkem zajtrku, sva skočila v avto in se odpeljala do Aix-en-Provence, bivše prestolnice Provanse. Širše ulice, večje in višje hiše so dale bolj meščanski občutek, pravo nasprotje manjših mest in vasic najinega prvega dela obiska. Zaradi praznika (1. maj), so bile trgovine žal zaprte, sva pa na tržnici kupila nekaj lokalnih dobrot. Iz Aixa sva se nato odpeljala do Arlesa, še enega izmed večjih provansalskih mest, kjer sva si privoščila malico s kavico ter daljši sprehod po simpatičnih uličicah in mimo rimskih razvalin. Naslednji postanek je bila vasica Les Baux-de-Provence, stara vasica na vrhu skale z grajskimi razvalinami. Če do tega trenutka neke gneče turistov na potovanju nisva doživela, se nama je zaradi velike količine parkiranih avtomobilov na cesti in drage parkirnine začelo svitati, da sva prišla na oblegano točko. To se je žal izkazalo po krajšem vzponu do same vasice, ki je bila tako polna turistov, da se je bilo težko premikati, simpatične starinarnice in kavarnice pa so zamenjale prodajalne s spominki z večinoma kitajsko robo. Pa še vstop v grad je bil kužkom prepovedan, tako da smo se raje vrnili do avta in se po čudovitih cestah odpeljali naprej do Saint-Rémy-de-Provence, ki je znan po samostanu oz. psihiatrični bolnišnici, kjer se je nekaj časa zdravil Vincent van Gogh. Danes je samostanski del urejen v lep muzej z rekonstrukcijo van Goghove sobe in predstavitvijo njegovega življenja in del. Za cvetenje sivke sva bila žal kak mesec prezgodaj, tako da polje sivke za samostanom ni bilo tako impresivno kot na slikah, je bil pa v tem samostanu Ahil prvikrat na potovanju kolikor toliko priden. Verjetno zato, ker sva mu zagrozila da ga bova pustila v še vedno delujoči psihiatrični bolnišnici, če bo zganjal zdrahe. Zadnji postanek tega dne je bil še kraj L’Isle-sur-la-Sorgue, ki je znan po neštetih prodajalnah starin. Žal (ali na srečo) sva bila že precej pozna in so trgovine že zapirali, saj bi drugače prav gotovo kupila marsikaj za domov, kajti izbira trgovin in izdelkov je bila res neverjetna. Po vrnitvi v Lauris sva se odpeljala še do bližnjega Lourmarina, kjer sva si privoščila okusno večerjo v lokalni francoski gostilnici.

Torek je bil žalosten dan vrnitve domov in še zadnjič sva uživala ob rogljičkih. Po kratkem pakiranju sva skočila še do Lourmarina, kjer sva v lokalni trgovini kupila nekaj dobrot za domov, v starinarnici pa stolček za v najino predsobo, uporaben spominek na najin prvi roadtrip. V navigacijo sva vnesla dom, oddaljen dobrih 1000 km in začela z vožnjo proti domu. Tik pred italijansko mejo sva še zavila iz avtoceste ter se ustavila v Mentonu na sendviču in krajšem sprehodu, nato pa se poslovila od Francije in po dolgi vožnji ob devetih zvečer prispela domov. Provansa ni zaman ena izmed najbolj obleganih lokacij za romantike, estete in tiste, ki obožujejo dobro hrano in vino. S svojo ljubkostjo, zelo prijaznimi in toplimi ljudmi pričara občutek, da si v filmu kjer je vsak kader skrbno estetsko načrtovan. Vse to na sproščen in preprost način, v čemer je vedno prisoten duh tradicije in spoštovanje naravnih dobrin. Provansa je skoraj način življenja, ki ti zleze pod kožo in tam ostane za vedno.