Iz vročega Jadrana na svežo Škotsko

Ker sva po naravi bolj za vroče in poletne kraje, se je Škotska na najinem planu znašla po “nesrečnem” naključju in sicer, da sva prisiljena prva dva tedna v avgustu imeti kolektivni dopust. Nisva želela čisto preskočiti morja, nama pa je zelo ustrezalo malo več miru. Tako sva en teden namenila za Pag, drugega pa za Škotsko (v obratnem vrstnem redu, da ne bo pomote), saj je avgust tudi tam najtoplejši mesec. Škotsko sva bežno poznala iz TV-ja in želela sva doživeti slikovito pokrajino zelenih gora in temnomodrega neba tudi v živo. No in seveda okusiti njihovo “sveto vodo” – viski. Ko sva ugotovila, da lahko poletiva iz Zadra za res ugodno ceno, ni bilo več pomislekov, čas je za kilt in dude. 😉

Načrt je bil preprost: v petek popoldne naravnost iz službe na Pag, nato vikend na toplem, v ponedeljek dopoldne pa iz Zadarskega letališča z direktnim letom do Glasgowa. Letalo je vzletelo z manjšo zamudo zaradi težav enega izmed potnikov z dokumenti – slučaj je hotel, da sva sedela v isti vrsti kot znan slovenski igralski par, težave z dokumenti pa je imel njihov prijatelj, ki je tudi organiziral njihovo potovanje. Malo nerodno, upava, da so vse kmalu uredili. No v zraku je razgled nad čudovito jadransko obalo dvignil razpoloženje in slabe tri ure dolg let je hitro minil. Na letališču sva prevzela avto (ročni menjalnik, volan na desni – juhej) in se z nekaj malega privajanja brez težav odpeljala do pristanišča Ardrossan, kjer sva imela popoldne trajekt do otoka Arran (26 €, potrebna rezervacija v naprej). V prvih nekaj urah sva že izkusila škotsko vreme: od sonca do dežja z vetrom in vse vmes. Slabo uro dolga vožnja s trajektom je bila prav tako vremensko raznolika, a je na nas ob prihodu na otok posijalo sonce, ki se je skrilo šele ob zahodu. Namesto za od turistov oblegan otok Skye, sva se raje odločila za Arran, in že takoj ob pristanku nama ni bilo žal. Dobrih dvajset minut dolga vožnja do kraja Lochranza na severu otoka nama je razkazala neverjetno zelen otok s travnatim hribovjem polnim potočkov, gozdnato obalo in simpatičnimi vasicami. Prvo prenočišče je bil čudovit B&B ob golf igrišču nedaleč od obale (105 €). Krajši sprehod čez gosto in kratko postriženo zeleno travo mimo črede jelenov naju je popeljal do italijanske restavracije (nujna rezervacija v naprej), kjer sva si privoščila fantastično večerjo. 

V torek sva po odličnem sprehodu po nasvetu upravljavca prenočišča naredila srednje dolg sprehod do kraja, kjer naj bi po ustnem izročilu prebivale magične vile (fairies). Zahodni in severni del Škotske je bil dolgo naseljen s keltskim prebivalstvom, kar se pozna še danes v legendah, jeziku (gaelščina) in zgodovini. No čarobnih bitij sicer nisva srečala, sva pa uživala na čudovitem sprehodu čez hrib, ob potočku, čez gozdiček in nazaj ob obali, kjer sva preplašila tjuljnja. Po sprehodu sva se z avtom zapeljala do edine trenutno delujoče destilarne viskija na otoku (le nekaj sto metrov od prenočišča), kjer sva si ogledala proizvodnjo in seveda poskusila odličen viski. Če je bilo dopoldne vreme škotsko spremenljivo in večinoma suho, se je ob najinem obisku Machrie Moor stoječih kamnov poslabšalo v stalno pršenje. Stoječi kamni so spomeniki iz neolitika, stari okrog 2000 let, na mokrišču približno 1 km stran od edine ceste. V hecu bi lahko rekli, da so dolgo nazaj sadili kamne, ki so zdaj zrasli v impresivne kroge pokončnih ogromnih skal. V vsakem primeru vredno ogleda in dejstva, da sva zaradi razmočenih močvirnih tal morala kasneje vreči stran par čevljev. Po vrnitvi do avta sva se seveda preobula in preoblekla v suha oblačila in se odpeljala do bližnjega kraja Blackwaterfoot, kjer sva imela naslednje prenočišče. Vmes se je seveda že zjasnilo, v prijetnem B&B (95 €) pa sva si privoščila popoldansko kavo s pecivom. Blackwaterfoot je še ena simpatična obalna vasica s hotelom, dvema restavracijama in eno trgovinico. Večerja je bila večja težava, saj so bile vse restavracije v vasi že v naprej rezervirane, tako da sva s pomočjo telefona dobila mizo v restavraciji v mestu Brodick na drugi strani otoka. No, sva si pa ogledala še največje mesto na otoku.

Sreda je bil dan za vrnitev na celino. V Blackwaterfootu sva po naključju zavila v domačo  pekarno Blackwaterfoot Bake House. Ko sva stopila skozi vrata, so se nama zasvetile oči! Police so bile polne krasnih hlebcev z privlačnimi posipi čebule, oliv in rožmarina. S težkim srcem sva se odločila za enega in se nato odpeljala nazaj v Lochranzo, kjer trajekt vozi na polotok Kintyre. Pred trajektom sva si v simpatičnem domačem lokalčku privoščila še kavo in sladoled z arranskim viskijem. Po krajši vožnji s trajektom (17 €) sva bila nazaj na celini namenjena proti začetku škotskega Višavja, nacionalnem parku Loch Lomond & The Trossachs. Dež naju je pral dobri dve uri in je nehal šele ob jezeru Lomond, kjer sva se najprej ustavila na malici. Končno je prišel čas ko sva napadla hlebec in avokado – mjam! Res je bil odličen. Nato sva se ob isti obali ustavila še v slikoviti vasici Luss, kjer naju je domačin vabil na turistično vožnjo z gliserjem po jezeru. V dežju. Kljub komentarju, da je to popolnoma normalno za Škotsko, sva odklonila. Dnevno potovanje sva končala v kraju Balloch ob južnem robu jezera Lomond, kjer sva tudi prenočila (B&B, 90€). Večerjo sva si privoščila kar v pubu čez cesto, kjer sva prvič poskusila škotsko specialiteto haggis – ovčja drobovina z ovsom, čebulo in začimbami v želodčku – sliši se grozno, vendar presenetljivo okusno. Na splošno je hrana na Škotskem (če seveda izvzamemo široko ponudbo mednarodnih kuhinj) visoko kalorična in mastna ter vsebuje malo zelenjave. Škotski zajtrk recimo vsebuje jajca, slanino, klobase, pečen fižol, toast z maslom in pogosto še krvavice. Podobno je pri glavnih jedeh in če je mogoče, da je taka količina kalorij včasih bila potrebna zaradi mrzlega vremena in hribovite pokrajine, se danes kaže neprilagojenost prehrane sodobnim razmeram v razmahu debelosti v deželi (65% prebivalstva je pretežkega).

Po treh dneh, večinoma vožnje z avtom, sva se v četrtek namenila “splezati” na Conic Hill, 360 m visok hrib na vzhodni strani jezera Lomond z neverjetnim razgledom nad celotnim jezerom. Pred vzponom sva se morala ustaviti še v lokalni športni trgovini, kjer sva kupila nove pohodne čevlje in nekaj toplejših oblačil (razlika v temperaturi naju je kar presenetila). Sam vzpon na hrib se je začel v pubu ob vznožju, kjer sva si privoščila kavo, nato pa skozi gozd do vznožja, kjer se ob potočku pot vzpenja do sedla in nato ob čudovitem razgledu do vrha golega hriba. Vzpon traja slabi dve uri, vrh pa ponuja res izjemen pogled na škotsko Višavje. Po sestopu sva se v bližnjem pubu ustavila na kosilu (na Škotskem solata ni ravno solata), nato pa zapustila Višavje in se odpeljala v Stirling v Osrednji Škotski. Staro mesto, strateško postavljeno na ožini med severnim in južnim delom Škotske, je znano po istoimenskem gradu, kraljevi rezidenci škotskih kraljev. Znani rek pravi “Kdor si lasti grad Stirling, si lasti Škotsko. “.  Grad (vstopnina 17 € na osebo) je pomembnosti primerno impresiven, na vrhu skale, z lepim razgledom nad dolino. Kvaliteten avdio vodič razloži zgodovino, zaposleni v oblačilih iz srednjega veka pa so na voljo za dodatna vprašanja. Med obiskom se je naredil še čudovit sončen dan, kar sva izkoristila za ogled do zaprtja. Po zaprtju sva se zapeljala do bližnjega mesta Perth, kjer sva imela naslednje prenočišče (B&B, 80 € na noč). Pred spanjem sva se peš odpravila še do centra mesta v upanju, da spijeva kak viski v pristnem lokalnem pubu. Komaj sva našla nek pub, ki ni bil luknja, kjer sva si zaželela lokalen viski. Žal niti niso vedeli, kaj je lokalen viski pa tudi piten ni bil. Vrnila sva se predčasno, več sreče prihodnjič! 

V Perthu sva prespala zaradi palače Scone (14 € na osebo), katero sva imela namen obiskati naslednji dan – v petek. Scone (izgovori se “skun”) je dvorec dokaj blizu mesta, kjer so skoraj 1000 let kronali škotske kralje. Poleg dvorca iz začetka 19. stoletja se nahaja kapelica iz 12. stoletja, pred kapelico pa replika znamenitega Kamna usode, na katerem še danes prisegajo vladarji (nazadnje 1954 kraljica Elizabeta II) – original je v 13. stoletju zaplenil Edvard I in odnesel kamen v Westminstersko kapelico v Londonu, kjer je bil do leta 1996, ko so ga vrnili v Edinburgh. Palačo obkroža še čudovit park s pravim labirintom skozi katerega sva se uspešno in hitro sprehodila. Potem pa nazaj v avto in naravnost proti vzhodni obali do kraja Crail. Pokrajina se je zravnala, gozdove in hribe so zamenjala polja in griči, ob obali pa prikupne ribiške vasice. V Crailu sva si privoščila okusno jabolčno pito s kavo, v Earlsferryju pa malico v obliki jogurta in oreščkov. Žal v avtu, saj je zunaj pršilo in noro pihalo. Severno morje je le severno! Po malici spet nazaj v avto in na avtocesto ter preko mostu Queensferry Crossing do Edinburgha, kjer sva pri domačinu Gregu najela sobo za dva dni (airbnb, 80 € noč). Zvečer sva se odpravila še do bližnje italijanske restavracije (Di Giorgio) na večerjo (sita težke škotske hrane), nato pa peš do centra na pivo in s taxijem nazaj. 

Sobota je bil dan za ogled mesta. Zjutraj sva se ustavila v isti italijanski restavraciji na zajtrku: jajca benedict in ocvrte kruhove rezine. Tako velike porcije za zajtrk še v življenju nisva videla in dejansko nisva bila lačna do petih popoldne. Polna energije sva se z lahkoto sprehodila preko železniške postaje do znamenite ulice Royal Mile (ulica povezuje Edinburški grad in palačo Holyrood, britansko kraljevo rezidenco na Škotskem), kjer pa je gneča postala tako neznosna, da sva se stežka prebila do gradu. Tam se je seveda nadaljevala pri nakupu kart (19 € na osebo), kjer sva v vrsti prebila skoraj eno uro. V gradu seveda ni bilo nič boljše, tako da sva žal spustila razstavo kraljevih draguljem in Kamna usode. Med ogledom je na srečo vsaj posijalo sonce in obsijalo celotno mesto, katerega se res lepo vidi iz grajske vzpetine. Glede na gnečo v mestu sva odpisala obisk vseh palač in muzejev in se raje ustavila na kavi in kolaču scone v kavarnici malo ven iz centra. Strogemu centru sva se izognila tudi po počitku, kar je bila odlična ideja, saj sva pod gradom odkrila ulico Rose St, polno lokalov in trgovin (brez turističnih, katere so skoraj izključno prisotne na Royal Mile) in na njej ostala na večerji in pivu. 

Zadnji dan potovanja, sva se v nedeljo zjutraj odpravila do bližnjega Edinburškega kraljevega botaničnega vrta (7 € na osebo). Ustanovljen že daljnega leta 1670, a preseljen na trenutno lokacijo leta 1820, kjer se razteza na površini 28 ha. Vsebuje več kot 270.000 živih rastlin 13.300 vrst iz celotnega sveta, kar predstavlja 4% vseh znanih vrst na svetu. Vse to je na prostem in v rastlinjakih zelo lepo urejeno in razgibano, kraj kjer lahko preživiš ure in ure. Nekje po treh urah sva zaključila (začelo deževati), se usedla v avto in poslovila od Edinburgha. No, na obrobju sva se ustavila še v nakupovalnem centru in kupila nekaj hrane (in čevljev) za domov. Nato pa res samo še na avtocesto in proti Glasgowu, kamor sva prispela pozno popoldne in se ustavila še na kratkem ogledu centra mesta. V nedeljo parkiranje ni bila težava, ogled mesta pa je zmotil dež. V dobri uri kaj veliko ne moreš doživeti, tako da nekega občutka mesta nisva dobila, razen tega da je občutek bolj industrijski in umazan kot v Edinburghu. Kakorkoli, za konec dneva sva se ustavila še v glasgowskem nakupovalnem centru v tajski restavraciji na večerji. Da, v nedeljo zvečer je bil odprt, na licu mesta pa sva ugotovila da je trgovina velikosti in tipa mercator Šiška odprta 24 ur na dan, 7 dni na teden. Preostala nama je samo še vrnitev avta in nočitev v hotelu na letališču, kar se je izkazalo za zlata vredno idejo, saj sva v ponedeljek imela let ob šestih zjutraj, iz hotela pa sva se samo sprehodila do terminala 5 min stran.

Če sva bila malo skeptična o obisku hladne dežele sredi poletja, se je Škotska izkazala kot izjemna destinacija. Nikjer doslej nisva v tako kratkem času naredila tako veliko čudovitih fotografij, narava je res slikovita in kljub deževnemu vremenu, je praktično vsak dan posijalo sonce in prizori so bili res čarobni. Če k temu prištejeva še zelo prijazne ljudi, dober viski (Arran!) in bogato zgodovino, nama je ob koncu bilo žal, da si nisva vzela več časa. Naslednjič prideva samo malo bolj toplo oblečena!