Polotok Caravelle
Vasica Tartane, kjer sva imela apartma, je tako kot skoraj vsaka ostala imela tipično francosko pekarno z veliko izbiro kruhov in peciva in kot v Anse-a-l’Ane, je tudi tu v četrtek zjutraj bila seveda gneča. Da, svež kruhek za zajtrk je kot kaže kar splošno pravilo. Ta dan sva si nameravala ogledat polotok Caravelle, kjer sva imela apartma. Je redko poseljen z dvema vasicama in večjim naravnim parkom ter razvalinami posestva, kjer so v 17. in 18. stoletju pridelovali sladkorni trs, kavo in tobak. Prvi postanek sva naredila v sosednji vasici s čudovito plažo Anse l’etang, a sva kmalu nadaljevala naprej proti naravnemu parku, kjer sva parkirala avto in se peš odpravila proti razvalinam Château Dubuc. Na vhodu sva dobila avdio vodič, ki nama je pomagali razložiti delovanje plantaže izpred 300 let. Podobno, kot pri Clemont, je tudi tu na vrhu hriba stala gospodarjeva hiša z razgledom po celotnem posestvu, pod njo so bile stavbe, kjer so stiskali sladkorni trs in ga destilirali, še nižje so bila skladišča, ob vodi pa preprosto pristanišče za tovorne ladje, ki so pridelke (sladkor, rum, tobak, kava) vozile v Evropo. Tu sva prvič opazila tudi drevo manchineel, od katerega je Bojan dobil hudo alergično reakcijo na roki: drevo ima izredno strupeno smolo, katero izloča na listih in dovolj je stik s kapljico tekočine za zelo neprijetne posledice. Na Martiniku so vsa drevesa označena z rdečim obročem na deblu, ni jih malo, opazila sva jih šele tu… Ker je vročina res pripekala, sva daljši sprehod po polotoku raje spustila (vzhodni del je zaprt za promet) in šla v raziskovanje okolice kar iz klimatiziranega avta. Plaž žal nisva našla, saj je južno od polotoka obala prepredena z mangrovami in je dostop do morja precej otežen, severno od polotoka pa zaradi atlantskega oceana in konstantnega vetra in valov ni primerno za kopanje. Na kosilu sva se ustavila v kraju La Trinité v mali lokalni menzi, kjer nama je zgovorna prijazna starejša lastnica postregla še tisto malo kar jim je ostalo od kosila – vpliv Francije in po drugi uri popoldne se kosila zaključijo, gostilne pa ob treh že zaprejo. Restavracija je bila miniaturna in 100% lokalna, v njej je za sosednjo mizo kosil policaj, na drugi strani pa starejša domačinka. Hrana pa seveda spet zelo okusna in zelo poceni. Dan sva zaključila s kopanjem kar na plaži pri najinem apartmaju.
Na sever!
Najina lokacija je bila odlična za raziskovanje vzhodnega in severnega dela otoka, kar sva pridno izkoristila že v petek, ko sva se odpravila proti severu do skrajno severne točke otoka v Grand’Rivière. Cesta se vije ob strmi obali mimo vasic in redkih plaž s temno mivko in visokimi valovi. Bolj ko greš proti severu, manj je poseljeno in bolj je gorato ter poraščeno. Tudi turistične ponudbe je mnogo manj zaradi neprijazne obale in posledično se to pozna tudi na slabše vzdrževanih hišah in cestah. Vseeno ta del otoka navduši z gostim rastjem, strmimi soteskami in številnimi rečicami. Tudi spust po ozki cesti do Grand’Rivière je navdušil s čudovitim razgledom nad vasico in naprej proti Dominiki. V sami vasici sva se na kratko ustavila na sadnem soku, nato pa se odpravila nazaj v Tartane, kjer sva uživala v malici na plaži in na večerji v enem izmed lokalov v vasici.
V soboto sva si privoščila še zadnje uživanje na plaži, saj sva se v nedeljo namenila ogledati še severovzhodni del otoka. Odrinila sva že zjutraj in se namesto po glavni cesti odpravila prečno čez otok po stranski cestici čez hribe – in ni nama bilo žal. Po dolgem vzponu je cestica zavila v gozd podoben oblačnemu gozdu na Kostariki z meglicami, visoko vlažnostjo in samim zelenjem. Kar žal nama je bilo, ko sva zavila nazaj na glavno cesto in se iz goratega predela začela spuščati nazaj proti obali, saj so bili gozdovi mimo katerih sva se vozila, očarljivo pravljični. Naslednja destinacija je bila nedaleč stran – Jardin de Balata, umetniški botanični vrt, ki ga je leta 1982 je ustanovil hortikulturist Jean-Philippe Thoze z namenom ustvariti rajski vrt na zemlji. Že izbira lokacije na pobočju doline med strmimi, z gozdom poraščenimi hribi, je atraktivna, sam vrt pa ima še veliko izbiro eksotičnih rastlin iz celega sveta. Umestitev v sicer majhen prostor je izjemna, saj s pomočjo neravnega terena in rastlin vrt razdeli na manjše tematske dele. V vrtu sva preživela dve uri in bi se zamudila še dlje časa, če ne bi bil prepoln ljudi. A vseeno naju je sprehod napolnil s svežo energijo.
Po obisku botaničnega vrta sva z avtom obvozila glavno mesto in nadaljevala naprej proti severu po zahodni, karibski obali otoka. V kraju Le Carbet sva se ustavila na okusnem kosilu, kopanje pa nama žal ni bilo usojeno, saj je ravno takrat deževalo. Sva pa skočila v vodo na čudoviti plaži s črno mivko malo pred Saint-Pierrom, bivšim glavnim mestom otoka. Zakaj bivšim? Do leta 1902 je bilo mesto med najbolj razvitimi v Karibih, vključno s tramvajem in skoraj 30000 prebivalci, a je žal izbruh vulkana Pelée mesto popolnoma izbrisal, dogodek pa sta preživela le dva človeka. Po tem se mesto ni nikoli več obnovilo in še danes ne ponuja kaj veliko. Nekaj trgovinic, pekarn in gostiln, čemur botruje tudi dejstvo, da so tu cene nepremičnin najnižje na otoku, saj se v bližnji prihodnosti pričakuje nov izbruh vulkana. Do vulkana sva se zapeljala tudi midva, no vsaj do najvišje točke, do kamor se lahko zapelješ z avtom, vendar naprej peš nisva šla zaradi oblačne kape, ki jo je imel ta dan. Tako nama je ostala samo pot nazaj v Tartane: ponovno sva prečkala otok in se po vzhodni obali vrnila domov.
Glavno mesto in vrnitev domov
Ponedeljek sva izkoristila še za obisk glavnega mesta Fort-de-France z avtom, kljub opozorilom (predvsem ameriških) turističnih vodičev. Izkazalo se je da vožnja po prestolnici ni nič bolj adrenalinska kot v Ljubljani, parkirnih mest pa je bilo tudi v strogem centru za najin mali Peugeot 208 dovolj. Glavni razlog obiska je bila mestna tržnica, saj sva pričakovala večjo izbiro sadja in nižje cene. Cene so bile enake kot povsod, izbira tudi, naju je pa pozitivno presenetila restavracija na tržnici z nižjimi cenami in izredno okusnim kosilom. Pozno popoldne sva se z 8 kg avokadov in mangov v osebni prtljagi vkrcala na letalo proti Evropi. Martiniški avokadi so vsaj dvakrat večji kot največji avokadi, ki jih dobiš pri nas. So izredno sladki in čvrsti, in malenkost bolj okrogle oblike. In ker je Martinik v EU, sva jih brez kakršnih koli carinskih omejitev pripeljala v Slovenijo in v njih uživala še tri tedne po vrnitvi! Naslednjič bova napolnila oba nahrbtnika. Kombinacija Karibov in Francije se je nedvomno izkazala za zmagovalno. Čudovita geografska lega in okusna hrana naredi počitnikovanje tu prijetno, praktično (euri in telefonija) in domače. V prihodnosti planirava še več takih obiskov, kot so recimo Guadeloupe in Reunion v Indijskem oceanu.
