Lofoti in severna Norveška

Iz Finske naju je pot vodila mimo hribov do prvih fjordov naprej do najine skrajne točke roadtripa – Nordkappa. Od tam pa sva se skozi hribe, ledeniške doline in prelaze severozahodne Norveške odpravila proti slikovitim Lofotom. Kot Lonely Planet pravi: “Lepota tega kraja je preprosto osupljiva.” – in res je tako.

Nordkapp in pot na jug

4000 km je bilo za nama, ko sva v nedeljo okrog enih na skrajnem severu pri kraju Karasjok prečkala finsko norveško mejo. Za naju je bilo konec ravninske pokrajine z neštetimi jezeri in neskončnimi gozdovi in v daljavi so se že videli višji in strmi, a mehki hribi, posledica ledenikov iz daljne preteklosti. Kmalu po prečkanju meje sva se ob nekem jezeru ustavila, iz prtljažnika vzela mizo, stole in kuhalnik ter si skuhala okusno kosilo, za sladico pa si privoščila pest borovnic, ki so rastle ob počivališču. Lačna nisva bila samo midva, ampak tudi komarji, ki so bili tu neizprosni in repelent se je ponovno izkazal za nujnega. Kmalu sva sedela spet v avtu in nadaljevala proti severu. Razlika med Finsko je bila še bolj očitna v vasicah, kjer je velik nabor pastelnih barv simpatičnih lesenih hišk na Finskem zamenjala prevladujoča rdeča barva podobno lesenih, a bolj enostavnih hišk na Norveškem. Navdušena sva opazovala prvi fjord, na katerega sva naletela že po nekaj kilometrih vožnje – tip pokrajine v katerem bova uživala skozi celoten obisk te najbolj severne evropske dežele. Najin dnevni cilj je bil Nordkapp na skrajnem severu, do kamor sva imela od odcepa pri kraju Olderfjord 140 km vožnje. Ceste so urejene, prometa malo, poleg turistov na cesti pogosto srečaš še severne jelene, otok Magerøya, kjer se nahaja Nordkapp, pa je s celino povezan kar s podvodnim tunelom. Da, najbolj znana najsevernejša točka Evrope dejansko sploh ni del celine in tudi ni najsevernejša točka na tem otoku. Vse skupaj izvira iz 16. stoletja, ko je impresiven klif v iskanju severnega prehoda v Azijo odkril nek angleški kapitan, ga poimenoval North Cape in legenda je bila rojena. V 17. stoletju ga je obiskal že prvi turist in število obiskovalec se vsako leto povečuje, do dandanašnjih 200.000 letno. Ob poti sva imela spremenljivo vreme, od rahlega dežja, do kratkih sončnih obdobij, na cilj pa sva prispela v gosto meglo in močan veter. Za vstopnino so naju olajšali za 28 € po osebi, za kar sva dobila parkiranje in vstop v kompleks, kjer se nahaja trgovina s spominki, restavracija, podzemna kino dvorana, spominska soba obisku Tajskega kralja ter najsevernejša kapelica na svetu. Na srečo sva vsaj na slikah videla impresivne 300 m visoke stene nad vodo, kajti zunaj je bila vidljivost manjša od 50 m, veter pa je tako vlekel, da sva se hitro umaknila nazaj v notranjost. S tem sva uradno prišla na cilj najinega potovanja, po dnevih sicer na polovico, vse poti od zdaj naprej pa naju peljejo proti jugu. Ob osmih zvečer sva bila v avtu na 140 km dolgi cesti nazaj do Olderfjorda, kjer sva zavila proti zahodu in nadaljevala do kraja Skaidi, kjer sva si zaradi slabega vremena ob poti našla prenočišče v hotelu (110 € na noč z zajtrkom).

Hotel se je izkazal za prijetnega z veliko in udobno sobo in raznolikim in okusnim samopostrežnim zajtrkom, s katerim sva začela ponedeljek. Ta dan sva imela namen priti čim bližje Lofotom, ki na zemljevidu sicer niso tako oddaljeni, vendar so zaradi razčlenjene obale po cesti oddaljeni več kot 700 km. Ob desetih sva bila že na cesti, ki se je vila čez hribe in ledeniške doline, prelaze, mimo jezer in ob obali po fjordih v eno smer in dostikrat po drugi obali istega fjorda nazaj. Razgledi so bili spektakularni, slapovi, ledeniki, turkizno morje, ravnice in igra svetlobe, ko sonce pogleda izza večinoma oblačnega neba. Vrhunec dneva je bilo seveda kosilo, tokrat v eni res redkih restavracij ob poti, kjer sva si privoščila ribje kosilo: file neznane ribe v omaki in pa file sušene polenovke v drugačni omaki s krompirjem in zelenjavo (glavna jed 25 €). Obe jedi sta bili odlični, velikost porcije, količina masla v omaki in krompir za prilogo pa daje vtis težkega življenja v teh severnih krajih. Po kosilu sva nadaljevala z vožnjo do približno osmih zvečer, ko sva se utaborila v manjšem kampu v gozdičku blizu glavne ceste 200 km pred Lofoti in 500 km stran od Skaidija. Za pičlih 12 € na noč sva dobila parcelo, urejene sanitarije in kuhinjo.

Noč na torek je bila hladna in vlažna, proti jutru je začel dež, zbudila pa sva se pri vsega skupaj 10 stopinjah. Zajtrk sva pojedla kar na toplem v kuhinji, nato pa zložila moker šotor v avto in nadaljevala proti jugu. V slabo uro oddaljenem Bjerkviku (blizu Narvika) sva se ustavila v trgovini in kupila nekaj osnovnih živil in pa norveški rjavi sir – izjemno okusen sladek sir rjave barve, katerega Norvežani pogosto dajejo kar na sladice, predvsem vaflje. Na pol poti do otoka Hinnøya, prvi otok na poti proti Lofotom, se je že zjasnilo in razgledi so bili z vsakim kilometrom lepši. Po velikem visečem mostu sva zapeljana na Hinnøyo in zavila stran od ceste proti Lofotom ter se raje zapeljala do Harstada, največjega mesta na otoku. Parkirala sva v samem centru mesta ter poiskala gostilnico, kjer bi si lahko privoščila kavico in kosilo. Našla sva simpatično kavarno z mizami na ulici, kjer strežejo tudi kosila. Smetanasta ribja juha, testenine s slanino in dve kavici sta naju stali zajetnih 52 €. Z norveškimi cenami sva se že nekako sprijaznila, Lofoti pa so znani po svoji ekskluzivnosti. Po okusnem kosilu in kratkem sprehodu po središču mesteca sva se odpravila z avtom kar do bližnjega hriba in po polurnem peš vzponu bila nagrajena s čudovitim razgledom nad Hinnøyo in sosednjimi otoki. No poleg tega pa še z borovnicami ob poti. Nad naravo sva bila res navdušena in sva komaj čakala, kako bo šele na samih Lofotih. Po sestopu sva se z avtom vrnila do Harstada in nazaj do mostu, kjer sva namesto na celino, nadaljevala naprej proti zahodu in proti Lofotom. Še na Hinnøyi sva pri kraju Lodingen šla v iskanje prenočišča in po kaki uri vožnje po okoliških cesticah našla čudovito parcelo sredi travnikov na samem (0 € na noč) , kakih 300 m od morja. Izkoristila sva norveške zakone, ki dovoljujejo prosto kampiranje v naravi in ob pol devetih zvečer je najin šotorček že stal na sončku, midva pa uživala pri večerjici z najino zvesto poljsko vodko, mešano z brusničnim sokom, ki je bil (toliko za občutek o cenah) dražji od vodke.

Lofoti

Spanje sredi divjine, daleč od najbližjega naselja, je bilo res prijetno in v sredo naju je zbudil šele sonček, ki nama je dobro segrel šotor. V popolnem miru sva si pripravila zajtrk in skuhala kavico, pred odhodom pa se še sprehodila do obale. Sonce je sijalo, temperature so bile primerne, morje sicer hladno (malo pod 20), a še vedno dovolj toplo za hitro kopanje v mivkastem zalivu namesto tuša. Na obali sva se hitro posušila, v gozdičku pa se najedla še borovnic. Najino začasno parcelo sva nato pospravila (eno izmed pravil divjega kampiranja je seveda, da za seboj ne pustiš nobenih sledov) in z avtom nadaljevala naprej proti Lofotom. Vreme je bilo čudovito, narava je od že tako lepe, postajala še impresivnejša in kmalu sva skozi podvodni tunel zapustila Hinnøyo in tudi uradno prišla na otok Austvågøya, prvi v otočju Lofotov. Pred prihodom v Svolvær, največje mesto na otoku, sva se še dvakrat ustavila kar na počivališčih ob slikoviti cesti ter uživala v razgledu na fjorde, temnomodro vodo ter simpatične vasice z rdečimi fasadami. V mestu, ki je glavna točka za številne turistične izlete po morju, sva si v restavraciji na obali privoščila kosilo: ocvrte klapavice in bacalao (polenovka v paradižnikovi omaki – oboje skupaj s kavo 56 €). Naredila sva še sprehod po mestecu in se izognila pregrešno dragim trgovinam, vključno s stojnico s sušenimi polenovkami po ceni 120 € za kilogram. Prenočišče sva si našla v sosednji vasici Kabelvåg (125 € na noč) v obliki apartmaja v hiši ob obali, nedaleč od centra. Hitro sva se vselila v najin domek za dve noči, nato pa se odpeljala naprej do južnega roba otoka, kjer sva zagrizla v kolena in se povzpela do sedla z jezerom na vasico Henningsvær. Nagrajena sva bila s čudovitim razgledom na vasico (ki je razporejena po manjših skalnatih otočkih) in naprej po sosednjih otokih Lofotov. Po sestopu sva se na poti do doma ustavila še na čudoviti peščeni plaži s turkiznim morjem, kjer bi se vsa razgreta lahko ohladila, vendar so iz zahoda prihiteli oblaki, voda pa je bila ledeno hladna. Preostala nama je samo še vrnitev domov in večerno uživanje po polnem dnevu v apartmaju.

V četrtek sva se ob 10:30 zbudila v deževno in sivo jutro. Za zajtrk je bila omleta iz sestavin, kupljenih v lokalni trgovini: 6 jajc 2,60 €, špinača 3 €, kozji sir 3 €, losos 4,50 €. Skupaj več kot 13 €. Da, cene so občutno višje kot pri nas tudi v trgovinah. Slabo vreme naju tokrat niti ni zmotilo, saj je na naslednjem otoku proti zahodu zanimiv vikinški muzej, izkazalo pa se je še, da je ravno v tem času potekal vikinški festival. Naredila sva kratek sprehod po naši vasici, nato pa v avto in na Vestvågøy do 50 km oddaljenega muzeja. Leta 1981 je lokalni kmet pri oranju slučajno odkril ostanke stekla in keramike, ki so se izkazali za enega izmed večjih arheoloških najdišč v okolici. Ostanki so pripadali dinastiji vikinških poglavarjev, ki so na tem kraju imeli sedež med 6. in 10. stoletjem in so trgovali s celotno Evropo in celo Turčijo. Izkopavanja pa so razkrila tudi največjo vikinško poglavarsko hišo, katero so pri 83 m dolžine in 12 m širine tudi rekonstruirali in v njej odprli omenjeni muzej. Pred ogledom (20 € na osebo) sva si v muzejski kavarni privoščila še kavico in vaflje z rjavim sirom in marmelado iz barjanskih robid. Poleg kavarne je še modern muzejski del z artefakti, najdenimi z izkopavanjem, katere spremljajo odlični avdio vodiči, v rekonstrukciji hiše pa so v starodavna oblačila oblečeni vodiči razlagali o zgodovini in demonstrirali stare obrti, kot je strojenje usnja za čevlje in lončarjenje. Vikinški festival je potekal približno kilometer stran ob obali jezera, kjer so postavili manjšo vasico iz šotorov, prostovoljci pa so se oblečeni v starodavna oblačila vživeli v vikinško življenje. Za obiskovalce je bilo na voljo streljanje z lokom, metanje sekir, veslanje v vikinški ladji, predstave, različne delavnice ter seveda prodaja doma narejenih izdelkov v vikinškem stilu. Preskusila sva se v streljanju z lokom ter si privoščila sladko juhico iz gozdnih sadežev. Vreme se žal ni nič izboljšalo, tako da sva za preostanek dneva namesto pohoda na kak hrib si raje omislila krožno vožnjo z avtom po otoku Vestvågøy. Mogoče nisva bila ravno v stiku z naravo, so bili pa razgledi skoraj tako spektakularni pa še zeblo naju ni. Domov sva se vrnila po osmi zvečer.

V noči na petek se je vreme izboljšalo in zjutraj je izza oblakov že pokukalo sonce. Najprej sva izpraznila apartma, ki je bil na najinem potovanju tudi prvi, v katerem sva ostala dlje kot en dan. Mesto Kabelvåg je bil dobra izhodiščna točka za dnevna potepanja, zato sva ostala tu kar dve noči. Nato sva nadaljevala proti zahodu na Vestvågøy do vikinškega muzeja in še naprej do severozahodne točke otoka, kjer sva parkirala ob plaži Hauklandstranda. Nad belo peščeno plažo “karibskega videza” se dviguje razpotegnjen koničast hrib Mannen na višini 400 m, na katerega sva se imela namen povzpeti. Najprej je bil vzpon strm vse do grebena, po katerem se je pot vlekla še slabe pol ure. Morje na eni strani, ledeniška jezerca na drugi, vse okrog pa mogočni koničasti hribi in zelene doline. Popolna mešanica mehkega in ostrega, naravnih odtenkov zelene in modre je doživetje samo po sebi in že samo zaradi tega vzpona in razgleda bi se splačalo odpotovati tako daleč na sever. Po sestopu sva si na travniku za plažo privoščila še malico in kratek sprehod po čudoviti plaži, nato pa se odpeljala naprej. Naslednji postanek je bila ribiška vasica Nusfjord na otoku Flakstadøya. Majhne rdeče hiške v mirnem zalivu pod visokimi skalnatimi stenami, katere oddajajo za prenočitev. Žal so bile vse zasedene, prav tako tudi na internetu ni bilo proste ponudbe, povprašala sva pa še v nekaj kampih in penzionih, povsod brez sreče. Zaradi slabe vremenske napovedi sva sklenila, da z večernim trajektom raje zapustiva otok in prespiva na celini. Tako sva se odpeljala do zadnjega otoka Moskenesøya, kjer sva se malo pred koncem ceste v vasici Moskenes postavila v vrsto za trajekt. Slabe štiri ure dolga vožnja do mesta Bodø na celini naju je prišla 105 €.

Na Švedsko in domov

V Bodø smo prispeli v soboto ob pol enih zjutraj, hotel pa sva imela blizu centra mesta, tako da sva ob enih zjutraj že bila v postelji. Najina soba je bila v drugi stavbi, kot preostali del hotela z jedilnico in zjutraj na poti do zajtrka sva pred hotelom presenečena zazrla v skupino kakih 50 nagcev postavljenih okrog vojaškega reaktivca, pred njimi pa televizijska ekipa. Nekaj za pogovor ob bogatem zajtrku s sveže pečeno omleto in palačinkami. Po zajtrku je bil čas za odhod in odpeljala sva se proti švedski meji. Poslovila sva se od fjordov, se povzpela v hribe, po dveh urah vožnje prečkala švedsko mejo in se počasi spustila do ravninske, gozdnate in jezerske Švedske. V mestu Arjeplog sva se ustavila na kavi, katero so postregli z jelenovo salamo in sirom, poleg pa sva si omislila še okusno pecivo. Z vožnjo sva nadaljevala še celo popoldne vse do osme zvečer, ko sva prispela v Östersund, kjer sva si kako uro prej rezervirala prenočišče v majhnem hotelčku v samem središču mesta (85 € na noč z zajtrkom). Za nama je bilo skoraj 800 km vožnje in lačna sva zavila kar v restavracijo zraven hotelčka, kjer sva si privoščila zrezek iz severnega jelena (33 €). Po večerji sva naredila še sprehod po centru mesta, ki je navduševalo z visečimi mrežami na glavni ulici. Za spanje na ulici je bilo sicer premrzlo, mehka postelja v hotelski sobi pa je bila popolna.

Nedeljo sva začela z zajtrkom v skandinavsko opremljeni majhni jedilnici (izbira je bila ponovno odlična), ob pol desetih pa sva bila že v avtu in na poti proti jugu. Malo pred Stockholmom je dvopasovne in občasno tropasovne ceste zamenjala avtocesta, katere nisva več zapustila do najinega dnevnega cilja v Malmöju na skrajnem jugu Švedske. Po 1160 km vožnje sva ob desetih zvečer prispela na cilj v večji dizajnerski hotel blizu centra mesta (80 € na noč z zajtrkom), kjer sva imela namen preživeti dve noči.

Kar se je izkazalo za odlično idejo, saj sva v ponedeljek izvedela, da v mestu ravno poteka Malmö Festival, festival raznolikosti mesta, katerega bi na hitro lahko opisal kot 45 % hrana, 45 % koncerti in 10 % ostalo. Seveda naju je zanimal prvi del in po daljšem sprehodu po simpatičnem centru, kjer se meša odlično moderna arhitektura s starimi meščanskimi hišami ,sva pristala na osrednjem trgu, kjer so bili okrog in okrog parkirani t.i. food truck-i. Kombiji in tovornjački iz katerih so stregli hrano iz celega sveta. Navdušena nad izbiro in okusi, sva sem prišla še na večerjo po tem, ko sva popoldne odšla na ogled shopping centra na obrobju mesta. Skandinavske veleblagovnice so prijetnejše od naših predvsem zaradi akustike in osvetljave. Kar se tiče trgovin z oblekami, je globalizacija poskrbela, da se podobne pojavljajo po celem svetu. So pa paša za oči trgovine za interier – podobno kot sva že doživela v preostalih delih Skandinavije, kot recimo v Københavnu in na Finskem.

Kljub žuranju v centru mesta prejšnji večer, sva v torek vstala že ob osmih, pozajtrkovala in bila ob pol desetih že na poti proti domu. Prečkala sva impresiven Øresundski most in po podvodnem tunelu vstopila v Dansko. Peljala sva se mimo Københavna in zavila na jug, kjer sva s trajektom (104 €) prispela v Nemčijo. Zaradi visoke cene trajekta in del na cesti na nemški strani, nama je bilo žal, da nisva iz Danske v Nemčijo šla kar po cesti. V Heiligenhafnu na nemški rivieri sva si privoščila kosilo, nato pa po nemških avtocestah nadaljevala od zastoja do del na cesti in s krajšimi odseki hitre vožnje. Kljub odsekom brez omejitve hitrosti, je bila povprečna hitrost nižja kot na Švedskem. Ob 19:00 sva imela dovolj vožnje in sva se ustavila v majhnem kampu v mestu blizu Göttingen v osrednji Nemčiji. Najini sosedi za eno noč so bili, za razliko od finskih, mnogo prijaznejši in so naju toplo sprejeli. Toplejše je bilo tudi vreme in po šestih nočeh v apartmajih in hotelih sva ponovno spala v najinem šotorčku.

V sredo nama je preostala le še pot domov brez posebnosti in ob osmih zvečer sva bila po 9123 prevoženih kilometrih ter izjemni in neprecenljivi dogodivščini spet doma.

Za nama je 20 dni potepanja, 9123 prevoženih kilometrov, 11 držav, 8 kampiranj, 1 apartma, 7 hotelov in penzionov, 3 trajekti in nešteto okusnih dobrot. Kopala sva se v treh jezerih in dveh morjih, zlezla na tri norveške vrhove. V osrednji Finski naju je spremljala mediteranska vročina, na Nordkappu naju je mrazil veter in dež. Čez Norveško sva si ogledovala ledene zaplate po fjordih. Predvsem pa je za nama nešteto krasnih trenutkov raziskovanja, čudovite narave, skandinavskega dizajna, veselja in inspiracije.

Ob vseh dogodivščinah naju je spremljal najin najzvestejši prijatelj Ahil, ki je poskrbel, da sva bila varna do zadnje minute. Tudi on je v potepanju neizmerno užival, sploh ob igranju z drugimi kosmatinci in vzpenjanju na hribe, aja in da ne pozabiva – pobiranju hrane po tleh na festivalu. Najbrž se zdi, da prevoziš tako dolgo pot s kužkom, avtom in kamp opremo v tako kratkem času, kar malo noro. Ali pa zelo naporno! Vendar morava priznati, da sva uživala v vsakem trenutku in da je bilo to najino najlepše potovanje do sedaj.

Tako, da Evropa nas bo še videla vzdolžno in počez, midva pa se že veseliva novih potepanj!