Ponedeljek, 29.10.2018
V New Orleansu sta prisotni cajunska in kreolska kuhinja in kultura in kljub temu, da imata obe deloma francoske korenine, sta v osnovi precej drugačni. Cajunska kuhinja je kuhinja francoskih priseljencev iz atlantskih kanadskih provinc (Akadija), ki so bili izgnani po angleški okupaciji v 18. stoletju in so se naselili večinoma po ruralni Louisiani (takrat še francoski koloniji). Kuhinja uporablja močne začimbne mešanice in ne vsebuje paradižnika in je na splošno precej revnejša.
Kreolska kuhinja pa je kuhinja naseljencev New Orleansa, kjer so se mešali Francozi, Španci in afriška ljudstva, je kuhinja bogatejših slojev, ravno tako bogata z začimbami in vsebuje veliko smetane, masla, paradižnika.
Danes je dan za kuharski tečaj! Začne se že ob dveh, kar pomeni manj časa za oglede, zato si zadava obisk ulice Magazine street, ki je znana po starinarnicah in butikih. Karen nam ponovno pripravi odličen zajtrk (fritata iz domačih jajc iz kokošnjaka za hišo s klobasicami in popečenimi in posoljenimi kruhki ter sveže sadje iz vrta), nato pa hop v avto in čez reko Mississippi. Sama ulica je dolga skoraj 10 km, na njej pa se menjajo trgovinice in stanovanjske hiške z drevoredi. Ustaviva se trikrat, si ogledava simpatične trgovinice z bolj ali manj slikovitim osebjem in okrog enih pristaneva v hipsterskem lokalčku Turkey & the Wolf. Vrsta pred lokalom je dolga, vendar po kakih 10 minutah že naročava hrano: collard green sendvič in wedge salad s pivom in koktajlom (ja, koktajle strežejo praktično povsod). Časa za opazovanje gostov imava dovolj in prav presenečena sva nad barvitostjo: nekaj gospodičev s skrbno počesanimi bradicami, nekaj neizstopajočih lokalcev in pa kar precej penzionistov, katere presenetljivo privlači hrana za mašenje žil. En starejši gospod se usede za najino mizo in nama popestri kosilo z neprestanim čebljanjem. Hrana sama pa je tudi zanimiva in presenetljivo okusna: vegetarijanski sendvič pri katerem sploh ne pogrešaš mesa in pa cela glava solate, zalita z majoneznim prelivom in kockami pečene slanine. Porcije seveda ogromne in nabasana do vrha se odpraviva še do bližnje kavarne (seveda z avtom), kjer posediva slabe pol urice ob kavici, preden se vrneva domov.
Preostanek dneva preživiva na kuharskem tečaju pri naši gostiteljici. Skupaj s šestimi nadebudneži nas Karen popelje na kuharsko ekskurzijo med tipičnimi neworleanškimi jedmi. V prijetni družbi smo skuhali jambalayo, gumbo, etouffee s kozicami in dve sladici – beignets in bread pudding z brusnicami in koščki čokolade. Poleg naju je bil v skupini še simpatičen par iz Londona in skupina treh starejših “že malo razposajenih” gospa in enega ubogega, v usodo vdanega gospoda iz Montane. In tako smo skoraj šest ur kuhali, jedli, pili vino in se zabavali ob vinjenih pripombah ene izmed udeleženk. Gumbo je za najin okus malo preveč zažgan, vse ostalo pa je zelo okusno, sploh flancati in etouffee. Sita narediva še kratek sprehod po nasipu naše soseske in od daleč opazujeva mesto luči, kjer se točijo koktejli v hektolitrih in glasba odmeva z vsakega vogala. Midva se raje odločiva za mehko posteljo.
Torek, 30.10.2018
Čudovito sončno jutro, odličen zajtrk: umešana jajca, gobice in popečen kruhek. Da izkoristiva podaljšano poletje, se odločiva za izlet na plažo in po nasvetu gostiteljice se odpraviva proti Biloxy, Mississippi, uro in pol vožnje stran. Ceste so ravne in večpasovne, pot poteka skozi mesto po ogromnem mostu čez jezero Pontchartrain skozi gozdove preko državne meje do mesta Biloxy, kjer naju presenetijo ogromni hotelski kompleksi s kazinoji in široko belo peščeno plažo. Na hitro se ustaviva v mcdonaldsu na stranišču in ledenem čaju (brez sladkorja) za en dolar, nato pa se z avtom zapeljeva po cesti ob plaži, da bi našla primerno mesto za v vodo. Nikjer na plaži ni žive duše, kar se nama zdi precej čudno, ampak vseeno parkirava avto na javnem parkirišču in zakorakava po čudovitem belem pesku do vode. Barva morja je rjavo rumena in kot kaže je globina za plavanje daleč od obale. Dobro, kopala se ne bova, lahko pa malo izkoristiva toplo sonce in se pogrejeva na plaži.
Presenetljivo hitro postaneva lačna in se zapeljeva do bližnje restavracije McElroy’s, katero nama je predlagala Karen. Na meniju so školjke, ribe in raki, same morske dobrote in težko se odločiva samo za mahi mahi na žaru ter Jakobove pokrovače s kozicami in ocvrtim sladkim krompirjem. Okusno, a obilno. Odločiva se za vrnitev v New Orleans, ampak na poti skočiva še v outlet shopping center, kjer nakupiva “par” stvari. Nakupovanje seveda zlakoti, zato se pred New Orleansom ustaviva, malo za hec malo za res, še v verižni restavraciji Waffle House na industrijskih vafljih. Veliko sladkorja in kalorij ter manj okusa, zraven pa spijeva še kokakolo in root beer. Ja, tudi to je tipično ameriško in treba je poskusiti!
Sonce je že zašlo, žur v mestu se stopnjuje in midva tega seveda ne smeva zamuditi. Z avtom se odpeljeva do četrti Marigny (sosednja French Quarterju), kjer je manj popivanja in več žive glasbe. Dobiva se še z Adeline in Tomom iz kuharskega tečaja in čas ob koktajlih, glasbi in pogovoru mine ena, dva, tri in ura je hitro dve ponoči.
