Jesenski Južni otok Nove Zelandije

Četrtek, 18. 4. 2019

Četrtek je bil dan za ogled Milford Sounda, edinega po cesti dostopnega fjorda na Novi Zelandiji. Vstala sva že zgodaj zjutraj v megličasto jutro pod sicer jasnim nebom. Po zajtrku sva kmalu odrinila in naredila prvi postanek nekaj kilometrov naprej v dolini Eglington. Razgleda po vrhovih okoliških gora zaradi nizke meglice sicer ni bilo, je pa meglica ustvarila čarobno pokrajino na naslednjem postanku pri Mirror Lakes. Pogled iz gozda preko vodne gladine, kjer se v popolnoma mirni vodi odsevajo visoke gore, je bil res enkraten. Uživati v mirnem in spokojnem trenutku pa žal ni bilo mogoče zaradi obilice glasnih turistov. Pohodništvo je na Novi Zelandiji zelo razvito in tudi v okolici Milford Sounda je na izbiro ogromno dobro označenih peš poti, od krajših od ene ure do več dnevnih skozi divjino. Skupno vsem je, da so poti odlično urejene in označene ter jih pogosto spremljajo informacijske table s predstavitvijo lokalnih rastlin in živali. Za krajši sprehod sva si izbrala pot do jezera Gunn (Lake Gunn Nature Walk). Pot skozi mahoviti pragozd do slikovitega jezera je bila poučna, prijetna in predvsem mirna, saj nisva srečala skoraj nobenega drugega pohodnika. Po sprehodu sva nadaljevala naprej po cesti in skoraj za vsakim ovinkom naju je čakala nova osupljiva kreacija narave: od čudovitih razgledov po visokih gorah, nad ledeniško dolino in slapovi s turkizno vodo. Zadnji postanek pred ciljem je bila še soteskica reke Cleddau, kjer erozija ustvarja fantastične zaobljene utore v temni skali. Da, pri Milford Soundu je pot ravno tako pomembna kot cilj. A tudi cilj naju je osupnil: špičasti vrhovi, strma, skoraj navpična pobočja in temno modro in mirno morje. Da ne pozabiva še jasno nebo v kraju, kjer dežuje več kot 200 dni na leto: res sva imela neverjetno srečo! V pristanišču sva si rezervirala še plovbo z ladjo do vhoda v fjord (63 € na osebo), nato pa si v avtodomčku skuhala kosilo in si v edinem lokalčku privoščila kavico. Ob dveh sva se vkrcala na manjšo ladjo, ki nas je s krajšimi postanki ob robovih fjorda ob spremstvu zanimivih komentarjev o zgodovini, geologiji, flori in favni zapeljala do odprtega morja in nazaj. Poučno in definitivno vredno ogleda! Po pristanku v manjši luki na začetku fjorda nama je preostala le še vrnitev po isti cesti nazaj do Te Anau, kjer sva si privoščila prigrizek v odlični lokalni gostilnici. Pred spanjem sva se vozila še kako uro in pol in prenočila pol ure pred Queenstownom na počivališču ob jezeru Wakatipu.

Petek, 19. 4. 2019

Jutro je bilo čudovito, jezero pa je vabilo s svojo kristalno čisto vodo in plažo iz majhnih okroglih kamenčkov, a kaj ko je imela voda le 10 stopinj. Ker so na Novi Zelandiji vsa jezera čista in pitna, ustekleničena voda res ne gre v promet, saj je praktično povsod na voljo odlična voda iz vodovoda (ali narave). Dopoldne sva prispela v Queenstown, takorekoč turistično središče Južnega otoka. Mesto ima 15.000 prebivalcev, mednarodno letališče, velike nakupovalne centre, hotele in živahno središče, blizu katerega sva parkirala najin avtodomček. Po centru sva naredila kratek sprehod mimo trgovin: oblačila večinoma višjega cenovnega razreda, športne trgovine s pohodniško opremo ter turistične agencije z lokalno ponudbo aktivnosti – bungee, ogledi s helikopterji, hitrimi čolni, vodeni pohodi … Turizem je tu res prilagojen vsem cenovnim razredom. Sprehodila sva se še po urejenem mestnem parku na polotoku pred mestom z res lepimi razgledi po neposeljenih in hribovitih obalah jezera. Kosilo sva si privoščila v restavraciji Rata kuharskega mojstra Josha Emetta, kjer sva za predjed, glavno jed in sladico skupaj z odličnim novozelandskim vinom odštela 45 € na osebo. Odlično pripravljeni krožniki v fusion stilu so dokaz da v novozelandski kulinariki prevladujejo raznoliki okusi sveta, in maorska kulinarika ni ravno dobro zastopana. Popoldne sva se oblekla v pohodniška oblačila in se povzpela na hrib za mestom. Kar se nama je sprva zdelo kot manjši vzpon, se je izkazalo za več kot uro trajajoče grizenje kolen za 450 m višinske razlike. Na vrhu naju je pričakala zgornja postaja gondole, kar niti ni bilo slabo, saj pogleda proti dolini niso ovirala drevesa. Ker se nama je zdela cena za spust z gondolo kar malo pretirana (20 € po osebi), sva se raje odpravila peš in v dolino prispela takorekoč že v mraku. Zapeljala sva se še kakšnih 45 minut proti Wanaki in prenočila na parkirišču ob cesti na gorskem prelazu.

Sobota, 20. 4. 2019

Noč je bila hladna in vetrovna, a v najinem ogrevanem avtodomčku to seveda ni bil noben problem. Zbudila sva se v čudovito jasno jutro s krasnim razgledom. Pred nama je bilo visoko gorovje pokrito z rumeno-zlato stepo, ki se je v jutranjem soncu svetilo pod jasnim modrim nebom. V toplem avtodomčku sva pojedla okusen zajtrk, nato pa nadaljevala naprej do prvega postanka v vasi Cardrona, kjer se nahaja najbolj fotografiran pub v Novi Zelandiji. Stara lesena nizka stavba iz 19. stoletja, katero bi skoraj zgrešila, če pred njo ne bi bil parkiran starinski avto. Viskija si zaradi zgodnje jutranje ure seveda nisva privoščila in sva raje nadaljevala do Wanake, kjer je največja atrakcija – “instagram drevo”. V iskanju drevesa sva se sprehodila po čudoviti plaži z drevesi v jesenskih barvah, “vodno” drevo pa opazila skoraj izključna zaradi gruče turistov z velikanskimi fotoaparati tik ob vodni gladini. Posadili so ga še pred drugo svetovno vojno kot mejnik, popularizirali so ga pa lokalni fotografi na socialnih medijih pred petimi leti zaradi svoje fotogeničnosti. Danes mora skoraj vsak turist objaviti sliko drevesa na svojem priljubljenem socialnem mediju, domačini pa seveda vzdihujejo nad selfi palicami in neotesanimi obiskovalci, ki plezajo po drevesu. Wanako sva spustila in sva raje nadaljevala po slikoviti cesti proti zahodni obali. Krajše postanke sva naredila pri Blue Pools Walk, kjer je bila reka namesto oglaševane kristalno modre, žal umazano zelene barve. Naprej ob poti sva se ustavila še pri slapovih Fantail Falls in višjem slapu Thunder Creek Falls. Vsi postanki so bili nedaleč od ceste in so prijetno popestrili že tako zanimivo vožnjo. Bližje morski obali sva bila, bolj bujno je bilo rastje, kar je bila prava osvežitev po večinoma travnati predalpski pokrajini. Subtropsko močvirno rastje sva si od blizu ogledala na zanimivi urejeni krožni poti pri Ship’s Creek, kjer je en izmed redkih naravnih gozdov z drevesi kahikatea, najvišje naravne drevesne vrste Nove Zelandije. Počasi rastoča drevesa so v 19. stoletju intenzivno sekali, saj so les uporabljali za proizvodnjo škatel za shranjevanje masla pri transportu v Evropo. Dan sva zaključila v kampu (18 € na noč) v vasici Franz Josef blizu istoimenskega ledenika, katerega sva si nameravala ogledati naslednji dan.