Nedelja, 21. 4. 2019
Ledenika Franz Josef in sosednji ledeni brat Fox na zahodni obali sta najbolj znana in turistično dostopna ledenika na otoku. Sta tudi med najhitreje premikajočimi ledeniki na planetu, saj zmoreta tudi do 70 cm na dan, od odkritja v 19. stoletju (odkril ga je Nemški raziskovalec in poimenoval po avstrijskem cesarju) pa alternirata med širjenjem in krčenjem. Peš sicer nista dostopna, lokalni vodiči pa organizirajo helikopterske pristanke in oglede iz zraka, na kar sva računala tudi midva. Žal nama je zagodlo vreme, saj je bila za cel dan napovedana oblačnost in tudi napoved za naslednji dan ni bila najboljša. Druga možnost je bila ena od pešpoti do izteka ledenika, a je bila žal cesta, ki je vodila do poti zaprta, tako da nama ni preostalo drugega kot vožnja naprej proti severu. Slabi dve uri kasneje sva prispela do prvega večjega kraja (Hokitika) na zahodni obali in si v centru mesta privoščila pico v domači piceriji. Pečena v električni peči, a vseeno okusna. Po kosilu in krajšem sprehodu ob obali razburkanega morja sva skočila do 20 minut z avtom oddaljene soteske reke Hokitika, kjer sva pričakovala reko živo modre ali turkizne barve, podobno naši Soči. Voda je bila zaradi nalivov žal mlečno sive barve, vreme je bilo sivo oblačno in še mušice so nadležno pikale. Vse skupaj se je na srečo močno izboljšalo, ko sva nadaljevala naprej proti severu in je iz zahoda pokukalo sonce, cesta pa je postala podobna avstralski Great Ocean Road z razgledom na morje, klife in skalnate otočke v morju. Vrhunec dneva je bil ogled Pancake Rocks pri kraju Punakaiki ob sončnem zahodu z mavrico na vzhodu. Če je prva polovica dneva prvič na potovanju razočarala, sva zvečer ponovno ostala brez besed od navdušenja. Prespala sva na brezplačnem parkirišču nekaj kilometrov naprej.
Ponedeljek, 22. 4. 2019
Zaradi slabega vremena prejšnji dan in preskoka Franza Josefa nama je ostalo malo več časa in sva se namesto prvotnega plana v Christchurch vrnila po daljši poti z obvozom po severnem delu otoka. Od Punakaika sva po cesti nadaljevala naprej proti severu in nato po rečnih dolinah in čez nižji prelaz na vzhod. Pri St. Arnaud v naravnem parku Nelson Lakes sva ob jezeru pojedla kosilo in naredila približno uro dolg sprehod ob obali jezera, nato pa nadaljevala naprej proti vzhodu. Gozdovi so se umaknili travnikom, travniki pa vinogradom, ki so bili stalnica ob cesti zadnjih 15 km pred mestom Blenheim. V centru sva se tudi ustavila na kozarčku lokalnega zelo okusnega chardonnaya. Preostanek dneva sva preživela na cesti, zaključila pa v kraju Kaikoura na vzhodni obali, kjer sva v lokalnem pubu tudi večerjala. Tudi tokrat sva spala na parkirišču ob plaži.
Torek, 23. 4. 2019
Zadnji dan je bil namenjen obisku Christchurcha, največjega mesta na otoku, ki je s 400.000 prebivalci večji od Ljubljane. Od Kaikoure je bilo še dobri dve uri in pol vožnje do centra, midva pa sva prvi postanek naredila malo prej v živalskem vrtu (20 € na osebo). Nova Zelandija je bogata predvsem s pticami, od kopenskih sesalcev so naravno prisotni le netopirji, tako da so v živalskem vrtu poleg domačih ptic seveda na ogled tudi živali iz drugih delov sveta. Najbolj sva si želela videti domačega kivija, katerega žal kljub deset minutnem opazovanju zatemnjene kletke še vedno nisva zagledala. Zadovoljiti sva se morala z opazovanjem kee pri kosilu – kea je edina gorska papiga na svetu, živi samo na Južnem otoku in je izjemno inteligentna. V naravi je žal (ali pa na srečo) nisva opazila, kljub številnim tablam, ki opozarjajo turiste pred kradljivimi pticami v naravnih parkih, predvsem na zahodnem delu otoka. Obhodila sva celoten živalski vrst, ki se ponaša z nekaj afriškimi (levi, žirafe, …) in azijskimi živalmi ter ogrado s farmskimi živalmi, katero sva izpustila. Ob dveh sva vrnila avtodomček, prijazen starejši gospod, ki naju je sprejel, pa naju je odpeljal še do hotela ob letališču (80 € na noč brez zajtrka), kjer sva prenočila zaradi izjemno zgodnjega leta naslednji dan. Dneva seveda še ni bilo konec in po prijavi v zanimiv pol hostel, pol hotel nizkocenovne narave (z visoko ceno), sva se z avtobusom odpravila v center mesta. Christchurch je najstarejše mesto na Novi Zelandiji, ustanovljeno leta 1856, v moderni zgodovini pa najbolj izstopata dva žalostna dogodka: rušilni potres iz leta 2011 in strelski pohod avstralskega nacionalista, ki se je zgodil le en mesec pred najinim obiskom Nove Zelandije. Oba dogodka sta se še vedno čutila v mestu: glavna katedrala je bila še vedno delno podrta, kar nekaj stavb je bilo podprtih z začasnimi odri, ob reki pa so postavili spominsko steno vsem žrtvam potresa. Spomin na teroristični napad pa je bil še toliko bolj živ in meščani so v delu mesta ob botaničnem vrtu nanosili ogromno rož in tabel s proti nacionalističnimi slogani in svetu jasno dali vedeti, da ne podpirajo nobenega ekstremizma. Mesto samo je prijetno z nizkimi stavbami, veliko zelenja, peš cono in trendovskimi lokalčki, kjer sva si pred vrnitvijo v hotel privoščila južnoameriško večerjo in par koktajlčkov iz lokalnega moonshinea (domača žganjica). Presenečenja dneva je bila še vožnja z avtobusom nazaj v hotel, ko sva opazila da se potniki vozniku avtobusa zahvaljujejo za vožnjo, voznik pa prijazno opominja potnike, kdaj je njihova postaja. Vajena ljubljanskih avtobusov, sva ostala odprtih ust, in ob najinem izstopu z veseljem oponašala domačine. Sledil je samo še krajši počitek, saj sva naslednji dan že ob šesti uri letela v tropski del Avstralije.
Ko sva zbirala vtise za zaključek o južnem otoku Nove Zelandije, je bila na prvem mestu seveda narava. Neokrnjena, a vseeno urejena, raznolika in nikoli dolgočasna. Z vsakim kilometrom, z vsako uro ti nameni nov kader za na razglednico. A ni samo narava tista, ki te počasti s svojo lepoto, so tudi ljudje, ki so za evropske razmere nepredstavljivo prijazni in prijetni. Kramljavi in vedno pripravljeni pomagati in to začutiš že prvi trenutek ko vstopiš na letalo. Še se bova vrnila, upava da nama kmalu uspe obiskati še severni otok Nove Zelandije.
