Ponedeljek, 29. 4. 2019
Vstati je bilo potrebno zgodaj, saj naju je že pred osmo v kampu pobral kombi z zelo zgovornim in hiperaktivnim voznikom. Vožnja do kilometer oddaljene marine, kljub pobiranju drugih potnikov, ni trajala dolgo in ob devetih smo skupaj s približno 25 drugimi potniki sedeli na majhnem katamaranu z dvema 350 konjskima motorjema in izpluli iz marine proti Whitsunday Islandu. Manj kot uro trajajoča vožnja je bila zaradi valov divja, kapitan in mornar Mick in Mike, domačina srednjih let, pa sta se na stabilnem zadnjem delu čolna ob spremljavi poskočne glasbe zabavala in verjetno stavila kdo od potnikov bo prvi bruhal. Do tega na srečo ni prišlo in izkrcanje na obalo z nezapomnljivo plažo je bilo brez težav. Po kratkem sprehodu do nizkega vrha otoka pa se je odprl razgled na res čudovito plažo Whitehaven Beach. 7 km dolga plaža z laguno, sestavljena iz 99 % čistega kremenčevega peska bele barve, je res izjemna. Po ogledu iz razgledne točke smo imeli nekaj časa, da smo se sprehoditi po sami plaži, ki je na otip hladna tudi v najbolj vročem soncu. Na njej želve ne izlegajo jajc ravno zaradi prehladnega peska. Po približno dveh urah na obali smo se vkrcali nazaj na čoln, kjer nas je čakalo hladno samopostrežno kosilo, nato pa vožnja do druge lokacije na otoku in potapljanje z masko po plitki vodi z majhnim koralnim grebenom. Zaradi kalnega morja in oblačnega vremena se korale in ribe niso ravno najbolje videle in tudi na drugi lokaciji ni bilo veliko boljše. Vseeno je življenja v morju precej več kot pri nas v Jadranu in pogled na raznobarvne korale ter pisane ribe je bil vseeno navdušujoč. Po drugem plavanju je bilo ogleda konec in sledila je pot nazaj. Najljubši del za avstralska kavboja, ki sta nas po razburkanem morju s polnim plinom in ob spremljavi zabavnih komentarjev, zapeljala nazaj do marine. Ob petih smo pripluli v marino, preostal je le še prevoz nazaj do kampa s hiperaktivno-zgovornim voznikom. Utrujena sva se vrnila ob sončnem zahodu in preživela preostanek dneva kar v kampu.
Torek, 30. 4. 2019
Jutro je bilo oblačno in vetrovno, čakala pa naju je dolga vožnja proti severu, saj sta bila na voljo le še dva dneva, Cairns pa je bil oddaljen še 600 km. Odrinila sva po zajtrku in prvi postanek naredila po uri vožnje v kraju Bowen, kjer stoji največji mango na svetu. Z desetimi metri višine je res impresiven in simbolizira pomembnost mangov za lokalno gospodarstvo – analogija z našimi kraji bi bila spomenik krompirju v Šenčurju. V turističnem uradu poleg gigantskega manga obiskovalce z veseljem usmerijo do mestnih znamenitosti (poleg manga in dveh plaž jih ni veliko) in ponudijo res odličen mangov sorbet. Zapeljala sva se še skozi center mesta (kjer stoji velik, a le 6 m visok mango), se sprehodila po kilometer dolgem pomolu ter se zapeljala do mestnih plaž. Zaradi vetrovnega in oblačnega vremena nama ni bilo do kopanja, tako da sva kmalu nadaljevala naprej proti severu. Ob cesti so neskončne evkaliptusove gozdove zamenjale občasne plantaže manga ter ogromni nasadi sladkornega trsa. Ovinkov še vedno ni bilo, prometa tudi ne, vožnja pa nič manj dolgočasna kot v prvih dneh potovanja. Pozno popoldne sva krajši postanek naredila še v Townsvilleu, največjem mestu v severnem Queenslandu in svetovni prestolnici kožnega raka (z daleč največ primeri melanoma na svetu). Poleg tabel o nevarnosti kožnega raka pa sva tudi prvič opazila opozorilne table za meduze. Osem različnih vrst se potika po tropskem morju severnega Queenslanda, kjer pri šestih vrstah dobiš le ožganine, pri škatlasti meduzi (Box jellyfish) so bolečine izjemne in lahko povzročijo smrt, pri irukandji meduzi pa so simptomi še hujši z intenzivnimi bolečinami v trebuhu, sklepih in okončinah ter slabostjo, bruhanjem in celo s hudo depresijo. Sezona meduz je do maja ali celo junija, irukandji so pa velike, recimo le 2 cm in imajo en meter dolge lovke, tako da jih zelo težko opaziš. Po tej tabli naju je dokončno minila želja po kopanju v morju, sploh pa izven z mrežami ograjenih plaž. Slabo uro vožnje stran od Townsvilla sva našla brezplačen kamp ob plaži z ogrado za meduze, kamor sva prispela ob sončnem zahodu. Imenovala se je Balgal Beach, poleg kampa pa je bil še majhen lokal, kjer sva kupila svež ananas za manj kot 3 €.
Sreda, 1. 5. 2019
Ananas je bil res odličen, ravno prav zrel in sladek in je z jogurtom in granolo poskrbel za res slasten zajtrk. Do kopanja nama kljub soncu in mreži za meduze ni bilo, sva pa naredila dolg sprehod po lepi in dolgi plaži. Pred odhodom sva v kampu naletela še na starejšega gospoda, ki naju je presenetil z znanjem slovenščine. Izkazalo se je, da se je iz Slovenije pred 50 leti preselil v Avstralijo in zdaj kot upokojenec z avtodomom pogosto potuje po Avstraliji. Dal nama je nekaj nasvetov za kampiranje in malo razložil o življenju v Avstraliji, midva pa sva delila novice iz Slovenije. Pogovor je sicer potekal v angleščini, 50 let je le dolga doba izven domovine. Ob dvanajstih sva bila nazaj na cesti in manj kot uro kasneje sva že v kraju Ingham sedela v majhni ribarnici in uživala ob stir fryju s kozicami ter rakovi piti (mud crab pie). Zadnji poskus kopanja pred Cairnsom sva naredila v kraju Mission Beach, kjer je bila plaža sicer velika in lepa in je imela mrežo proti meduzam, toda voda je bila zaradi oseke žal tako plitka, da ni segala niti do pasu. No namočila sva sicer se, vendar kaj preveč uživala nisva. Raje sva se nato podala na eno izmed mnogih sprehajalnih poti skozi tropski gozd. Zelo lepo urejena se je vila gor in dol mimo potokov skozi bolj ali manj gost gozd in v raznolikem rastlinju bi lahko zelo uživala, če nama ne bi sledil oblak komarjev (kljub uporabi repelenta). Za preostalih 140 km do Cairnsa sva nato porabila še približno dve uri in se po sončnem zahodu namestila v kampu v predmestju (26 € na noč). Kamp sicer ni bil nič kaj posebnega, luže po vseh cestah so ga naredile še precej neprehodnega, vendar sva imela možnost najino vilo na kolesih priklopiti na vodovod ter na kanalizacijo, kar sva seveda z veseljem izkoristila. Tuširanje in pomivanje posode brez varčevanja vode je bilo res priročno! Pred spanjem sva kar preko interneta rezervirala še dnevni izlet na koralni greben za naslednji dan (160 € na osebo).
Četrtek, 2. 5. 2019
Avtobus naju je pred kampom pobral točno ob sedmih in to ne kar navaden avtobus, temveč tak z lesenim parketom in usnjenimi sedeži. Peljali smo se sicer manj kot 10 km do centra mesta in pristanišča, vendar smo prej pobrali še za poln avtobus azijskih turistov. Ob devetih smo se vkrcali na ladjo in kmalu izpluli na približno uro in pol dolgo plovbo proti več kot 30 km oddaljenem koralnem grebenu. Morje je bilo precej razburkano in naš velik katamaran je zibalo in premetavalo, kar je povzročalo težave nemalo potnikom. Izlet je bil sestavljen iz treh postankov na različnih, a med sabo malo oddaljenih, delih koralnega grebena. Pri vsakem postanku je bila na voljo približna ura, katero se lahko prosto izkoristi za plavanje z masko (ali potapljanje z bombo ob doplačilu) nad grebenom. Morje je dokaj mirno, korale pa se večinoma nahajajo na zelo plitki globini (tudi manj kot en meter), tako da je ogled res enostaven. Med najinimi tremi potopi sva opazila nešteto raznobarvnih tropskih rib velikosti od enega centimetra do metrske napoleonke pa tudi več kot pol metra veliko želvo in skoraj metrske in več kot 60 let stare školjke. Opazovanje koral pa je spektakularno, saj so s svojimi barvami in oblikami res prava paša za oči. Če se nama je v začetku zdela cena izleta zasoljena, sva uživala v vsakem trenutku – Veliki koralni greben je res eno izmed čudes narave, katerega se ob obisku Avstralije preprosto mora obiskati. Ob petih popoldne smo prispeli nazaj v Cairns in namesto prevoza nazaj v kamp, sva se raje odločila za ogled središča mesta. Je prijetno z nizkimi stavbami, širokimi ulicami ter brezplačnim bazenskim kompleksom, s peščenimi plažicami v mestnem parku, kjer se domačini sproščeno sončijo, uživajo ob igrah z žogo ali preprosto pridejo na večerjo in si spečejo mesne dobrote na brezplačnih žarih. Skočila sva še do nakupovalnega središča (ob četrtkih so trgovine odprte do osmih ali devetih) ter na koncu pristala v japonski restavraciji na okusnem ramnu. Preostala nama je le še vožnja z mestnim avtobusom nazaj v kamp na zaslužen počitek, kajti naslednji dan sva se poslovila od Queenslanda in poletela nazaj v Melbourne. Queensland se naju je dotaknil na dva načina. Po eni strani je dolg in ponavljajoč, ceste so prazne in ravne, razgledi precej podobni in prav kaj veliko se v resnici ne zgodi. Podobno je s temperaturami in vremenom. Kraj kjer se res spočiješ in pozabiš na nepotreben vrvež in hitenje. K temu dobro pripomorejo ljudje, ki so odprti, sproščeni in umirjeni. A v vsem tem enakem okolju se na vsake toliko skriva pravi biser. Čudovita peščena plaža, rajsko bel otok in seveda najmogočnejši del Queenslanda – Veliki koralni greben. Ko si ga ogledaš v živo, resnično razumeš njegovo čarobnost.
Je največji koralni greben na svetu, sestavljen iz 2900 posameznih grebenov, 900 otokov in se razteza na razdalji 2300 km s površino 344.000 km2. Je največja struktura na svetu sestavljena iz živih organizmov, koralnih polipov. Vsak polip je svoja žival (nevretenčar), velika le nekaj centimetrov in živi v kolonijah. Poleg koralam je greben dom še več kot 1500 vrstam rib, 30 vrstam morskih sesalcev, 6 vrstam želv, 5000 vrstam mehkužcev, 215 vrstam ptičev, kar ga naredi enega izmed najbolj življenjsko raznolikih okolij na svetu. 
