Petek, 3. 5. 2019
Iz vročega severa Avstralije sva v Melbourne priletela ravno ob sončnem zahodu in ponovno najela avto ter se odpeljala v sam center mesta, kjer sva imela v soseski CBD poleg glavne mestne tržnice rezervirano sobo v modernem hotelu. S parkiranjem ni bilo težav, avto sva pustila kar v javni parkirni hiši čez cesto (10 € na dan). Soba v hotelu je bila prostorna in udobna z veliko teraso in razgledom na ulico, za kar sva plačala približno 80 € na noč, ugodno glede na odlično lokacijo. Za preostanek dneva sva se odpravila še na večerjo kar v bližnjo špansko gostilnico s tapasi. Prijazno osebje prve generacije priseljencev z močnim španskim naglasom nama je postreglo avtentične španske prigrizke s sirom in pršutom, vse skupaj pa sva zalila s prijetnim rdečim vinom. Južni del Avstralije je zaradi mediteranskega podnebja vedno bil privlačen za izseljence iz Španije, Italije, Grčije in Balkana, kar se pozna po velikem številu mediteranskih trgovin in restavracij in tradiciji vinogradništva.
Sobota 4. 5. 2019
Jutro sva začela z obilnim zajtrkom v španski kavarni ob glavni tržnici. Popečen kruh z lososom in jajčna jed s chorizom sta bila tako obilna, da sva komaj pospravila še churrose s čokoladnim prelivo, kar sva naročila kot sladico. Dobri hrani se je res težko upreti, svežim churrosom (ocvrto testo podolgovate zvezdnate oblike posuto s cimetovim sladkorjem) pa še težje. Se vsaj nisva lačna sprehajala po tržnici Queen Victoria Market, ki je s svojimi 7 hektarji površine največja odprta tržnica na južni polobli. V ogromnih dvoranah prodajajo meso in ribe, sire in pečene dobrote, zunaj na odprtem delu pa sadje, zelenjavo in ostale izdelke tipične za tržnice. V sklopu tržnice deluje tudi veliko gostilnic in kioskov s hrano, kjer se dobi izdelke ogromnega števila svetovnih kuhinj, vključno z našo kranjsko klobaso! Na tržnici se tako najde nekaj za vsak okus, žal sva bila še vedno sita, domov pa zaradi carine kaj veliko tudi nisva mogla odnesti, tako da sva odšla praznih rok. Pred popoldnevom sva se sprehodila še do glavne nakupovalne ulice na ogled trgovin, popoldne pa se kar z avtom odpeljala do še ene zanimive mestne soseske, St. Kilde. Leži ob morju, ima veliko peščeno plažo in lunapark ter je znana po boemskem slogu. Parkirala sva poleg igrišča za ragbi, kjer je ravno potekala tekma med lokalnimi moštvi, in naredila daljši obhod, mimo lunaparka do plaže in nato nazaj po glavni ulici, kjer sva našla zanimivo pekarno. Štručka z orehi in kavica sta bila okusna popotnica za naprej do botaničnega vrta in nazaj do avta. Nekega boemskega vzdušja nisva opazila, razen nekaj starejših fotogeničnih hiš, čeprav je soseska umirjena in zelena. Kot kaže bolj primerna za življenje kot za turiste. Proti večeru sva se odpeljala nazaj do hotela, nato pa peš do najboljšega ramen bara v mestu, kjer sva na ulici na prosto mizo čakala malo več kot pol ure. Kar se je dobro izplačalo, ramen je bil res odličen in cenovno ugoden, dve skledi ramena, ena predjed in dve pijači naju je stalo je 30 €.
Nedelja, 5. 5. 2019
Najin zadnji dan v mestu. Zjutraj je deževalo, tako da sva si zajtrk privoščila kar v hotelski restavraciji. Presladka granola in dober muesli s sadjem ter muffin so potešili lakoto, flat white kava pa nama je dala dovolj energije za začetek dneva. Let nazaj sva imela sicer šele ob osmih zvečer, tako da naj bi imela dovolj časa za oglede, a se nama več kot v obisk nakupovalnih centrov ni dalo. Poiskala sva največjega v mestu in se z avtom odpeljala približno 45 min stran do Chadstone Shopping Centre. Nakupovalno središče je res ogromno, nabor trgovin pa sega od najbolj luksuznih evropskih znamk za oblačila do cenovno dostopnih ter vse vmes. Poleg tega seveda še ogromno kavarnic, restavracij in vsega ostalega. Tudi nakupovalna središča dajo nek občutek o mestu in sodeč po Chadstonu so domačini bogati in kupujejo le najbolj drage stvari. Popolnoma druga zgodba je bilo nakupovalno središče blizu letališča, kjer sva se ustavila na majhnem kosilu. Trgovine so bile cenene, obiskovalci namesto vzhodnoazijskega porekla iz zahodne Azije, urejenost na mnogo nižjem nivoju, izbira restavracij pa večinoma le hitra prehrana. Suši je bil sicer popolnoma užiten, sva pa razmišljala o raznolikosti Melbournea kot svetovne metropole, kjer so se naselili ljudje iz celega sveta, med seboj pa se bolj kot po narodnosti razlikujejo po ekonomskem statusu. Okrog četrte ure sva bila že četrtič na letališču, kjer sva morala kakšno uro počakati na odprtje okenca za prijavo na let. Prijava je potekala hitro, varnostna in mejna kontrola tudi in kmalu sva sedela v udobnih foteljih v loungeu, pila koktajle in čakala na vkrcanje na 10 ur dolg nočni let družbe Air China do Pekinga. Vkrcanje je bilo točno, na letalu sva hitro dobila vsak svoj kozarček šampanjca in se udobno namestila v fotelje. Večerja je bila presenetljivo obilna in tudi okusna, nato pa sva kar hitro sedeže postavila v ležeči položaj in spala do jutra. Zajtrk je bil ponovno zelo obilen in razen neke goste bele juhe, tudi zelo okusen. Pristanek je bil točen, prihod na pekinško letališče pa zaradi njegove ogromnosti tudi impresiven. Pred naslednjim letom sva večino časa preživela kar v loungeu, kjer sva se stuširala, popila jutranjo kavo in pojedla nekaj prigrizkov. Čas je hitro minil in kmalu sva sedela v prvem nadstropju lufthansinega letala Boeing 747, s katerim sva približno 11 ur letela do Frankfurta. Let je bil pravi užitek, hrana odlična, sedež udoben, na velikem osebnem ekranu sva si ogledala film, nekaj časa pa tudi spala. Zadnji let do Trsta je bil kratek in ob šestih zvečer sva bila spočita nazaj v Ljubljani, navdušena nad potovanjem in polna novih doživetij in spominov.
In tako kot se je najino potovanje tu začelo se je prav tako tudi končalo. Besede kot so hipsterska ležernost, prijetna stanovanjska naselja, restavracije vseh možnih kuhinj sveta in kaotičen promet bodo tiste prve asociacije na Melbourne. Verjameva, da zaradi svoje velikosti ponuja še marsikaj, nedvomno s pridihom avstralske sproščenosti, počasnosti in prijaznosti. In Victoria sama ustvarja podobno atmosfero s svojimi neskončnimi surfarskimi plažami, bivšimi zlatokopskimi mesti in neskončno prostornostjo. Ekonomska migracija na svetovnem nivoju je nekaj običajnega, a vseeno je v Avstraliji obrala pozitivno pot v smislu multikulturnosti. Mogoče k temu pripomore mediteranska klima, ali pa preveč površinski obisk, a vseeno si upava trditi, da tako prijaznih ljudi kot sva jih srečala v Avstraliji nisva do sedaj še nikjer.
