Malezija: potep od krožnika do krožnika

Tole je najina prva skupna azijska država, ki sva jo zbrala na podlagi naslednjih kriterijev: za novo leto želiva biti v kopalkah, hrana naj bo okusna in narava tropsko živahna. Malo naju je tudi navdušila znanka, ki sva jo spoznala v New Orleansu, po narodnosti Malezijka in sva ji neizmerno hvaležna, saj sva tu preživela 16 čudovitih dni.

Božično jutro – četrtek, 26. 12. 2019

Pot se je začela na božično jutro, ko sva po okusnem družinskem zajtrku in domačem obdarovanju dobre volje odrinila proti Zagrebu. Na prostorno in moderno letališče sva zaradi prazne ceste prišla precej pred letom, čas pred vkrcanjem pa sva izkoristila za počitek v manjšem, a lepo opremljenem letališkem salonu. Če je bilo letališče prazno, je bil najin let proti Dohi precej poln. Slabih šest ur je minilo hitro, na račun udobnega sedeža in okusne hrane. Qatar je za božični čas stregel posebni praznični meni, kar sva z veseljem izkoristila. V Doho sva prispela ob enajstih po lokalnem času, najin let v Kuala Lumpur pa je bil tri ure kasneje. Letališče v Dohi je odlično za prestopanje, saj ima le en terminal zvezdaste oblike, iz katerega je vse na dosegu nog. Malo pred tretjo ponoči smo bili že v zraku proti Kuala Lumpurju, do koder smo imeli slabih osem ur letenja. Med potovanjem sva prvič upoštevala navodila aplikacije Timeshifter, katera glede na pot in časovno razliko izračuna najbolj primeren urnik spanja, pitja kave in izpostavljanja svetlobi. Spati tako kljub nočni uri nisva smela, kar sva izkoristila za okušanje dobrot iz letalske kuhinje. Qatar namreč na svojih letih omogoča postrežbo jedi po individualnih željah potnika in ko je večina potnikov spala, sva midva večerjala, oz. zajtrkovala. Za dobri dve uri sva na udobnih sedežih tudi zaspala, pred pristankom ob štirih popoldne pa si privoščila še tradicionalni arabski zajtrk. Letališče v Kuala Lumpurju je več kot 50 km oddaljeno od centra mesta, najlažji način za prevoz v mesto pa je vlak KLIA Express, ki pelje do glavne postaje v centru. Pri nakupu karte dobiš še popust za eno vožnjo s taksijem Grab, ki se je izkazal za najboljši način za prevoze po celotni Maleziji. Preko aplikacije naročiš taksi, ceno izveš v naprej, plačilo se izvede direktno iz plačilne kartice in še v naprej spremljaš lokacijo voznika in veš kdaj te pobere. Prava škoda, da tega nimamo pri nas! Ob pol šestih sva bila že v najinem butičnem hotelu (90 € na noč z zajtrkom) v soseski Bukit Bintang, najbolj znani po nakupovanju in ulični hrani. Lokacijo sva pridno izkoristila in si že prvi večer privoščila eno izmed boljših laks v mestu (Grandmama’s, 2,5 € laksa). Ugodno, pekoče in izjemno okusno! Sladico sva poiskala kar na znameniti nočni tržnici na ulici Jalan Alor, kjer sva se odločila za gobast biskvit z durianom. Durianu sicer rečejo tudi kralj sadežev, vendar je zaradi vonja po pokvarjeni čebuli težje v njem resnično uživati. Poleg Malezije je izjemno popularen tudi na Kitajskem, radi pa ga imajo tudi Francozi (verjetno zaradi kulture smrdečih sirov). Pred spanjem sva si dobro umila zobe, da ni bilo težav z neprijetnimi vonjavami.

Petek, 27. 12. 2019

Ob okusnem samopostrežnem zajtrku z malajskimi jedmi je padla odločitev, da si ogledava Batu caves, najbolj znan hindujski tempelj v Maleziji. Naročila sva si Grab in za več kot pol ure in 10 km dolgo vožnjo plačala manj kot 5 €. Že iz avta sva ujela pogled na približno 100 m visok apnenčast hrib obdan z barvitimi templji, 40 m visokim zlatim kipom hindujskega božanstva in mavričnimi stopnicami, ki vodijo v jamo na vrhu hriba. Vzpon po 272 stopnicah v žgočem soncu in v gneči ljudi je bilo naporno opravilo, vendar sva se v jamah vsaj malo ohladila. Vstop v glavni tempelj je brezplačen, medtem ko je v sosednjo lepšo jamo Ramayana 1 € na osebo. Po ogledu sva si v bližnjem lokalu, polnem turistov, privoščila še dva kokosa, sladko kavo in nekaj prigrizkov, nato pa se z Grabom odpravila v mesto na centralno tržnico (Central market). Prodajaln s poceni tekstilom in pakiranimi prigrizki je bilo nešteto, po krajšem nakupovanju daril pa sva zavila kar v gostilnico pred tržnico in se okrepčala z okusnimi pekočimi rezanci s kozicami. Nato je sledil še sprehod do kitajske četrti in še ene znane nočne tržnice (Petaling Street), kjer čez dan prodajajo vse mogoče ponaredke. Po sončnem zahodu vsak dan pospravijo stojnice s ponaredki in naredijo prostor uličnim prodajalcem hrane ter neštetim restavracijam, kjer okusen obrok stane le evro ali dva. Večerjo si sicer nisva privoščila na ulici, ampak v restavraciji Nadodi’s, kjer sva uživala v enajst hodnem meniju južno indijske nomadske kuhinje. Odlični okusi, kreativne jedi in vrhunska kulinarična izkušnja v že tako izjemni deželi. V Maleziji se zaradi lege ob glavnih trgovskih poteh med Indijo in Arabskim svetom ter Kitajsko na drugi strani že stoletja mešajo kulture in civilizacije, kar se pozna tudi v kulinariki, kjer se meša malajska hrana s kitajsko, indijsko in arabsko z vplivi Evrope. Tu je že stoletja nazaj nastala ena prvih fusion kuhinj na svetu (Peranakan), mešanica kitajske in malajske kuhinje. Tudi povsem normalno je, da si za zajtrk privoščiš indijski roti canai, za kosilo malajsko lakso ter za večerjo kitajske rezance char koay teow.

Sobota, 28. 12. 2019

Vstati sva morala zgodaj, saj se je ob osmih že začel kuharski tečaj (65 € na osebo) na drugi strani mesta. Z grabom sva enostavno prispela do tržnice, kjer smo si najprej privoščili zajtrk: roti canai s curry omako ter sladko kavo. Po zajtrku je sledila razlaga o glavnih sestavinah malajske kuhinje (tečaj se je osredotočal na malajsko kuhinjo), nato voden ogled tržnice. Ena izmed najpomembnejših prodajalk je bila starejša karizmatična gospa, ki je prodajala začimbe. Le-ta je imela za lokalno prebivalstvo ne samo močan vpliva zaradi odličnih začimb, ampak tudi kot pomoč ženskam v stiski. Marsikateri je priskrbela službo ali kakšno drugo pomoč. Po obisku tržnice smo se odpeljali v stanovanjsko četrt, kjer se je v moderni hiši ob gozdu odvijal kuharski tečaj. Pod vodstvom učiteljice Ane, starejše in zgovorne Malajke, smo skuhali štiri jedi: praznično jed rendang z govedino, pečeno začinjeno zelenjavo acar timun, riž s kurkumo ter sladico kueh koci – riževo testo, polnjeno s kokosom in palminim sladkorjem. Potek tečaja je bil odličen: Ana je najprej razložila način priprave, nato pa je vsak udeleženec skuhal svoje jedi, katere smo pri skupnem kosilu ob drugi uri tudi pojedli. Kot sva ugotovila že v New Orleansu, so kuharski tečaji odličen način za spoznavanje lokalne hrane in kulture. Po tečaju sva z Grabom skočila do hotela, pobrala prtljago in nadaljevala do glavne avtobusne postaje, kjer sva kupila karte za avtobus do približno 100 km oddaljene Melake (3 € na osebo). Za smešno nizko ceno sva dobila fotelja na modernem avtobusu, ki naju je dve uri kasneje odložil na avtobusni postaji v Melaki. Po kratki vožnji z Grabom sva se znašla v hotelu v samem središču mesta (70 € na noč z zajtrkom) nekaj metrov stran od glavne ulice Jonker, kjer za vikende poteka nočna tržnica s hrano. Gneča je bila nepopisna in namesto, da bi jedla kar na ulici, sva raje zavila v gostilnico, kjer strežejo peranakan hrano. Poleg Melake, to vrsto hrane kuhajo le še v Singapurju in v George Townu na Penangu. Večerja je bila okusna, pekoča in ponovno poceni (3 € glavna jed). Lokacija hotela je bila res izvrstna, saj je bil le nekaj deset metrov oddaljen od glavne ulice, a že v mirni soseski.

Nedelja, 29. 12. 2019

Melaka je postalo trgovsko središče v Maleziji že v 15. stoletju, delno zaradi svoje lege na najožjem delu Malajske ožine in varnega pristana, delno pa zaradi podjetnih domačinov, ki so vzpostavili ugodne pogoje za trgovanje. Mesto je postalo središče sultanata, katerega vpliv se je zaradi bogate trgovine s Kitajsko na eni ter Indijo in Arabijo na drugi strani večal vse do začetka 16. stoletja, ko se je zlata doba Melake končala s portugalsko invazijo. Bogata trgovina je pod portugalsko vlado počasi zamirala, saj so trgovci zaradi visokih davkov raje izbirali druga pristanišča. Slabih 150 let kasneje so mesto zavzeli Nizozemci, ki pa so raje razvijali Jakarto na Sumatri. V 19. stoletju so mesto prevzeli Britanci, ki pa so središče trgovine v regiji prestavili na Penang, kar je pomenilo še dodaten zaton za mesto. Vsak narod je mestu dal svoj pečat, od stare cerkve svetega Pavla iz portugalskih časov, nizozemske mestne hiše, anglikanske Kristusove cerkve, do bogatih meščanskih hiš kitajskih naseljencev. Ulice so barvite z urejenimi hišami v mešanici kolonialnega in kitajskega sloga, vrhunec dopoldneva pa je bil ogled meščanske hiše iz 19. stoletja, v kateri je prebivala bogata kitajska družina. Za kosilo sva si privoščila kitajski kuhan piščanec, za sladico pa portugalsko jajčno kremno tortico (pastéis de Nata). Popoldne je bil čas za obisk botaničnega vrta, kateri se je izkazal le za srednje urejen park poln tekačev in komarjev. Z Grabom sva se odpeljala še do mestne mošeje, katero so leta 2006 zgradili tako rekoč na morju (stoji na stebrih nad morjem). Svetloba pred sončnim zahodom je bila res imenitna za fotografiranje, notranjosti pa si zaradi strogih pravil oblačenja nisva ogledala. Zadnjo noč v mestu sva preživela na ulici Jonker ob okušanju prigrizkov, sladic in okusni večerji.

Ponedeljek, 30. 12. 2019

V zgodnjem popoldnevu sva imela let za Penang, tako da sva dopoldne preživela kar na ulici Jonker: za zajtrk palačinke (3 €) in kava s palmovim sladkorjem (3 €) v prijetni kavarnici, po zajtrku pa ogled bivše tiskarne v stari meščanski hiši. Muzej so odprli le nekaj tednov prej, kar se je poznalo pri zagnanosti vodiča, ki je z veseljem razkril še nekaj podrobnosti o zgodovini mesta. Prijetno presenečenje, sploh v primeru da te vsaj malo zanima klasičen tisk. Ob enih sva bila že na letališču za let ob treh, odvečni čas pa sva izkoristila za kosilo v gostilnici na terminalu. Dvakrat pečeni rezanci s kavico so stali le 5 €! Pol ure pred vzletom smo že sedeli na letalu proti uro oddaljenemu Penangu (45 € na osebo s prtljago) – lokalna letalska družba AirAsia je poceni in učinkovita, majhnemu prostoru med sedeži pa se zlahka izogneš z nakupom sedežev ob zasilnem izhodu, kar pride le nekaj evrov več. Penang je otok v Malajski ožini na severovzhodnem delu Malezije, kjer na 293 km² živi več kot 700.000 prebivalcev. Ustanovili so ga Britanci v 18. stoletju kot trgovsko pristanišče, kjer pa so v notranjosti otoka zaradi ugodne klime gojili tudi začimbe. Je etnično najbolj raznolika zvezna država (ki poleg otoka obsega še 750 km² kopnega) in ekonomsko najbolj razvita. Poleg močnega storitvenega sektorja, je na Penangu središče proizvodnje elektronike z velikim številom mednarodnih korporacij (Dell, Intel, AMD, Bosch, Sony, …). Znan pa je po zgodovinskem mestnem središču George Towna (ki je pod Unescovo zaščito) ter predvsem kot eno izmed najboljših mest v Aziji za ulično hrano, česar sva se midva najbolj veselila. Na modernem mednarodnem letališču smo pristali ob štirih, in kmalu sva sedela v avtu in se peljala proti najinem hotelu Lone Pine (100 € na noč z zajtrkom) v kraju Batu Ferringhi na severnem delu otoka. Batu Ferringhi je tudi najbolj znana plaža na otoku, kar nama je zaradi novega leta prišlo prav, saj sva želela malo počitka in odsotnost mestnega vrveža. Po slabi uri vožnje sva prispela do hotela in bila navdušena nad čudovitim hotelom: obnovljena stavba iz 40-tih let prejšnjega stoletja, vrt z visokimi iglavci in bazenom ter pogled na peščeno plažo in zeleno morje. Prav tako impresivna je bila prostorna soba z veliko kopalnico, ogromno posteljo, stilskim dekorjem ter pogledom na morje. Popolna izbira za uživanje za naslednje tri dni! Razočaranje je bilo le morje, ki je smrdelo po kanalizaciji, tako da sva kopanje hitro zaključila in se kasneje raje namakala v bazenu. Dan sva zaključila v bližnji kitajsko malajski restavraciji ob okusni hrani in ogromnih porcijah in plačala rekordnih 25 € za večerjo za dva s pijačo.