Malezija: potep od krožnika do krožnika

Torek, 31. 12. 2019

Silvestrovo, dan za počitek in zabavo ob prehodu v novo leto. Silvestrovo večerjo sva rezervirala kar v hotelski restavraciji, dan pa preživela bolj ali manj kar v senci ob bazenu. Malicala sva lotosov čips iz hotelske kuhinje, kosila pa v eni izmed bližnjih gostilnic, kjer sva si za 10 eurov privoščila piščančja nabodala (satay), mangovo solato ter lakso. Samopostrežna večerja (45 € na osebo z vključeno pijačo) se je začela ob sedmih, na voljo pa je bil velik nabor hladnih in toplih predjedi, juh in glavnih jedi malezijske, kitajske in evropske kuhinje. Res izprsili pa so se pri sladicah, kjer je bilo izbire toliko, kot vseh ostalih jedi skupaj, tako da sva stežka poskusila le okoli polovico vseh različnih tortic, krem, kolačev, pit in drugih dobrot. Za razliko od nekaterih gostov, ki so si na en krožnik naložili nabor vseh jedi in to zmetali vase ob uporabi telefona, sva si vzela čas, poskusila čim več jedi v majhnih porcijah in uživala v hrani ter vinu. Stregli so bordojca in čilski chardonnay, na srečo v majhnih kozarcih, saj se je drugače vino hitro ogrelo na previsoko temperaturo. Spremljava večerji je bila še glasbena skupina treh starejših lokalcev na kitarah in kontrabasu, ki je igrala komade iz petdesetih in šestdesetih let prejšnjega stoletja. Malo prepočasno za ples, tako da se niti evropski upokojenci, katerih je bilo približno polovica gostov, niso zavrteli pred odrom. Počasna pa je bila tudi strežba, sestavljena večinoma iz južno indijskega osebja. In čeprav so težko prinesli več kot eno stvar naenkrat, so bili vsaj zelo prijazni. V teh toplih krajih res ni nobene potrebe, da bi se ti kamorkoli mudilo. Malo sva se uštela le, ko sva želela ob polnoči nazdraviti s koktajli in sva jih naročila le 20 minut prej. Po dobrih desetih minutah so prinesli enega in še ta je bil napačen. Na srečo so se nato malo bolj potrudili in približno minuto pred polnočjo (in minuto po tem ko je band odšteval za polnoč) sva le dobila pijačo in nato nazdravila v novo leto in gledala hotelski ognjemet sedem ur pred Slovenijo.

Sreda, 1. 1. 2020

Novo leto se je začelo še z enim čudovitim sončnim dnevom z idealnimi temperaturami okrog trideset stopinj. Po okusnem samopostrežnem zajtrku sva poklicala grab in se odpeljala do severovzhodnega roba otoka z namenom, da bi se sprehodila po nacionalnem parku Penanga. Odločila sva se za 3,5 km dolgo pot do zahodne obale otoka, kjer je zanimiva plaža Pantai Kerachut s slanim jezerom. Po suhem tropskem gozdu je pot vodila gori doli in za relativno kratko razdaljo sva porabila kar uro in pol. Prepotena in utrujena sva si želela kopanja v morju, a to zaradi prisotnosti nevarnih meduz žal ni bilo dovoljeno, kljub čudoviti peščeni plaži. Da nama ni bilo potrebno po isti poti nazaj, sva na pomolu počakala na enega izmed mnogih čolnov, ki vozijo turiste od vhoda v park do plaž. Za 10 € so naju zapeljali do plaže Monkey Beach na severnem delu otoka, ki pa ima za razliko od Pantai Kerachut tudi nekaj lokalčkov. Pri prijazni starejši domačinki sva dobila sveže pečene rezance, dva kokosa in kavo, kar je prišlo izjemno prav, saj sva bila že precej izčrpana. Kljub okrepčilu, se je pot nazaj do vhoda v park zelo vlekla, nazaj v hotel pa sva se vrnila šele ob petih popoldne čisto izmučena. Šest ur na vročem soncu naredi svoje. Večerjo sva tokrat pojedla kar v hotelski restavraciji, ki je znana po kuharjih iz kitajskega otoka Hainan in tudi ocvrt piščanec ter rezanci char koay teow so bili zelo okusni.

Četrtek, 2. 1. 2020

Počitka na morju je bilo konec, napočil je čas za premik v središče dogajanja na Penangu, v mesto George Town. Po zajtrku sva sicer z grabom skočila še v bližnji botanični vrt Tropical Spice Garden. S pomočjo avdio vodiča sva se podučila o lokalnih ter drugih tropskih rastlinah in predvsem o začimbah, ki so bile več stoletij gonilo trgovine jugovzhodne Azije. V 17. stoletju so recimo Nizozemci prodali celoten otok Manhattan Britancem v zameno za majhen otoček Run v današnji Indoneziji, edini kraj na svetu, kjer so takrat rasla drevesa muškatnega oreščka. V čudovitem vrtu so potke zanimivo speljane po hribovitem terenu sekundarnega gozda in med sprehodom med bujnim rastlinstvom sta dve uri minili kot bi mignil in čas je bil za premik v mesto. Z Grabom sva potrebovala približno pol ure do najinega hotelčka (90 € na noč z zajtrkom), ki je bil v delu mesta pod Unescovo zaščito kulturne dediščine. V prenovljeni stari kitajski meščanski hiši so uredili manjši butični hotel z manj kot 20 sobami, majhno jedilnico in obveznim bazenom, velike sobe pa so bile opremljene hiši primerno – staro pohištvo, postelja z visokim okvirjem, orientalske preproge. Okusno in obenem domače in prav nič hotelsko. Preostanek dneva sva se sprehajala po mestu, ki pa je za razliko od ostalih mest v Maleziji imel precej več barov in nočnih lokalov. Kar niti ne preseneča, saj je večinsko prebivalstvo v mestu kitajsko, Kitajci pa nimajo nobenih omejitev pri pitju alkohola. Večerja pri uličnem prodajalcu hrane je bila odlična, poskusila pa sva tudi lokalno sladico rojak, sestavljeno iz sadja, kumar in prelito z sladko omako z ribjim priokusom. Prva jed, ki naju ni navdušila.

Petek, 3. 1. 2020

Ob osmih zjutraj sva imela rezerviran kuharski tečaj pri Nazlini (55 € na osebo), prijazni domačinki, ki se že leta profesionalno ukvarja s kuhanjem in je tudi ena izmed lokalnih legend, saj je bila ena prvih, ki je na internetu začela promovirati lokalne jedi. Prostori šole so bili le 10 min oddaljeni od najinega hotelčka, kar sva izkoristila za jutranji sprehod po s soncem obsijanih čudovitih ulicah starega mestnega jedra. Kuharski tečaj se je začel z zajtrkom kar v šoli, kjer smo pomagali pri pripravi rezancev in polnjenih zavitkov. Po zajtrku smo stopili čez cesto v viktorijansko tržnico, kjer smo nakupili sestavine in se podučili o osnovah kuhinje Penanga. Poleg tržnice smo naredili še sprehod po mestu, Nazlina pa nam je razkrila še nekaj o zgodovini in kulturi mesta. Mesto so Britanci ustanovili kot trgovsko postojanko, kjer so preprodajali blago iz celotne regije. Posledično je etnično mešano že od same ustanovitve, skupaj pa sobivajo tudi različne religije – poleg najbolj številčnega islama, je prisoten še budizem, hinduizem, taoizem in krščanstvo in ni redkost, da vse vrste cerkva vidiš na eni ulici drugo poleg druge. Zaradi svoje pretekle pomembnosti kot bogato trgovsko pristanišče, meščani še danes zavračajo malezijsko federalno vlado in mesto je kot edino v Malezijo obdržalo angleška imena ulic. Po skoraj dveh urah sprehoda po tržnicah in ulicah smo se vrnili nazaj v šolo ter začeli s pripravo jedi za kosilo. Učili smo se dve jedi: nasi lemak ter char koay teow, nama že znano jed. Zaradi velikega števila udeležencev (bilo nas je več kot 15), so se določeni deli jedi pripravili skupaj (omake, riž, čili), vsak pa je moral v voku na visoki temperaturi ocvreti svoje rezance. Za sladico je Nazlina pripravila še testo za krofe iz sladkega krompirja, prostovoljci pa so to ocvrli v palminem olju. Potek kuharskega tečaja je bil precej drugačen kot pri Ani v Kuala Lumpurju in zaradi prevelikega števila udeležencev manj primeren za tiste, katere dejansko zanima samostojno kuhanje od začetka do konca. Po drugi strani pa je bil tečaj zaradi obsežnega sprehoda po mestu zanimiv za vsakogar, ki ga zanima hrana in kultura, ni pa vešč samega kuhanja. Poslovili smo se šele po drugi uri, midva pa sva preostanek dneva izkoristila za počitek v hotelu, namakanje v bazenu ter ob okusni penanški laksi za večerjo.

Sobota, 4. 1. 2020

Le par minut peš od najinega hotelčka leži Modri dvorec (Blue Mansion), bivša rezidenca Cheong Fatt Tzeja, bogatega Kitajca, ki si je Penang izbral za dom po tem, ko je ustanovil velik trgovski imperij. Graščina je znana po tem, da ustreza filozofiji feng shui, kar naj bi potrdili štirje kitajski feng shui mojstri. Zgrajena je bila na koncu 19. stoletja iz najboljših materialov tistega časa, uvoženih iz Kitajske in Škotske, lastnik pa jo je uporabljal tudi kot pisarno in za družabne dogodke. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja so dvorec temeljito obnovili, danes pa je v njem hotel, restavracija in muzej z vodenimi ogledi, katerega sva se udeležila. Žal je na ogled le osrednji del dvorca, saj je v njem tudi delujoč hotel in se ne spodobi motiti gostov. A je bil vseeno vreden obiska zaradi zgovorne kustosinje, ki je odlično pojasnila zgodovino in obsedenost lastnika s simboliko in denarjem – dvorec je poln majhnih detajlov, ki po kitajski tradiciji prinašajo denar, kar je lastniku očitno pomagalo, saj je bil v tistih časih najbogatejši prebivalec Penanga. Po ogledu čudovitega dvorca, sva se z Grabom odpeljala do spodnje postaje vzpenjače na Penang Hill, 833 m visokega hriba nad mestom. Uživala sva v svežem in pet stopinj hladnejšem zraku, čudovitim razgledom nad mestom in celino ter seveda v kosilu. Enkrat za spremembo sva si privoščila tudi sladico cendol. Svetlo zelen pandanov žele s sladkim rdečim fižolom nad ledom polito s kokosovim mlekom. Ne najljubša sladica, sploh zaradi vodenosti ledu ter specifičnega okusa rdečega fižola. Iz vrha hriba vodijo številne poti v dolino, a midva sva se raje vrnila kar z vzpenjačo in se nato zvečer z grabom odpravila še do Hin Bus Depota, umetniškega središča mesta. Manjši delno pokrit prostor je poln grafitov in različnih skulptur, poleg pa stojijo gostilnice z vegansko in podobno ponudbo ter prodajalnice lokalnih umetnin. Simpatično, a večer je prijetno zasenčil obisk sosednje nočne tržnice, kjer sva jedla najboljši char koay teow do zdaj (z račjim jajcem).

Nedelja, 5. 1. 2020

George Townu sva že pred osmo pomahala v slovo in se z Grabom odpravila do letališča, kjer sva imela ob desetih let za Kota Kinabalu na Borneu (65 € na osebo). Na letališču sva si privoščila še majhen zajtrk, saj na dve ure in pol dolgem letu hrane (in pijače) ni bilo. Let je bil brez posebnosti in zaradi oblačnosti tudi brez razgledov. Malo čez pol eno sva veselo stopila na tla Bornea. Opraviti sva morala še kratko mejno formalnost (presenečenje, glede na to da nisva zapustila Malezije) in kmalu sva sedela v avtu, ki naju je odpeljal do samega centra mesta, kjer sva imela rezerviran hotel. Ogromna, a slabo očiščena soba, kar je precej pogosto za Malezijo, v 21. nadstropju je imela pogled na pristanišče in bližnje otoke, katere sva imela namen obiskati v naslednjih dneh. Mesto je prestolnica zvezne države Sabah, gospodarsko središče, razvija pa se tudi turistično, saj ponuja kar nekaj atrakcij. Od nacionalnega parka Tunku Abdul Rahman (otočki s peščenimi plažami in koralnimi grebeni le nekaj kilometrov od centra mesta), gore Kinabalu (najvišja gora Malezije ter Bornea) ter pripadajočega nacionalnega parka, do obiskov plemen in tropskega gozda v notranjosti tretjega največjega otoka na svetu. Lačna sva v iskanju hrane zavila v sosednji nakupovalni center in se ustavila v kitajski restavraciji na piščancu z žar omako in juhi z won ton cmoki. Z dvema kavama, solato iz kalčkov ter spomladanskimi zavitki je prišlo 11 €. Preostanek popoldneva sva preživela v 25. nadstropju hotela v bazenu z razgledom in počakala na sončni zahod. Sonce žal ni zašlo v morje zaradi nizke oblačnosti v daljavi, a še dobro, saj bi bilo čisto preveč kičasto. Za večerjo sva želela preskusiti še nočne tržnice v mestu, kjer je za razliko od celinske Malezije večji poudarek na morski hrani. Razlika je bila očitna: sveže ribe in raki čakajo na policah, prodajalci pa glasno in vsiljivo vabijo obiskovalce v svoje gostilne. Za ceno se pogajaš, na mizo pa dobiš kar si izbereš. Odločila sva se za sveže lignje (3 € porcija) ter dve ogromni rečni kozici (15 €). Z barantanjem sva ceno sicer malo zbila, vendar kljub vsemu je bil prisoten občutek, da sva kot turista preplačala, pa naj jim bo. Za sladico sva si privoščila še posodico jackfruita za dober evro, enega izmed boljših sadežev, ki sva jih poskusila in ga na koncu tudi pritovorila domov.