Malezija: potep od krožnika do krožnika

Ponedeljek, 6. 1. 2020

Po obilnem samopostrežnem zajtrku (na izbiro je bilo res veliko jedi), sva se preoblekla v kopalke, namazala s sončno kremo ter zakorakala čez cesto v pristanišče. Namenila sva se v nacionalni park Tunku Abdul Rahman in za prvi dan izbrala otoček Sapi (povratni prevoz z gliserjem 6,5 € na osebo, vstopnina v park 2,5 € na osebo). V pristanišču sva počakala še kakšne pol ure, da se je čoln napolnil in smo izpluli. Dobrih 15 minut kasneje smo pristali na majhnem otočku z zeleno vodo, bujnim rastlinstvom ter čudovito peščeno plažo. Blizu pomola se na otoku nahaja nekaj gostilnic ter trgovinica, sanitarije s tuši ter večja plaža pod nadzorom reševalcev iz vode, kjer se ne sme plavati dalj kot 5 m od obale. To nama seveda ni bilo po godu, tako da sva se odločila malo raziskati otok. Najprej sva se povzpela na vrh otoka in s poti pregnala nekaj dvometrskih kuščarjev. Na neobljudeni strani sva opazila nekaj plaž, vendar je bil dostop prestrm, tako da sva se vrnila do obale, prečkala tablo za prepovedan prehod in po skalnati obali hodila kakšnih 200 metrov do čudovitega zaliva s peščeno plažo pod bujnim rastlinjem. Morje je bilo lepe zelene barve, pod gladino pa korale in bogat nabor raznobarvnih ribic, vključno s klovnskimi ribicami (Nemo). Raznolikost in bogatost življenja je sicer precej manjša kot na primer na Velikem koralnem grebenu, a je po drugi strani zelo lahko dostopno, saj vidiš veliko v plitkem morju le nekaj metrov od obale. Majhno plažo sva imela ves dan zase (nedvomno zaradi table), a sence ni bilo na pretek, predvsem popoldne, ko se je sonce začelo spuščati. Pred vrnitvijo ob treh, sva si privoščila še kavo in sladoled ter se na hitro skopala na uradni plaži. V mestu sva si privoščila pozno kosilo, med sprehodom pa odkrila še umetniško instalacijo mladih lokalnih umetnikov na temo ogroženih živalskih vrst iz Bornea. Po eni strani poučno, po drugi pa pohvalno, da podpirajo lokalne umetnike, kar je vidno po količini impresivnih grafitov in lokalnih atipičnih suvenerjev, ki so odeti v kreativno porisane embalaže.

Torek, 7. 1. 2020

Otok Sapi nama je bil tako všeč, da sva se odločila da še en dan na Borneu izkoristiva za morsko avanturo, tako da sva na enak način kot dan prej, tokrat obiskala otok Manukan. Je oblike polmeseca in približno dvakrat večji od Sapija, večji del južnega dela otoka pa obsega peščena plaža. Na otoku je na voljo tudi nekaj prenočišč v luksuznih vilah in tudi večja izbira restavracij, a naju je zanimal predvsem koralni greben v morju pred plažo. Vsak od naju je v vodi preživel po eno uro. V plitvi vodi je bilo koral veliko, raznolikost rib pa še večja kot na Sapiju. Poleg več klovnskih rib sva opazila še skata, metrsko morsko iglo in velik nabor različno barvnih koralnih ribic. A prizor, ki naju je najbolj zabaval, ni bil pod vodo, temveč nad morsko gladino, kjer je plavala skupina azijskih turistov v rešilnih jopičih, natikačih, neopren obleki in podvodno masko. In to le dva metra stran od obale v mirnem morju. Kot kaže znanje plavanja ni tako samoumevno, kot se nam zdi na Jadranu. V eni izmed restavracij sva si privoščila tudi kosilo: laksa, rezanci ter dve kavi so naju stali 18 €. Precej več kot ponavadi, a porcije so bile ogromne, lokacija pa tudi zviša ceno. Otok sva tokrat zapustila z zadnjim čolnom ob petih, kar se je izkazalo za super idejo, saj večina turistov zapusti otok prej. Zadnjo uro je bila plaža tako rekoč prazna, svetloba pa ob nizkem soncu ravno pravšnja za fotografiranje. Zvečer sva se odpravila še do nakupovalnega centra, kjer sva nakupila nekaj stvari za domov ter prigrizkov za naslednje dni, odkrila sva pa tudi “food court” (pokrit prostor z različnimi gostilnicami s skupnimi mizami). Večerja je bila ponovno okusna in poceni, kar je v Maleziji kar stalnica.

Sreda, 8. 1. 2020

Vstala sva še pred sedmo, med prvimi pojedla zajtrk, da sva bila ob pol osmih že na letališču za let ob 8:30 za Sandakan (27 € na osebo). Iz zahodnega dela zvezne države Sabah sva letela na vzhod z namenom, da si ogledava divje živali ob reki Kinabatangan. Reka je s 560 km dolžine najdaljša reka na Borneu in druga najdaljša v Maleziji, območje reke pa slovi po visoki biodiverziteti, med najvišjimi na Borneu. Zaradi širjenja kmetijstva v regiji in predvsem plantaž palminega olja, so leta 1997 270 km² območja nižjega dela reke razglasili za zaščiteno območje. V tem območju pa danes razvijajo turizem, ki je osnovan na opazovanju živali v naravnem okolju, predvsem opic, ptičev, krokodilov in tudi pigmejskih slonov in nosorogov. Na enega izmed mnogih vodenih ogledov sva se prijavila tudi midva. Za dve noči s prevozom tja in nazaj ter vključeno vso hrano in ogledi pa sva odštela le 200 € za dva. Ob dvanajstih so naju na letališču pobrali z avtobusom, sledila pa je dve uri in pol dolga vožnja do letovišča mimo neskončnih nasadov palminega olja. Letovišče je bila odprta lesena hiša ob rjavi reki, v gozdu za reko pa je bilo skritih okrog dvajset majhnih lesenih brunaric, vse skupaj pa dvignjeno na lesenih kolih. Najina hiška je imela dve postelji, obe obdani z mrežo proti komarjem in majhno kopalnico s tušem, kjer je bil odtok kar reže med deskami v tleh. Vlaga je bila visoka, a sva bila že navajena in sva glede na lokacijo sredi džungle to tudi pričakovala. Pred popoldanskim izletom s čolnom je bila na voljo kava, čaj in sladice, kar sva si privoščila na čudoviti terasi nad reko. Z nizkim rečnim čolnom smo izpluli ob štirih ter se vozili po reki približno dve uri do sončnega zahoda. Sredi dneva so opice večinoma v notranjosti gozda v iskanju hrane, medtem ko prenočujejo na drevesih ob reki, kar pomeni da je čas ob sončnem vzhodu in zahodu idealen za opazovanje. Med najinim prvim izletom smo v daljavi videli orangutana, proboscis opice (znane po svojih velikih nosovih) ter od blizu makake in druge manjše opice. Pred spanjem smo se v temi sprehodili še po gozdu okrog letovišča, a razen množice komarjev, 15 centimetrske stonoge in enega dihurja, nismo opazili nič drugega. Težava naj bi bila v luni, ki naj bi večje sesalce odgnala globlje v gozd. No, mogoče smo bili tudi preglasni s čofotanjem po blatu in vodi. V postelji sva bila že ob desetih zaradi jutranje vožnje po reki, ko sva morala vstati že ob pol šestih zjutraj.

Četrtek, 9. 1. 2020

Jutranja plovba s čolnom se je začela zgodaj pred zajtrkom in sončnim vzhodom. Pluli smo v drugo smer kot na popoldanski plovbi in še dobro, da je bil zrak svež, vožnja pa hitra, da smo se vsaj malo zbudili. Vodiča sta kmalu opazila rečne ptice in ni bilo dolgo, preden so se prebudile tudi opice. Vrhunec jutranje plovbe je bil, ko smo ob obali zmotili krokodila, ki je hitro zaplaval v vodo in se potopil. Morski krokodili so v teh krajih kar pogosti in zrastejo do 6 m ali celo več. Niso nas zaman opozorili, naj ne molimo rok v vodo. Ob sedmih smo se vrnili nazaj v letovišče, kjer nas je čakal okusen zajtrk (rezanci in jajca) in kava. Po zajtrku sva se zleknila v viseče mreže in malo zadremala. Ob 9:30 sva se udeležila dnevnega sprehoda po okoliškem gozdu. Vodič naju je podučil o lokalnem rastlinstvu in o projektih za ohranjanje ekosistema. Med skoraj uro dolgim sprehodom nas je obkrožal oblak komarjev, ki so pikali tudi skozi oblačila. Razen insektov živali nismo videli, rastlinstvo pa tudi ni bilo preveč bogato, saj gre za sekundarni gozd (zaraščen gozd po izsekavanju). Po sprehodu je bilo kosilo, nato nekaj ur prosto za počitek, kar sva izkoristila za poležavanje na ležalnikih na terasi nad reko. Program je bil nato identičen prejšnjemu dnevu (ob treh malica, ob štirih plovba, večerja, nočni sprehod), a sva se odločila da namesto nočnega sprehoda raje greva prej v posteljo.

Petek, 10. 1. 2020

Ob šestih zjutraj sva ponovno sedela v čolnu vsa zaspana in opazovala sončni vzhod in prebujajoče živalstvo nad reko. Po zajtrku je bilo časa le še za spakiranje kovčkov in ob 8:30 smo že sedeli v kombiju in se peljali proti letališču. Let za Kuala Lumpur sva imela šele ob štirih popoldne, na letališču pa so naju odložili že ob dvanajstih. Čas sva izkoristila za ogled mesta Sandakan, drugega največjega mesta zvezne države Sabah. Za razliko od Kota Kinabalu, tu turizem ni razvit, saj je mesto primarno pristanišče za izvoz kmetijskih izdelkov iz Bornea. To se pozna tudi v centru mesta, kjer turistov in ponudbe za turiste tako rekoč ni, je pa še vedno bogato z lokalnimi trgovinicami in gostilnicami, kjer sva si tudi privoščila okusno a zelo pekočo lakso in tom yam. Obiskala sva še tržnico v veliki večnadstropni stavbi in se nato odpravila nazaj na letališče. Dobri dve uri dolg let (115 € za oba) je potekal brez posebnosti, za prevoz iz letališča do mesta pa sva tokrat izbrala kar taksi. Cenovno je bil celo bolj ugoden kot ekspresni vlak, vendar je zaradi ogromne gneče na terminalu trajalo dalj časa. Okrog osmih naju je odložil na končni destinaciji tega dneva, hotelu Majestic v bližini glavne železniške postaje (100 € na noč z zajtrkom). Hotel je bil zgrajen že davnega leta 1932, ko je bil najbolj prestižen hotel v mestu in znan po bogatih zabavah. Leta 2012 so ga temeljito obnovili in povečali (poleg starega dela zgradili še večji kompleks), a midva sva zaradi pristne izkušnje rezervirala sobo v originalni stavbi. Občutek je bil drugačen že pri prijavi v hotel, kjer so naju spremili v staro stavbo, nama ponudili čaj in po zaključenih formalnostih naju spremili do sobe in vanjo prinesli kovčke. V res neverjetno sobo z visokimi stropi, ločenim dnevnim prostorom in veliko kopalnico s kadjo, vse v originalnem stilu iz tridesetih let prejšnjega stoletja. Zaradi pozne ure sva si v sobo naročila kar večerjo, ki je prišla dvajset minut kasneje vrhunsko pripravljena. Porcije so bile sicer ogromne, a po dolgem dnevu sva bila lačna in ni bilo težav vsega pojesti. Po večerji sva se odpravila še v hotelski bar, ki naju je naravnost navdušil s tradicionalnim stilom z natakarjem in barmanom v brezhibni beli obleki, vrhunsko postrežbo in živahno klientelo. Škoda le, da tudi gostje niso bili bolj v tem stilu, saj bi si zlahka predstavljala, da sva se znašla v nekem drugem obdobju. Hotel si neizmerno prizadeva za oživitev kolonialnega hotelirstva, ki je prestižno, učinkovito in zelo zadovoljujoče. Izjemno visok nivo za relativno nizko ceno.

Sobota 11. 1. 2020

Najin zadnji dan v Maleziji se je začel z zajtrkom v novem delu hotela. Sicer ni bilo tako starinskega vzdušja kot v starem dela hotela, ampak vseeno odlično založen. Kar škoda, da sva bila tu samo en dan in nisva mogla poskusiti vsega, kar bi si želela, tako da sva se na koncu odločila za roti canai in sveže pečene vaflje. Po zajtrku sva se odpravila do najbolj znanega kitajskega templja v mestu Thean Hou, ki je sicer posvečen boginji Mazu, a vsebuje elemente različnih filozofij oz. religij, budizma, konfucionizma in taoizma. Že tako bogata okrasitev templja je bila še dodatno barvita zaradi rdečih novoletnih okrasitev, saj je bilo kitajsko novo leto v tem trenutku oddaljeno le dva tedna. Pravo nasprotje okrasitvi kitajskega templja je bila mošeja Jamek, katero sva obiskala naslednjo. Oddaljena le 10 minut vožnje z avtom in zgrajena leta 1909 v indijsko muslimanskem slogu, je bila svoj čas glavna mestna mošeja. Enostavne linije, brez dekoracij in veliko svetlobe v rahlo hladnih barvah, občutek je bil popolnoma drugačen. Znotraj mošeje so prostovoljci razlagali še zgodovino islama, ki je osnovan na istih koreninah kot židovstvo in krščanstvo. Po ogledu sva obiskala še tempelj najbolj množične moderne religije: nakupovalni center. Nakupila sva predvsem začimbe in sestavine za kuhanje in za polno vrečo stvari plačala manj kot 7 €. Kulture je bilo dovolj in po vrnitvi v hotel sva si v hotelskem salonu privoščila popoldanski čaj s slaščicami (vključeno v ceno sobe), nato pa se še malo namakala v bazenu. Med peto in sedmo uro so bili na voljo koktejli s slaščicami (tudi vključeno v ceno), sicer v salonu, a zaradi zasedenosti naju je prijazno osebje postreglo kar v sosednji kavarni. Prijaznost in ustrežljivost osebja sta bila res neverjetna, ob vsaki interakciji dobiš občutek, kot da se zate posebej potrudijo, kar bi pričakoval le v mnogo dražjih hotelih. Prav nerada sva ob osmih zapustila hotel (v ceni je bilo vključeno tudi 24 urno bivanje) in se odpravila proti letališču. V letališkem salonu sva si privoščila še okusno večerjo, saj sva med osem urnim nočnim letom imela namen čim več časa prespati. Vkrcanje je bilo točno po voznem redu, na letalu pa sva imela rezervirana sedeža v sredini, skupaj in obrnjena v nasprotno smer letenja. V živo je izpadlo še bolje kot na slikah, saj je prostora ogromno, sedeža pa sta v ležečem položaju kot zakonska postelja. Zamuda ene ure pri vzletu (nekoga so morali odstraniti iz letala) naju ni popolnoma nič zmotila, saj je udobje na sedežu bilo res neprekosljivo. Po vzletu sva si privoščila še nočni prigrizek, nato pa sva za nekaj ur trdno zaspala. Za potovanja z letalom se težko reče, da so kaj pretirano udobna, v tem primeru pa je bila misel ob pristanku celo, zakaj je že konec! Zaradi zamude je bilo v Katarju malo manj časa za prestopanje, tako da drugega kot kavice niti ni bilo časa si privoščiti. Preostal je le še dobrih 5 ur dolg let do Zagreba, kjer smo točno po voznem redu pristali ob dvanajsti uri.

Malezija je multi-kulti že stoletja, ima dostop do vrhunskih začimb, zaradi katerih je bila tudi tarča zahodnjakov, ki so si jo skozi stoletja prilaščali. Podjetni Kitajci so nanjo močno vplivali v smislu napredka, prav tako Arabci, saj je 65% prebivalstva muslimanov. Ljudje so prijazni, a južnjaško počasni. Morje bi bilo lahko marsikje sicer čistejše, a vsesplošna pričakovanja pred najinim obiskom so bila izpolnjena. Izmed vseh pričakovanj, ki sva jih polagala na Malezijo je bila najvišje hrana. In tukaj je naravnost nemogoče naročiti nekaj, kar bi bilo zanič ali ne sveže. Jedi so paleta čudovitih začimb, z mesom ne pretiravajo, mlečne sestavine nadomesti sveže stisnjeno kokosovo mleko, vse skupaj se poigrava v juhicah, rezancih ali z rižem. In te kombinacije naju niso razočarale, saj sva v njih neizmerno uživala in se na dveh kuharskih tečajih tudi nekaj naučila. Zato je najin zaključek preprost: če imaš res rad hrano si čim prej rezerviraj svoj let v Malezijo… ne bo ti žal!