Apulija, peta Italije

Nedelja, 2. 8. 2020

Če je bil prvi kamp majhen, v naravnem okolju in za prehodne goste, je bil ta pravo nasprotje. Parcelo sva dobila tako rekoč med hiškami, gostje so bili večinoma pavšalisti in še umeščen je bil v pozidano območje za ogromno plažo. Plaža sicer simpatična z majhnimi okroglimi kamenčki, a zapolnjena s plačljivimi ležalniki, prost del plaže pa tako ozek, da niti slučajno ni bilo mogoče upoštevati varnostne razdalje z ostalimi obiskovalci. Kamp sicer vizualno ni bil med lepšimi, a je imel zelo prijazno osebje. Po hitrem skoku v vodo po zajtrku sva kar hitro spakirala šotor in se odpeljala do kraja Monte Sant’Angelo, ki je sicer nedaleč stran, a zaradi nadmorske višine 800 m, je vožnja trajala skoraj pol ure. Monte Sant’Angelo je znan kot romarsko središče, kjer naj bi se v 5. stoletju večkrat pojavil nadangel Mihael. Dogodek naj bi se zgodil v podzemnih jamah, katere so že pred tem uporabljali kot pogansko svetišče, kasneje pa je nad jamo zrasla cerkev, poleg cerkve pa še grad in srednjeveško mesto, ki še danes napreduje zaradi verskega turizma. V jame na žalost nisva šla, saj sva prvič pozabila maske, sva si pa v slaščičarni privoščila odlično slaščico. Sprehod po mestu tudi priporočava, saj ima svoj čar, povsod pa te spremlja čudovit razgled nad južnim delom polotoka Gargano. Po ogledu mesta sva nadaljevala pot proti jugu in hribovit in gozdnat Gargano je zamenjala nižina z neskončnimi polji. Slabi dve uri vožnje kasneje sva se ustavila pri gradu Castel del Monte, mojstrovini Friderika II iz 13. stoletja. Stoji na vrhu hriba, je popolne osemkotne oblike in ima osem osemkotnih stolpov. Na ogled notranjosti sicer nisva mogla, saj so zaradi korone zelo zmanjšali število obiskovalcev in je bilo za ta dan vse razprodano, a že pogled na grad in razgled iz hriba sta bila vredna postanka. Naslednji postanek je bil 40 minut oddaljen Bari, glavno mesto dežele Apulije in pomembno pristanišče ob jadranski obali. Pričakovala sva grdo industrijsko mesto polno smeti, a bila prijetno presenečena! Vpadnice sicer prečkajo ne preveč urejena predmestja, a staro mestno jedro je bilo zelo urejeno, čisto in prijazno. Mestna katedrala je marmorno bela, visoka in lepa, splača pa se sprehoditi še do bazilike svetega Miklavža, kjer hranijo tudi njegove posmrtne ostanke, kateri pa niso na ogled. V kavarni sva si prvič privoščila tudi granito (s kavo), sicer tradicionalno sicilijansko slaščico, a se je v tem vročem dnevu izkazala kot odlično poživljajoča osvežitev. Končni postanek ta dan je bilo mestece Alberobello, še približno uro vožnje oddaljeno od Barija.

Ponedeljek, 3. 8. 2020

Alberobello je mestece v dolini Itria, znano po trullijih, majhnih kamnitih domovanjih, zgrajenih večinoma med 16. in 19. stoletjem, ki so zaščitena UNESCOva svetovna dediščina. Samo središče mesta je sestavljeno iz približno 1.600 belih hišk s stožčastimi strehami. Njihova posebnost je tudi, da pri gradnji niso smeli uporabljati cementa ali malte, domnevno naj bi to prepovedovali davčni predpisi. Alberobello je sicer najbolj znano, a ne edino mestece s trulliji in zato je dolina Itria popularna predvsem med ameriškimi in angleškimi turisti, kar je zaradi covida delovalo nama v prid, saj sva brez težav dobila prenočišče v enem izmed trullijev (100 € na noč) v bolj mirnem delu mesteca. Če bi mesto obiskala v klasični sezoni, bi bila rezervacija potrebna precej prej, cena pa vsaj dvojna. Čarobnost mesteca je sicer težko opisati, zato raje prilagava fotografije, je bil pa zanimiv komentar zaposlene pri prevzemu ključev, ki je izjavila, da jo mesto spominja na vas Smrkcev. No, modrih ljudi z belimi kapami na ulicah sicer ni bilo, je bilo pa mestece vseeno turistično živahno in tudi v marsikateri gostilnici brez rezervacije nisi dobil mize. Poleg starega mesta in trulli cerkve, je ogleda vreden še muzej Trullo Sovrano, edini dvonadstropni trulli v mestu, katerega je v 18. stoletju dal zgraditi bogat duhovnik. Omeniti je potrebno še, da v Apuliji zaradi ugodnih razmer pridelajo velike količine vina. Lokalna trta je predvsem negroamaro in primitivo, iz obeh pa proizvajajo rdeča vina in roseje. Posledično v lokalih buteljko kvalitetnega vina dobiš za 15 – 20 €, kar sva pridno izkoriščala vsakič, ko se ni bilo potrebno voziti z avtom. Hišno vino (belo ali rdeče) pa skoraj nikjer ni več kot 1 € za deciliter. Prijetna lastnost italijanskih barov je tudi, da imajo pogosto v ponudbi prigrizke, katere strežejo ob pijačah, tako da pitje okusnih pijač (alkoholnih) naredijo še dodatno prijetno in družabno. Ni potrebno dvakrat napisati, da sva v Alberobellu zelo uživala.

Torek, 4. 8. 2020

Končni postanek tega dne je bil približno uro in pol oddaljen Lecce, a sva zaradi želje po kopanju v morju zavila nazaj proti severu in naredila postanek v dobre pol ure oddaljenem Polignano a Mare. Samo mestece se nama sicer ni zdelo vredno obiska, a plaža v zalivčku pod mestom je bila vredna postanka, pa čeprav se zaradi gneče nisva kopala. Gneča naju je počasi opomnila, da sva takorekoč sredi najbolj obljudenega meseca v Italiji kar se tiče turizma, a vseeno ni bilo pretirano. Kosila sva v mali turistični vasici nedaleč stran, kjer sva bila prvič razočarana nad obedom. Predjedi so bile sicer zelo okusne, ribe v glavni jedi pa niso bile prav sveže in ne najboljšega okusa. Se je pa odlično najedel najin kosmatinec, ki je dobil pol sklede klobas. Naju je postavilo malo na realna tla, da tudi v Italiji ni vedno vsa hrana popolna in da Tripadvisor ocene dejansko delujejo. Popoldne sva se ustavila še v Ostuniju, enem najlepših malih mest v Apuliji. Parkirala sva ob vznožju hriba ob robu mesta in se počasi po ulicah vzpenjala do večjega trga, kjer je bil vhod v stari del mesta. Glavna ulica vijuga v klanec do samega vrha hriba, kjer med hišami pred malim trgom kraljuje katedrala iz romanike s čudovito rozeto. Od tu naprej se ulice zožijo, hiše pa dobijo značilno belo barvo. Razen glavne ulice, brez trgovin s kitajskimi spominki, je avtentično in simpatično, kraj kjer se zlahka izgubiš za nekaj ur. Žal sva bila časovno omejena in sva morala nadaljevati naprej proti Lecceju, kjer sva imela rezerviran apartma za dve noči. Prispela sva okrog sedmih in se z avtom zapeljala do apartmaja v starem delu mesta, kar se je izkazalo za svojevrsten izziv. Ulice namreč niso bile narejene za dolge avtomobile in takih na ulicah niti ne vidiš. Malo težav sva imela zaradi pravokotnega ovinka v ozki ulici, ampak po nekaj poskusih sva avto varno odpeljala iz centra na parkirišče nekaj sto metrov stran. Večer v Lecceju je bil živahen, saj so ulice polne raznovrstnih lokalčkov, kjer strežejo dobro hrano in za lahko večerjo sva si privoščila puccio: kruh podoben lepinji, iz katerega naredijo raznovrstne sendviče. S pivom oz. aperol spritzom je šla odlično skupaj!