Sreda, 5. 8. 2020
Lecce je največje mesto v južnem delu Apulije naseljeno že več kot dve tisočletji, znano pa predvsem po baročnem starem mestnem jedru iz 17. stoletja, ko je mesto doživelo izjemno rast. Tako je bilo celotno mestno jedro obnovljeno v enotnem baročnem slogu, ki je zaradi svoje ekstravagantnosti dobil celo svoje ime: barocco leccese. Poleg mestnega jedra so glavne zvezde baroka seveda cerkve, predvsem Basilica di Santa Croce, ki te s svojimi neštetimi figurami in detajli na fasadi ter v notranjosti res ne pusti ravnodušnega. Vstopnina sicer ni zastonj, vendar za 9 € na osebo dobiš vstop še v 4 druge cerkve, tako da se je nakup res izplačal. Tudi same mestne ulice so navdušujoče in polne detajlov, zgradbe pa so vse zidane iz enakega rumenega apnenca, kar da mestu še dodaten čar. Potem pa so tu še slaščice, po katerih je Lecce znan. Ni ga zajtrka brez pasticciottov, izvrstne male pokrite pite, polnjene z vanilijevo kremo. Znana je tudi kava cafe leccese, espresso z ledom in mandljevim mlekom (sladkorni sirup iz mandljev z značilnim okusom), katero priporočava ob vročih dneh. V številnih slaščičarnah je bilo na voljo še nešteto drugih slaščic, katerih žal nisva uspela poskusiti – da, hrana v Italiji je res na prvem mestu. In ko smo že pri hrani, jedla sva ponovno odlično: za kosilo predjed sestavljeno iz morskih delikates ter narezka, za glavno jed pa testenine s paradižnikom ter solato z lososom in kozicami. Večerja pa je bila presenečenje dneva: trije različni kosi pice, kar se je izkazalo za eno najboljših pic kar sva jih jedla. Lecce naju je navdušil na celi črti!
Četrtek, 6. 8. 2020
Dopoldne sva se poslovila od Lecceja in se odpeljala do morja in znamenite luknje v obali Grotta della Poesia (vstopnina 3 € na osebo). Gre za slabih 30 m široko luknjo v obali s turkiznim morjem. Pogumni se lahko v njej tudi skopajo, a je potrebno skočiti približno 5 m globoko iz skale v vodo. Spodaj v jami se vidi, da je povezana z morjem po približno 30 m dolgem tunelu. Podjetni domačini so naravno posebnost dobro skomercializirali, poleg vstopnine pa se seveda plača tudi parkirnina. Okoli poldneva sva prispela v Otranto, kjer sva najprej zavila v eno izmed boljših morskih restavracij tega potovanja Ristorante retro gusto. Za predjedi sva si privoščila hobotnico v omaki s popečenim kruhom ter pire iz fižola z divjim brokolijem (apulijska specialiteta). Glavni jedi pa odlična tuna na žaru ter izjemni rezanci z mandlji in kozicami. Na koncu še tiramisu in kavica. Odlična popotnica za obisk starega mesta Otranto, ki je podobno kot večina mest v teh koncih grškega izvora z vplivi Rimljanov, Normanov, Bizanca, Turkov in ostalih iz burne apulijske zgodovine. Mesto se začne za obzidjem in glavna ulica se počasi vzpenja do vrha nižjega hriba, kjer stoji grad z obrambnim jarkom. Seveda ne manjka lokalčkov in trgovinic, zaradi ozkih ulic pa je bilo to prvo mesto, kjer so bile maske obvezne tudi na ulicah. Popoldne sva se še skopala na zanimivi plaži pri mestu Santa Cesarea Terme, večer pa sva preživela kar na terasi pred najino sobo v penziončku v notranjosti polotoka Salento. Družbo nama je delala steklenica odličnega črnega vina negroamaro ter taralli in olive.
Petek, 7. 8. 2020
Za ta dan sva si zadala pot do skrajnega juga polotoka Salento. Prvi postanek je bil v mestecu Castro ob Jadranski obali, simpatično mesto na hribu nad morjem s svojo trdnjavo in starim mestnim jedrom in za razliko od ostalih mest tega tipa brez prodajalnic s spominki. Parkiranje je bilo zastonj in še razgled je bil lep. Do skrajne točke polotoka sva imela nato še približno uro vožnje po ozki in ovinkasti obalni cesti mimo neštetih počitniških hišk in majhnih vasic nad strmimi klifi in le redkimi plažicami. V najbolj južnem mestu Santa Maria di Leuca sva naredila postanek za kosilo, ki sva si ga privoščila kar na mali “živilski tržnici” tipa odprta kuhna v Ljubljani. Mesto sicer ni omembe vredno, saj poleg majhne plaže niti ne ponuja kaj veliko. Ustavila sva se še na najbolj južnem rtu polotoka, kjer se nahaja še manjša podzemska jama imenovana Grotta del Diablo, nato pa nadaljevala po zahodni obali polotoka proti severu. Tu se začne najbolj znan počitniški del Salenta, kateremu rečejo tudi italijanski Maldivi. Gre namreč za kilometre in kilometre peščenih plaž s turkiznim morjem in neštetimi hoteli, apartmaji in avtokampi. Pri Torre Vadu sva se tudi ustavila ter za kakšno uro skočila na plažo, da preveriva, ali je vredno svojega imena. Našla sva del s prosto plažo, plačala parkirnino ter se namestila sredi plaže blizu morja. Voda je bila res turkizna in topla in mivka se je nadaljevala še daleč od obale, tako da kopanje bi res težko bilo boljše. Pesek je tudi malenkost debelejši od tistega na Garganu, a se ga še vedno težko znebiš in je tako rekoč povsod. Peščene plaže res zgledajo super na fotografijah, praktičnost pa je vprašljiva. Zadnji večer v apartmaju sva preživela kar zunaj na foteljih s prigrizki in vinom.
