Sobota 8. 8. 2020 – ponedeljek 10. 8. 2020
Napočil je čas za malo daljši počitek po bolj aktivnem delu potovanja in zaželela sva si kakšen prijeten majhen kamp malo v notranjosti za italjanskimi Maldivi. Na spletu je objavljenih kar nekaj kampov pri kmečkih turizmih, kar se nama je zdela odlična izbira, saj so cenejši zaradi lokacije v notranjosti pa še ponavadi ponujajo dobro hrano. Po približno uri vožnje sva prispela do prve izbire. Okolica je bila simpatična, a se nama je čudno zdelo, da ni nobenih gostov. Izkazalo se je, da je zaprt zaradi prenove, a sva dobila prijazne napotke do nekega drugega podobnega kampa nedaleč stran. Ta je bil ne samo zaprt, ampak popolnoma zapuščen in zaraščen. Ponavadi gre v tretje rado, ampak tretje izbire niti našla nisva. Ideja za manjši kamp je padla v vodo, očitno nama je bila usojena masovno turistična klasika nekje blizu obale. Našla sva ga blizu mesta Gallipoli, ni bil ob obali (približno kak kilometer stran) pa še cena je bila visoka (165 € za tri noči). Vsaj parcela je bila ogromna in zelena v senčni legi v mirnem delu kampa. Plaža je bila 5 minut vožnje z avtom stran z brezplačnim parkiranjem za goste kampa. Poleg plaže je bil čudovit borov gozd s trdno senco, ki je bila presenetljivo prazna. Sama plaža je bila mivkasta in napolnjena s plačljivimi ležalniki, za katere so hoteli več kot 40 € po osebi. Nekaj malega prostora je sicer bilo na prosti plaži, vendar komaj dovolj za dve brisači in senčnik, tako da sva ostala kar v senci v gozdu. Morje je bilo čisto in turkizne barve, na dnu pa mivka. Seveda tri dni nisva samo ležala na plaži, dvakrat sva se odpeljala do bližnjega Gallipolija. Prvič zvečer, ko je bilo zaradi neizmerne gneče nemogoče dobiti parkirno mesto in sva obupala po uri iskanja, drugič pa naslednji dan dopoldne – v vročini je bilo parkirnih mest na pretek, saj se Italijani pražijo na plažah. Staro mestno jedro leži na otoku, povezanem z obalo s krajšim mostom. Ustanovljeno je bilo še v času starih Grkov, v njegovi zgodovini pa so se med upravljalci menjali Grki, Rimljani, Normani, Francozi in na koncu Italijani. Obdano je z obzidjem, ulice so ozke in kamnite ter polne gostilnic in raznih prodajalnic, med katerimi je izstopala tista z božičnim okrasjem (ja prav ste prebrali). Odličnih sendvičev ni bilo težko najti, privoščila pa sva si še sladoled in kavico na glavnem trgu. Sicer simpatično mesto, a ne izstopajoče. Tridnevni počitek je dobro del, a naju italijanski Maldivi vseeno niso tako navdušili, da bi tu redno preživljala poletja. Letovišče je predvsem super za mularijo, ki več časa namenja nočnem življenju.
Torek, 11. 8. 2020
Najin čas v Apuliji se je počasi iztekal in dopoldne sva pospravila šotorček ter zapustila kamp in se odpravila proti severu. Namenila sva se do slabe tri ure vožnje oddaljene Matere v pokrajini Basilicata. Med potjo se je približal čas za kosilo in s tripadvisorjem res ni bila težava najti dobre gostilne, katero sva našla kar ob poti v kraju Palagianello. Gostilna po imenu La Locanda dello Zing je bila prijetno presenečenje, predvsem set šestih predjedi izjemne avtorske kuhinje osnovane na lokalnih sestavinah in tradiciji. Tudi glavna jed in sladica nista razočarale, za vse skupaj z vinom in grenčico pa nisva plačala več kot 80 €. Sita sva ob treh popoldne prispela v Matero, za katero pravijo da je eno izmed najstarejših stalno naseljeno mest na planetu, kjer so ljudje živeli v jamah že v paleolitiku (10. tisočletje pred našim štetjem). In če so še v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja imeli mesto za sramoto Italije zaradi slabih življenjskih razmer v jamah, je danes postala turistično središče, kjer cene za bivanje v enem izmed moderno opremljenih tradicionalnih bivališč zlahka presežejo 300 € na noč. In še danes se mesto zaradi butičnega turizma razvija, kar se vidi predvsem v gradbenih delih na ulicah v predelih mesta, kjer so bile v preteklosti revnejše soseske. In če je že zgodovina mesta zanimiva, je sprehod po ulicah med mešanico hiš in jam res nekaj posebnega. Večina stavb v starem delu mesta (staremu delu mesta rečejo sassi in je sestavljen iz dveh sosesk: Sassi Caveoso in Sassi Barisano) je namreč le sezidana fasada pred naravno ali umetno skopano jamo v apnencu. In tudi notranjosti (zaradi virusa sva si prosto lahko ogledala le cerkve, za ogled bivališč so bile potrebne predhodne rezervacije) so izjemne, saj so prostori izklesani v kamen brez zidov in ometov. In to so lahko tudi velike dvorane ali prostori v več nadstropjih! Star del mesta je tudi presenetljivo velik in sprehajanje po uličicah gor in dol po številnih hribčkih nama je vzelo celotno popoldne. Pravzaprav bi si za raziskovanje mesta lahko vzela še več časa, a sva zaradi poznega dneva raje predčasno zaključila in se z avtom zapeljala na drugo stran soteske, kjer je bil izjemen razgled nad sassi. Večer sva preživela v 20 km oddaljeni Altamuri, kjer sva v centru mesta našla prijeten apartma za vsega 60 € na noč.
Sreda, 12. 8. 2020
Altamura sicer ni med znanimi in turistično obleganimi kraji v Apuliji, a ima vseeno simpatično mestno središče s katedralo iz 13. stoletja, znana pa je tudi po altamurskem kruhu, ki je edini kruh z zaščitenim geografskim poreklom. Večji hlebec sva tudi kupila v najstarejši pekarni v mestu iz leta 1750 in je bil odlična popotnica za potovanje proti obali Amalfi, kamor sva bila namenjena ta dan. Do mesta Amalfi je bilo dobrih 200 km in tri ure vožnje po hriboviti pokrajini Basilicata, večinoma po regionalnih cestah. Tako sva se na tem potovanju tudi dokončno poslovila od Apulije, saj sva zadnje dni nameravala preživeti v družbi Tišlerjev v kampu na polotoku Sorrento v Campanii. Na poti do kampa sva morala prevoziti tudi znamenito obalo Amalfi, zbirališče bogatih in vplivnih, kar se je izkazalo za slabo idejo iz dveh razlogov. Prvič, na cesti sva izgubila ogromno časa, saj je ozka, polna prometa ter zelo ovinkasta in drugič, v dobri uri vožnje ni bilo na voljo niti enega parkirnega mesta ne v mestu, ne kjerkoli drugje ob cesti, tako da se ni bilo možno ustaviti ne na kavi, ne ob kakšni plaži. Poleti obala Amalfi definitivno ni primerna za obisk z avtomobilom (še parkirnih mest za motorje ni bilo dovolj). Popoldne sva končno prispela v kamp pod mestom Vico Equense na severnem delu polotoka Sorrento. Simpatičen kamp za prehodne goste v gozdičku ob sicer zelo pozidani obali. Zvezda večera je bila domača picerija nedaleč stran z dobrimi picami po 7 €!
