Četrtek, 13. 8. 2020 in petek 14. 8. 2020
Posebaj je potrebno izpostaviti dejstvo, da so Italijani nori na domače živali. Potovanje z najinim štirinožcem je bilo naravnost fantastično, saj je bil skoraj povsod dobrodošel. Praktično nikamor ga ni bila težava vzeti s seboj. V nekaterih cerkvah sva ga imela začasno v naročju ali obisk naredila izmenično, v parkih in na plažah nisva imela težav, res pa je da mu nisva pustila v vodo in skakanje ter lulanje po plaži. V restavracijah je vedno dobil skledo vode preden sva bila postrežena midva. Da ne pozabiva omeniti nešteto komplimentov (neprestano sva poslušala “Que bello canollino!”) in priboljškov, ki jih je dobival po restavracijah. Če bi Ahil imel kaj besede pri potovanjih, bi bila Italija najbrž njegova stalnica.
Če je bil sam kamp med boljšimi na potovanju, je bil dostop do obale milo rečeno problematičen. Vse plaže so bile ograjene (tudi brezplačne) z možnostjo dostopa samo s predhodno rezervacijo, katero so zahtevali dan prej. Dejansko se ni bilo mogoče niti skopati, saj so bili vsi dostopi do morja v okviru urejenih plaž. Žal nam tega v kampu niso povedali, tako da je kopanje čez dan odpadlo. Plaže so zaprli ob sedmih zvečer, tako da edini način za hiter skok v vodo je bil po šesti uri, ko so nas nekako spustili na plažo brez rezervacije (in mimo pravil). Proti koronski ukrepi v tem delu Italije so bili definitivno bolj striktni kot v Apuliiji, kar zaradi večjega števila turistov in višjih cen niti ni bilo presenetljivo. Za najem ležalnikov seveda teh omejitev ni bilo, a so bile cene kar zasoljene in če je bil prosti del plaže omejen na kvadrate s stranico 3 m, so bili ležalniki precej bolj skupaj. Omejitev s kopanjem nas seveda ni motila, da se nismo vseeno zabavali v kampu s peko rib, pokušino različnih vin iz trgovine v kampu ter raznih ostalih prigrizkov, tako da je četrtek kar prehitro minil, v petek dopoldne pa smo se že razšli in se odpravili proti domu. Midva sva sicer imela v planu še dva ali tri postanke in kar sproti sva se odločila za prvi postanek v Pompejih. Rimsko mesto je bilo leta 79 zasuto z lavo in pepelom ob izbruhu Vezuva in je danes eno največjih in najbolj ohranjenih rimskih razvalin. In obenem tudi ena izmed najbolj obiskanih turističnih destinacij v Italiji, kar je bilo kar težko verjeti, saj težav s parkiranjem ni bilo, angleškega vodenja pa nisva dobila zaradi pomanjkanja interesentov. Po prostranem mestu sva se sprehodila sama sredi največje vročine in si pomagala z avdio vodičem in dve uri, kateri sva namenila za obhod, sta bili komaj dovolj za sprehod do arene in nazaj in ogleda nekaj najimpresivnejših palač. Zlahka bi v mestu preživela še veliko več ur, a vročina in lakota sta naredili svoje. In prav lakota naju je vodila do naslednjega postanka, picerije Dal Presidente v centru Neaplja. Kar je sledilo je bil pravi kulturni šok: umazane neapeljske ulice polne smeti, parkiranje v centru mesta med ozkimi uličicami za 7 € na uro in neprijazno osebje v piceriji. No vsaj pica je bila okusna, a žal ne tako dobra, da bi bila vredna postanka v tem res groznem mestu. Ampak tudi to je Italija sva razmišljala, ko sva se z avtom prebijala iz labirinta ozkih enosmernih uličic nazaj proti avtocesti. In res nama je odleglo, ko sva mesto končno zapustila. Prespala sva v kraju Valmontone v bližini Rima.
Sobota, 15. 8. 2020
Valmontone sva izbrala zaradi relativne bližine botaničnega vrta Ninfa – vrt se nahaja pri kraju Norma, ki je 40 km stran od Valmontoneja, a bližje žal nisva našla prostega apartmaja. Oddaljenost naju niti ni preveč motila, saj je bil vrt že dolgo časa na seznamu destinacij, katere morava obvezno obiskati. Sobota je bila tako rezervirana za ogled botaničnega vrta in že nekaj tednov prej sva rezervirala termin ob 10:30 dopoldne (15 € na osebo). Vrt se nahaja na območju ruševin starega mesta, ki je bilo poseljeno že v rimskih časih, a je v 18. stoletju propadlo. V začetku 20. stoletja so ga začeli urejati kot botanični vrt, ruševine stavb starega mesta pa so mojstrsko uporabili kot del parka. Če k temu dodamo še rečico, ki teče skozi vrt, dobimo res izjemno pokrajino in enega izmed najlepših vrtov na svetu. Za ogled vrta je tipično na voljo ena ura vodenega ogleda, a zaradi korone je bil sprehod prost, namesto vodiča pa so na različnih mestih v vrtu stali kustosi, ki so bili na voljo za vprašanja. Nekateri so znali angleško, večina niti ne, zato na žalost nisva izvedela toliko kot bi na angleškem vodenju. Po ogledu nama je ostalo le še kosilo in pot domov. Paštica je bila odlična izbira pred 800 km dolgo potjo domov, ki pa je kljub soboti potekala hitro in praktično brez zastojev in ob osmih zvečer sva zapeljala v domačo garažo po prevoženih 3500 km.
Za vse ljubitelje Italije, ki se še niste podali v peto, vam Apulijo toplo priporočava. Zmotno sva mislila, da je cel jug poln smeti in mafije (kako klišejsko). V resnici so mesta res raznolika in polna zgodovine, odličnih restavracij za vsak žep je nešteto in ob naslednjem obisku bova štedilnik nedvomno pustila doma, saj nama je v 16 dneh služil natanko enkrat. Kar se morja tiče smo s Hrvaško na dlani res lepo razvajeni. Italijanske plaže sicer niso privatizirane so pa poslovno orientirane, kar pomeni, da so polne generičnh ležalnikov in dežnikov (seveda plačljivih) in za skoraj vsako plažo moraš plačati parkirišče. Najslabša je bila situacija v Campaniji, kjer so bile plaže ograjene z vrvicami v neugledne kvadrate, za kopanje si potreboval rezervacijo in ob 19:00 so plažo zaprli. Vse v imenu Corona virusa, a nekako se nama je zdelo, da se bodo podobne lastniške variante obdržale. Prav tako je veliko peska in malo sence in če si ljubitelj skal in kamenčkov, italijanski Maldivi nedvomno odpadejo. Zagotovo se bova še vrnila, verjetneje ob kakšnem drugem letnem času, recimo spomladi ali jeseni, saj zna imeti Apulia tudi takrat svojevrsten čar.
