Torkova plaža je bila Happy Bay, napol divja plaža brez direktnega dostopa z avtom. Spotoma sva se ustavila še v francoski pekarni ob poti, ki pa ni bila preveč dobro založena, precej manj kot povprečna pekarna na Martiniku. Avto sva parkirala pri Friar’s Bay, nato pa se sprehodila približno 10 min po obalni potki do čudovite peščene plaže v zelenem zalivu. Kot prva v zalivu sva imela možnost si izbrati najboljšo lokacijo pod naravno senco listnatega grmovja podobnega figi. Grmovje pa ni dajalo samo sence, ampak je bilo tudi zatočišče legvanom. Dolgi do metra in pol so pogosti prebivalci otoka, ljudem nenevarni in tudi ne preveč bojazljivi, saj se jim lahko precej približaš. Družbo so nama delali cel dan in so pravzaprav najštevilčnejši obiskovalci plaže – na približno 200 m dolžine zaliva ni bilo nikoli več kot 10 obiskovalcev. Za čas kosila sva se odpravila do Grand Case-a, kjer sva dobila mizico v restavraciji na plaži. Odlična predjed, glavna jed in sladica, učinkovita postrežba, razgled nad turkiznim morjem. No to seveda vse stane in kot drugje na francoskem delu, tudi tu glavnih jedi ni bilo pod 25 €.
Sreda je bila dan za avanturo: dobro spočita in polna energije sva se odločila za najem kajakov in obisk otočka Pinel ob severovzhodnem delu otoka. Za 40 € sva dobila kajak za dve osebi in nepremočljivo vrečo, slab kilometer morja do otočka pa sva morala preveslati sama. Šlo nama je odlično, kljub temu da sva veslala proti vetru, in ni trajalo dolgo, ko sva že hodila po peščeni plaži otočka in se namestila na ležalnike pred boljšo od dveh restavracij. Na otočku je peščena plaža v obliki rta, podobno kot Zlatni Rat na Braču, le pol manjši, obrnjen pa je stran od vetra, tako da je za kopanje morje idealno brez valov. No tudi restavracija se je izkazala za izjemno z odličnimi accras de morue in svežimi ter okusnimi solatami. Še prehitro je bila ura štiri popoldne in čas za vrnitev domov – z vetrom nama skoraj ni bilo potrebno veslati in kot bi mignil sva bila v pristanišču.
Tudi četrtek je bil dan za avanturo, namesto morske tokrat pravo slovensko hribovsko! Namenila sva se na vrh otoka, 424m visok Pic Paradis na francoskem delu otoka. Parkirala sva pri Loterie farm, majhnem kompleksu restavracije, bazena ter nasadov manga v zaprti dolinici, ki je tudi en redkih delov otoka s pravim tropskim rastjem. In tudi pot se začne v tropskem gozdu, ki je bil pravo nasprotje preostalega otoka, kjer je po večini savansko rastje. Kaktuse in grmičevje so zamenjali visoka listnata drevesa. Prav škoda, da je bil vzpon iz doline tako kratek in da sva kmalu dosegla greben, po katerem je potekala nato še večina dobro uro dolge poti do vrha. Na vrhu, sicer poleg tv oddajnika, ni bilo nič in še dve razgledni točki sta bili slabo označeni in sva jih komaj našla. A vseeno je bil razgled vreden vzpona, saj se je iz ene točke videl celoten zaliv Marigota, iz druge pa Orient Bay, Philipsburg ter otok Saint Barthelemy. Za kosilo sva si privoščila jedi iz žara na nizozemski strani (glavna jed le okrog 15 €), nato pa odšla na plažo Mullet Bay, kjer sva za ležalnik odštela 10 € (na nizozemski strani sprejemajo dolarje, manjše zneske pa menjajo kar 1:1). Če je plaža čudovita, pa izkušnja tu ni bila najboljša, predvsem zaradi vsiljivih ponudnikov masaž, ki ne poznajo besede “ne”, pa tudi zaradi glasne glasbe iz čolnov, avtov in prenosnih zvočnikov. In to kljub temu, da je bilo praznih več kot polovica ležalnikov in je bila plaža relativno prazna.
V petek sva si privoščila malo luksuza: odpeljala sva se do Anse Marcel na skrajnem severu otoka. Manjše letovišče s čudovito plažo ter izvrstno gostilno na plaži, kjer sva najela ležalnika za 25 €. Plaža in morje sta bila super, kot povsod (kako hitro se človek razvadi), a restavracija je bila na drugem nivoju. Avtorske jedi, odlične sestavine, originalne kombinacije ter izjemne sladice. A na koncu sva tudi plačala temu primerno: 170 € za kosilo za dva s pijačo ter ležalnikoma in postrežbo na plaži. Pravijo da je Anse Marcel najbolj podobna otoku Saint Barthelemy, ki je znan kot letovišče za slavne in bogate. V soboto sva se vrnila na Happy Bay, s to razliko, da sva prej v eni izmed pekarn kupila sendviče za s seboj. Da, ta plaža nama je res bila všeč predvsem zaradi naravne sence rastlin. Morje je čudovito povsod! Za razliko od kosila pa sva si ta dan privoščila večerjo na podlagi priporočila najinega soseda v apartmaju. Izbrala sva gostilno Le Piment v Orient Bayu. Tipična francoska kuhinja, kar sva izkoristila pri predjedi in si privoščila polže. Ne morske, ampak tiste kopenske, katere imajo radi v Franciji. Gratinirani s česnom so bili okusni, a ne tako kot glavne jedi: počasi pečen jagenjček in riba mahi mahi v kokosovi srajčki. Porcije so bile žal malo prevelike, kar glede na večinoma ameriško klientelo niti ni bilo presenetljivo. Ogromno sladico, palačinko z rumom sva komaj pospravila.
Nedeljo, zadnji poln dan na otoku, sva izkoristila za kopanje na plaži Baie Rouge. Dobila sva nekaj naravne sence, a zaradi vetrovnega dneva so bili valovi malo previsoki. Po kosilu v tajski restavraciji na nizozemskem delu pa sva popoldne preživela kar na plaži pod najinim apartmajem. Čeprav sva stanovala na nama manj ljubem nizozemskem delu, sva bila vseeno navdušena nad najinim apartmajem in to predvsem zaradi izjemnega razgleda iz terase, spalnice in dnevne sobe. In tudi plaža v zalivu je bila ena izmed lepših!
Zadnji dan je prišel prehitro in čeprav sva imela let šele ob šestih zvečer, ni bilo možnosti kaj preveč uživati. Zajtrk sva si privoščila kar v Marigotu, nato pa poiskala še mesto za covid hitro testiranje. Po obisku nekaj lekarn sva končno našla pravo, kjer so izvajali teste, in bila presenečena, da je bilo testiranje zastonj (na nizozemski strani je antigensko testiranje stalo 65 $ na osebo). Zadnje kopanje sva si privoščila kar na plaži pod apartmajem, kjer sva upala tudi na kosilo, a je bil lokal na žalost zaprt. Posledično ni bilo ležalnikov in tudi turistov ne. Kar hitro se navadiš, da si na ogromni plaži skoraj sam in morava priznati, da nama to bolj odgovarja, kot pa gneča sredi sezone. Popoldne je bil čas za poslovitev od apartmaja ter odhod na letališče, kjer pa tokrat ni bilo potrebno opraviti nobene posebne papirologije. Ob šestih sva že sedela na letalu in opazovala sončni zahod, se ob koncu dneva poslovila od otoka in od čudovitega poročnega potovanja.
Sprva sva bila malenkost razočarana, da nama ni uspelo priti na Guadelupe. Ne samo zato, ker sva imela že kupljene letalske karte in rezervirano spanje, ampak predvsem zaradi velikosti in raznolikosti, ki jo otok ponuja. Več hribčkov, tropskega rastja, muzejev in krasen vulkanski nacionalni park s čudovitimi slapovi. A na koncu nama je St. Martin dal točno tisto kar sva potrebovala v stresnih in nepredvidljivih časih. Miren oddih, čudovite plaže, sproščenost, odlično hrano in prijazne ljudi. Njihov slogan je “The friendly island” in v vseh pomenih so držali svojo obljubo.
