Deževna Kreta

Ko imaš majhnega dojenčka, potepi postanejo drugačen izziv. Prej sva brez težave visela ure in ure na letališčih ter se vozila daleč na vse možne konce. Sedaj pa imamo novo članico, ki zahteva svoj ritem in udobje. Pa sva si rekla: Kreta je precej blizu, slikovita, ugodna in sončna. In zmotila sva se le pri zadnji stvari na katero žal nisva imela vpliva. A na koncu smo v dobri družbi vseeno preživeli lep Kretski teden.

Na počitnice z dojenčkom

Julija tega leta lahko rečeva, da se je zgodil najlepši dogodek najinega skupnega življenja: na svet je prišla najina mala punčka po imenu Julija. In če smo se poleti še crkljali doma, ter tik pred koncem poletja za dobra dva tedna skočili na Pag, so naju ob začetku jeseni že začeli srbeti prsti za malo daljše potovanje. Najin pogoj je bil, da mora biti direktni let in ne predolg. Prva izbira nama je bila Madeira, a naju je cena leta malo odbila. Kreta se je pokazala kot zanimiva alternativa z izhodiščnim letališčem v Bologni, iz katerega sva letos letela tudi na medene tedne. Podobne želje glede destinacije so imeli tudi Tišlerji, s katerimi smo se dobili že lansko leto v Apuliji, in hitro smo našli skupni termin (krompirjeve počitnice) in pa vilo s tremi spalnicami za bivanje. Potovanje je bilo torej rezervirano, ostalo pa nama je vprašanje, kako na pot z dobre tri mesece starim dojenčkom. Pravijo da enostavno, saj je za doječega otroka hrana vedno na voljo, letalske družbe pa pri ceni novorojenčka (25 € doplačila) v letalo naložijo voziček in avto sedež pa še previjalno torbo z vsemi potrebščinami. Pediatrinja naju je še opozorila, da je potrebno pri dvigovanju in spuščanju letala paziti, da dojenček izenačuje pritisk v ušesih, kar je najlažje doseči s hranjenjem. Bila sva torej kar samozavestna, potovanje pa sva si še malce olajšala s tem, da sva blizu Bologne rezervirala prenočišče (80 € na noč z zajtrkom), da smo na let ob 11h dopoldne prispeli res spočiti.

In tako smo v petek popoldne odrinili iz Ljubljane proti Italiji. Obrazci za prestop meje v Italijo so bili izpolnjeni, zelena covid potrdila naložena na telefon in pred nami je bila samo še slabe štiri ure dolga vožnja po avtocesti. Vožnja je razen enega zastoja v bližini Padove potekala brez težav in okrog osmih smo bili že v prenočišču približno 20 minut stran od Bologne. Šlo je za sobo s kopalnico v hiši v manjšem mestu, par srednjih let pa je oddajal le dve sobici. Sprva sva bila malo skeptična, a visoke ocene na booking portalu so bile upravičene, saj je bila postelja udobna, soba čista, zajtrk pa sploh izjemen. Naslednji dan smo vstali ob 7. uri zjutraj, pojedli zajtrk, nahranili Julijo, da smo bili ob 8:30 na letališču. Če se dve uri in pol časa za letališke formalnosti sliši veliko, je to v teh časih minimalno, kar si moraš vzeti rezerve. Namreč povsod so dolge vrste zaradi vseh možnih preverjanj dokumentacije in ko smo končno prispeli do notranjosti terminala, ni bilo časa več niti za kavo, saj so že začeli z vkrcavanjem na naše letalo. Če potuješ z dojenčkom, imaš povsod prioriteten vstop in se večinoma izogibaš vrstam in prav tako je tudi pri vkrcanju na letalo, kjer lahko greš prvi. Kar pride zelo prav, saj sva imela po vkrcanju na letalo nato še dovolj časa, da sva lahko Juliiji tudi zamenjala plenico kar v stranišču letala. In če je bila pot skozi letališče italijansko kaotična in polna gneče, vsaj letalo ni bilo tako polno in sva končno lahko malo zadihala ter se udobno namestila na sedeža ter se pripravila na največjo neznanko: kako se bo Julija obnašala pri vzletu. Popolnoma mirno se je izkazalo, nad hrumenjem motorjev in pospeškom se ni niti zmenila in se je skoraj brez prekinitve hranila ter bila najbolj sproščen član naše skupinice. Da, mala je rojen popotnik! Nič slabše ni bilo niti med letom, spanje, igranje in smejanje so se izmenjevali vse do pristanka na sončnem letališču Heraklion.

Sonce, morje, poletje!

Na otoku nas je sprejelo čudovito vreme in po krajšem postanku pri prevzemu najetega avtomobila smo bili kmalu na glavni cesti od Herakliona proti zahodu. Najeta vila se je nahajala v kraju Gerani približno uro in pol vožnje po glavni cesti blizu mesta Rethymno. Vožnja je potekala brez težav, s kratkim postankom za hranjenje in kmalu smo bili pod vasico blizu katere se je nahajala naša vila. Lačni smo raje zavili v obcestno taverno, tipično grško gostilno. Toplo sonce nas je lepo pogrelo, prav tako pa odlična hrana, kar je bilo pravo presenečenje, saj je taverna bila namenjena množicam turistov, ki napolnijo otok v poletnih mesecih. Nato je bila tu še velikost porcij in dejstvo, da ene predjedi, solate in dveh glavnih jedi nisva zmogla pojesti in tako sladice niti naročila nisva. Vseeno so jo ponudili brezplačno ob računu, ki pa je bil ravno tako pravo presenečenje: za štiri odrasle osebe in dva otroka vse skupaj le 75 €. Za konec dneva nam je ostal le še vzpon po cesti do naše vile, ki pa je bil kar mali izziv, saj so bile ceste ozke, klanci strmi, navigacija pa nas je peljala po razpadajočem makadamu. Vseeno smo prišli do vhoda v manjši kompleks štirih vil, kjer smo bili edini gostje v zadnji vili ob robu oljčnega nasada. Vila je bila po pričakovanju, z dnevno sobo, kuhinjo in eno spalnico ter kopalnico v pritličju ter dvema spalnicama in ločeno kopalnico v prvem nadstropju. Na vrtu pa še bazen, miza za bilijard in žar ter pogled na morje. Super začetek počitnic!

V nedeljo smo se zbudili v čudovito sončno in toplo jutro. Zajtrkovali smo na vrtu in skupaj dorekli tudi dnevni načrt: z avtom na južno obalo in kopanje v Matali, nato pa še ogled razvalin minojske civilizacije v Phaistosu. Ocena navigacije za slabih 80 km do Matale je bila uro in pol vožnje, kar se je izkazalo za pravilno. Sicer dokaj glavna cesta se je vila med hribi skozi slikovite vasice pod dokaj visokimi hribi. Vožnja je bila počasna, a zaradi razgibane pokrajine vseeno zanimiva vse do južnega dela otoka, kjer je otok precej ravninski in poln rastlinjakov. Malo pred eno uro smo bili v Matali, kjer smo kljub dokajšnji gneči parkirali na parkirišču tik ob plaži. Temperatura je bila prijetno poletna, kar se je videlo tudi na plaži, kjer je bilo kar nekaj kopalcev. Odličen začetek krompirjevih počitnic torej. Pred kopanjem smo zavili še v najbližji lokal ob plaži, kjer smo si privoščili pravo grško kavo, nato pa skok v toplo morje. Po oceni nekje 25 stopinj, kar je nepredstavljivo za pozen oktober, a smo ravno zato toliko bolj uživali. Še Julija je z veseljem čofotala z gležnji po vodi! Ogled jam smo preskočili (Matala je znana po svoji hipijevski zgodovini, v bližnji preteklosti so ljudje živeli po manjših jamah v apnenčastih stenah nad plažo) in se odpravili kar direktno v gostilno ob plaži, kjer smo dobili mizo kar na pesku. Sveže ribe, odlična obara ter gromozanske solate in nizka cena, kar je bilo ponovno presenečenje, sploh glede na turistično obljudenost kraja. Pozno popoldne smo bili nazaj v avtu in se odpeljali do bližnjega arheološkega najdišča minojske civilizacije Phaistos, a smo sprehod po soncu raje preskočili, saj je Julija dobila malo rdečice zaradi celodnevne izpostavljenosti soncu. Navdušenje nad lepim dnevom je bilo vseeno malo preveliko. Ostala je torej samo še pot domov po isti cesti ter prihod v našo vilo po sončnem zahodu.

Oblaki, dež in mestni vrvež

V ponedeljek sonca ni bilo več, prišli so oblaki in veter. Vsaj ohladilo se ni preveč, z dnevnimi temperaturami okrog 18 stopinj je bilo še vedno precej topleje kot doma. Obisk plaž je odpadel, namenili smo se kar v Rethymno, tretje največje mesto na otoku in le 10 minut vožnje stran od našega začasnega doma. Kreta je bila pod benečansko vlado več kot 4 stoletja, kar se zelo pozna pri izgledu obalnih mest. Tipično beneško pristanišče ter arhitektura v Rethymnu spominjata na nam bližja mesta ob Jadranskem morju. Avto smo parkirali tik ob centru ter naredili sprehod čez beneško pristanišče ter zavili v enega od mnogih lokalov na kavo. Mesto je bilo kar živahno s številnimi turisti, vendar brez pretirane gneče. Po kavici še sprehod po notranjem starem delu mesta in kar hitro smo bili ponovno spet lačni. Po postanku v trgovini smo bili kmalu doma, zakurili velik žar ob hiši ter spekli odlične grške klobase, ražnjiče in mesne kroglice. Preostanek dneva smo uživali kar doma, ob igrah bilijarda, pingponga ter ob kretskem rakiju.

Torek ni bil vremensko nič boljši od ponedeljka, Tišlerji so se odpravili na vzhod do Agios Nikolaosa, nam pa dvourna vožnja nekako ni preveč dišala, tako da smo ostali kar doma. Vrhunec dneva je bil obisk gostilne v sosednji vasici, kjer sva s pomočjo tripadvisorja našla staro družinsko gostilno z dobrimi ocenami. Ambient je bil prikupno domačen, debele kamnite stene, zgodovinski predmeti in karirasti prti. Hrana je bila kljub dejstvu, da sva bila edina gosta pri kosilu, odlična. Feta solata za predjed, nato pa grške mesne kroglice in jagenjčkov kleftiko (počasi pečena pečenka) za glavno jed. Stregel nama je sam lastnik gostilne, zgovoren kot pravi gostilničar in ker je imel tudi sam majhne otroke, sva hitro izvedela vse o vzgoji otrok v Grčiji. Vseeno pa sva dobila še nekaj dobrih namigov, kam na izlet v okolici, kar smo izkoristili že naslednji dan.

Tako smo se v sredo namenili do samostana Arkadi, dobre pol ure vožnje od doma. Pravoslavni samostan iz 16. stoletja je znan predvsem po dogodku iz obdobja kretske vojne za neodvisnost v letu 1866, ko je turška vojska obkolila samostan, kjer so se utrdili kretski borci za neodvisnost. Po turškem vpadu v samostan, so se preostali borci skrili v sobo s smodnikom. Raje kot da bi se predali Turkom, so smodnik zažgali, česar rezultat je bil velika eksplozija, ki je poleg upornikov in številih turkov, ubila tudi veliko žensk in otrok, ki so se prav tako skrivali v samostanu. Ta dogodek je sprožil preobrat v vojni za neodvisnost, kjer so Turki izgubili mednarodno podporo in leta 1898 tudi (dokončno) Kreto, ki se je nato leta 1913 priključila Grčiji. Danes je preurejen v muzej, posvečen predvsem dogodkom iz 19. stoletja. Po obisku smo se zapeljali še kakšne pol ure naprej do vasi Margarites, ki je znana po svojih lončarskih delavnicah. Simpatična vasica sredi hribov je polna trgovinic z bolj ali manj pisano keramiko različnih stilov. Kupili sicer nismo nič, smo pa zavili v eno izmed gostilnic na kosilo. In ko smo stopili skozi vrata, kot da bi se vrnili 30 let nazaj v preteklost. Še večje presenečenje je bila ponudba hrane, tradicionalne grške glavne jedi po 5 €, solate po 3 €, sladice po 2 €. Vseh šest se nas je najedlo in napilo za 35 €, ja prav ste prebrali! In to odlične hrane, no le vina nismo spili, saj česa tako groznega še nismo poskusili. Popoldne se je vreme tudi dokončno pokvarilo in v dežju smo se vrnili nazaj do naše vile.

V četrtek je deževalo že zjutraj in kar ni in ni prenehalo, a vremenska napoved je kazala izboljšanje na zahodu, tako da smo se odločili za obisk mesta Chania, drugega največjega mesta na otoku. Po dobri uri deževne vožnje po glavni cesti, smo prispeli v center mesta, kjer pa se je malo zataknilo s parkiriščem. Vse parkirne hiše so bile polne in prostor smo našli šele na ulici kakšnih 20 min hoje iz centra. Na ulicah je bilo polno ljudi v narodnih nošah in izkazalo se je, da je bil na ta dan državni praznik s parado v mestu. Parado smo zamudili, zaradi dolgega iskanja parkirišča pa se nam je mudilo na kosilo. Zavili smo kar na prvi gyros ob poti do centra. Nismo bili razočarani, bil je odličen, a vseeno smo si zaželeli še eno kavico in kakšno sladico in oboje našli v eni izmed mnogih slaščičarn v centru. Kot opozorilo, porcije slaščic so ogromne, baklavo bi si zlahka razdelili trije jedci, v Grčiji res ne skoparijo pri porcijah. Center Chanie je simpatičen in prav tako beneškega videza, le večji od Rethymna. Kljub poznemu oktobru je bilo živahno, gostilne in trgovinice so bile odprte, le težki oblaki in grožnja ponovnega dežja so nas dokaj hitro odgnali nazaj do avta in domov.

Dež je ponoči ponehal in v petek je že skoraj kazalo, da se bo razjasnilo, tako da smo se že dopoldne odpravili na pot proti vzhodu do Herakliona in svetovno znanega arheološkega najdišča minojske civilizacije Knossos. Palače v Knossosu naj bi bile zgrajene okrog leta 2000 pred našim štetjem v času živahne minojske civilizacije, ki je propadla okrog leta 1400 pred našim štetjem. Znane so tudi po legendi o kralju Minasu in njegovemu sinu Minotavru, pol človeku, pol biku, kateri je bil zaprt v labirintu poleg palače. A največji pečat je pustil britanski arheolog Arthur Evans, ki je v začetku 20. stoletja celih 35 let kopal po ruševinah in jih spreminjal po svojem trenutnem navdihu. In to je tudi največja težava Knossosa: čeprav je svetovno znan in poln turistov iz celega sveta, s svojimi železobetonskimi konstrukcijami in pobarvanimi freskami ne izpade avtentično in ne da občutka, da hodiš po štiri tisočletja starih ruševinah. S tem, da je rekonstrukcija narejena po občutku Evansa, brez konkretnih dokazov o pristnosti. Dobro uro dolg sprehod je bil vseeno zanimiv in če si na Kreti, moraš v Knossos. Lačnim nam ni bilo težko najti dobre gostilne in pred odhodom domov smo si ogledali še središče Herakliona. Sladica je bila spet ogromna, mesto prijetno in ponovno nas je predčasno domov odgnal dež.

V soboto nam je preostala samo še pot domov: jutranje pakiranje, vožnja do letališča, vrnitev avta ter čakanje na premajhnem in prepolnem letališču. Po vzletu, ko se je letalo dvignilo nad oblake, smo prvič po šestih dneh spet videli sonce, kar je bil nenavaden občutek po obisku destinacije, kamor greš ravno na sonce. Kakorkoli, let nazaj je bil brez posebnosti, prav tako pa tudi slabe štiri ure dolga vožnja nazaj do Ljubljane, a po obveznem postanku v trgovini. Greh bi bil zapustiti Bologno brez dišeče sveže narezane mortadele za domov!

Prva asociacija na Kreto je nedvomno prežeta z alkoholiziranimi maturanti in neštetimi urami praženja na plaži. In drži, da je Kreta močno usmerjena v turbo poletni turizem. A Kreta ni samo to. Je zakladnica zgodovine in neštetih simpatičnih vasic v notranjosti, slikovitih in precej dotrajanih cest ter neskončnih nasadov oljk. Ne veva sicer, kako je v sezoni, a izven nje so domačini zelo sproščeni in prijazni. Vlada seveda sredozemska kaotičnost, a na koncu večinoma vse deluje. Kljub slabemu vremenu, smo veseli, da je bila to naša prva lokacija z Julijo in da se nismo vdali prvotnim pomislekom, saj je potep z dojenčkom potekal brez nevšečnosti in precej lažje, kot bi si mislil. Sploh, če je dojenje primerni način hranjenja, je to res preprosto. Priporočava vsem staršem, ki bi si želeli pa si mogoče še ne upajo.