Ko piševa tale potopis je za nami že skoraj celo leto… žal je taka starševska realnost. Kar pa tudi ni vedno slabo, saj tako tiste res izjemne stvari v spominu še bolj zažarijo. Naš cilj je bila Andaluzija, a smo na poti doživeli tudi malo Katalonije, Valencije in Francije. Na voljo smo imeli veliko dni, a na koncu si vedno želiš, da bi jih imel še več. Tako zelo razgibana in polna zgodovine je naša stara celina. Tokrat smo prvič doživeli jug Španije, ki se nam je vtisnil v spomin s svojo živahno energijo in edinstvenim stilom. Da o Alhambri ne govorimo, presežek presežkov in resnično edinsten poklon geometriji rokodelstva!
Petek, 25. 3. 2022
Naša avantura se je začela ob treh popoldne s prevzemom avtodoma v Radomljah. Dobrih 6 metrov dolg kombi s kuhinjo, kopalnico in široko posteljo je postal naše prevozno sredstvo in naš dom za naslednje 3 tedne. Celoten postopek je trajal več kot eno uro, nato pa vožnja do doma in selitev prtljage iz stanovanja v avtodom. 3 tedne z dojenčkom v avtodomu predstavlja kar zajetno količino stvari in potrebovali smo več kot dve uri, da smo vse znosili in zasilno pospravili. Okrog osmih zvečer smo se odpravili na našo dolgo pot in v navigacijo vnesli prvo postajo, Gardsko jezero. Želeli smo prenočiti v postajališču za avtodome, vendar smo šele tam ugotovili, da se vsi zaprejo ob enajsti uri zvečer, mi pa smo prispeli šele okrog polnoči. Nič zato, parkirali smo kar pred vhod in tam prespali našo prvo noč.
Sobota, 26. 3. 2022
Noč je bila mirna, postelja pa neudobna. Julija je spala dobro, mami in ati pa že nekako. Zjutraj smo avtodom prestavili v kamp za avtodome, kjer smo si pripravili naš prvi zajtrk v mali kuhinji. Kljub velikosti je še kar šlo in našli smo še nekaj časa za sončenje v čudovitem dnevu. Pred nami je bila namreč dolga pot do zastavljenega cilja nekje na Azurni obali. A žal ni šlo vse po načrtu: na delu avtoceste v Italiji, ki se spusti do morja, so izvajali dela in posledično smo v zastojih izgubili več kot eno uro. Tokrat smo želeli čim prej končati dolgo in naporno vožnjo, tako da smo namesto v Franciji pristali kar v postajališču za avtodome ob morski obali v mestu Savona v Italiji. Do Nice je bilo še dve uri vožnje, a nič zato, večer smo raje izkoristili za počitek in za dobro večerjo.
Nedelja, 27. 3. 2022
Ponoči smo uro prestavili naprej, kar pomeni daljše dneve in več uživanja ob prijetnih večerih. Po zajtrku smo bili kar se da hitro na poti, kar ob majhnem otroku pomeni dobro uro pospravljanja – nekdo mora paziti otroka, kar zmanjša število rok na polovico. Odpeljali smo se proti Franciji, kjer smo se želeli nekje okrog Nice ustaviti na kosilu. Že iz najinega potovanja po Provansi sva vedela, da najti parkirišče v Nici je nemogoče (sploh s tako velikim kombijem), tako da sva raje iskala gostilno nekje ob obali a naprej od središča mesta. Z iskanjem parkirišča in gostilne se je pot podaljšala kar za slabo uro in bili smo že kar malo živčni, ali bomo sploh dobili mizo – v Franciji so namreč kosila strogo od 12. do 14. ure in kasneje hrane več ne dobiš. No vseeno smo našli dobro gostilno ob morju, kjer je še Julija dobila nekaj okusne morske ribe. Popoldne nas je pot peljala po provansalski avtocesti in nato regionalni cesti skozi naravni park Camargue vse do majhnega obmorskega mesteca Palavas-les-Flots, blizu Montpelliera, kjer smo prenočili v večjem postajališču za avtodome.
Ponedeljek, 28. 3. 2022
Po zajtrku smo se sprehodili do mesteca obmorskega letovišča, z dokaj živahno glavno ulico. Dan je bil sončen in prijeten, čeprav ne najbolj topel. Pomlad je šele prihajala, grela pa nas je misel, da bo v Andaluziji precej topleje. Do Španije je bilo le še 3 ure vožnje, želeli pa smo v muzej Dalija v Figueresu, ki je v ponedeljkih zaprt. Tako smo imeli ta dan na sporedu precej manj vožnje, kar smo izkoristili za odlično kosilo v mestu Béziers, kjer pa smo skočili tudi v trgovine. Nujno smo namreč potrebovali ograjico, s katero bi lahko Julijo zaprli v spalni predel, in jo tudi dobili v eni izmed otroških trgovin. Prenočili smo tokrat kar na kmetiji oziroma na posestvu v družbi konj v bližini španske meje. Elektrike in tuša sicer nismo imeli, a za 5 € na noč glede na našo samozadostnost je bilo točno to, kar smo potrebovali. In še Julija je prvič videla konje!
Torek, 29. 3. 2022
Jutro je bilo hladno in oblačno ter vetrovno. Ne najbolj prijetno za sprehode, tako da smo po jutranjem pospravljanju kar hitro nadaljevali s potjo proti Španiji. Kmalu smo bili čez mejo, nato pa porabili slabo uro, da smo spraznili sivo vodo in stranišče. Takšne majhne stvari lahko, če jih ne izvajaš sproti, vzamejo kar veliko dragocenega časa in kasneje smo vodo redno praznili in dotakali, vsakič ko je bila priložnost. V Figueres smo prispeli ob enih, hitro našli parkirišče in se odpravili peš do Dalijevega muzeja. V centru smo se ustavili še na kosilu, ki je bilo s 16 € na osebo (predjed, glavna jed, sladica, pijača) občutno cenejše kot v Franciji. Dalijev muzej (20 € na osebo) je njegov lasten “spomenik”, katerega si je postavil v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja s prenovo mestnega gledališča. Nadrealistična ekstravaganca v dveh besedah, ali z drugimi besedami, muzej tako poseben in zanimiv, da je še Julija brez pritoževanja zdržala dobro uro dolg ogled. Po ogledu smo bili nazaj na cesti in se po dveh urah vožnje ustavili v luksuznem avtokampu kakšnih 50 km naprej od Barcelone. Za 40 € na noč dobiš ravno parcelo pod borovo senco in urejene ogrevane sanitarije, a kljub temu ne ob morju. Nauk za v prihodnje, zgolj za nočitev je popolnoma vseeno, če je kamp poceni ali drag.
Sreda, 30. 3. 2022
Vreme je bilo tokrat bolj slabo, oblačno z občasnimi plohami, tako da smo kar lepo nabirali kilometre po obalni avtocesti. Za kosilo sva našla odlično restavracijo v kraju Torreblanca blizu avtoceste, kjer smo za dnevni meni odšteli 14 € na osebo. Predjed, glavna jed, sladica in še pijača so vključeni v ceno, hrana pa izjemno okusna in sezonska. Edino vino je bilo neužitno in tudi domačine bolj pogosto vidiš piti pivo kot vino. Ustavili smo se še v lokalnem supermarketu in nato nadaljevali naprej proti Alicanteju. Prenočišče smo našli pri kraju Gandia v majhnem kampu ob nasadu pomaranč. Ves kamp je dišal po cvetočih pomarančah, na recepciji pa sva dobila 5 kilogramsko vrečo sveže nabranih pomaranč za 3 €. Tako sladkih pomaranč še nismo jedli!
Četrtek, 31. 3. 2022
Po deževni sredi nas je pričakalo sončno in vetrovno jutro z nizkimi temperaturami. Po zajtrku smo si ogledali še okolico: kamp se je nahajal približno 500 m od morja v ogromnem nasadu pomaranč. Bližje morju so bile približno tri ulice visokih nebotičnikov, nato pa ogromna peščena plaža. In tega kilometre v eno in drugo smer. Temu tipu gradnje niso zastonj rekli betonska džungla in težko si je to predstavljati v visoki sezoni. Kar hitro smo se obrnili in se odpeljali do centra Gandie, ki je znana po palači družine Borgia v starem mestnem jedru. Družina je bila zelo vplivna v Rimu, kjer sva si ogledala njihovo rezidenco, izvirali pa so iz Španije in v Gandiji imeli svojo grofijo. Palača je bogato opremljena in vredna ogleda, katerega pa smo kar hitro zaključili, saj se nam je mudilo naprej. Pred odhodom iz Gandije smo se ustavili še na kavi in pecivu, nato pa se odpeljali do Alicanteja, kjer smo na letališču pobrali Polono. Lačni smo hitro našli gostilno in naročili riževo ponev, specialiteto te gostilne in regije. Nismo bili razočarani, v ogromni litoželezni ponvi smo dobili okusno riževo jed s šparglji in mesom. In ponovno s predjedmi, sladico in pijačo plačali manj kot 50 € za vse tri. Po kosilu smo se zapeljali do bližnjega mesta Elche, ki je znan po največjem nasadu palm v Evropi. Palme so sadili že v rimskih časih in jih obnavljali vse do danes, ko skupno število palm v vseh nasadih presega 200.000. Parkirali smo v centru in se sprehodili po mestnem parku, ki meri 6 hektarov in je z neštetimi palmami številnih vrst eden izmed lepših mestnih parkov. Prespali smo v slabo uro oddaljenem postajališču za avtodome kot edini gostje pri simpatičnem paru, ki je postajališče odprl šele pred nekaj meseci. Parkirani smo bili na ravnem, imeli smo elektriko, razgled je bil čudovit, tuš in stranišče pa so bili na voljo kar v družinski hiši. Če se mogoče sliši nenavadno, za avtodome so takšna postajališča kar pogosta, cenejša, z enakimi storitvami in predvsem bolj prijazna kot brezosebna masovna postajališča v turističnih krajih.
Petek 1. 4. 2022
Zbudili smo se v čudovito sončno jutro, pojedli zajtrk in še malo poklepetali z gostiteljima, ki sta nam prinesla še vrč sveže stisnjenega pomarančnega soka. Nato pa na pot naprej proti jugu in po slabih treh urah vožnje smo prispeli na polotok Cabo de Gata, najbolj sušnat predel Iberskega polotoka in nacionalni park. Ura je bila že prava in lakota vseprisotna, kar je pomenilo le eno: kosilo! Našli smo domačo gostilno specializirano za ribje jedi in z nekaj težavami (znali so izključno samo špansko) naročili solato, ploščo ocvrtih rib in ocvrti krompir. Ribe so bile okusne, najbolj pa je presenetil krompir, ki je sicer izgledal povprečno, a bil odličen. Po sladici smo se odpeljali v park in parkirali kar pri svetilniku, kjer se asfalt konča. Razgledi na vulkanske plaže, vrhove in razburkano morje so bili čudoviti. Naredili smo še kako uro dolg pohod po okolici in se spustili vse do plaže. Julijo smo tokrat namesto v voziček dali kar v nahrbtnik, kar nam je omogočilo hojo po skalnatih potkah in čez drn in strn. Udobno ji je bilo kot kaže dovolj, saj je proti koncu v nahrbtniku tudi zadremala. Prenočili smo v manjšem kampu v osrednjem delu polotoka, kjer smo večerjali še na toplem večernem soncu.
