Nedelja, 3. 4. 2022
V soboto več časa, kot za obisk Alhambre, ni bilo, tako da smo nedeljo namenili obisku mesta Granada. Iz hriba smo se spustili navzdol ter se približali centru mesta in začeli iskati parkirišče za našo več kot 6 metrov dolgo vozilo. Imeli smo kar srečo in kmalu našli dovolj dolgo parkirišče le kakšnih 15 min hoje od centra mesta. Skozi mestna vrata z arabskim lokom smo vstopili v staro mestno jedro in se sprehodili do Capille Real, kapele kjer sta pokopana kraljica Isabela I. in kralj Ferdinand II., znana po zaključku rekonkviste in sponzoriranju Krištofa Kolumba. V kapelo sicer zaradi stopnic in vozička nismo šli, smo se pa sprehodili mimo katedrale ter stare arabske mestne tržnice in pristali v gostilni na enem od trgov, kjer smo si privoščili kosilo. Po kosilu smo zavili proti Alhambri in se pri vznožju hriba začeli vzpenjati na hrib nasproti Alhambre, kjer se nahaja stara arabska četrt Albayzín. Če so po rekonkvisti osrednji del mesta uspešno pokristjanili in je od mavrske zgodovine ostalo le malo, je četrt Albayzín ohranila svojo podobo iz časa Nasridov in sprehajati se po ozkih uličicah mimo belih hiš je bil pravi užitek pa še razgled nad Alhambro je bil čudovit. Šele pozno popoldne smo se vrnili v avtodom in se odpeljali približno eno uro proti zahodu, kjer smo prespali v kampu v bližini mesta Antequera.
Ponedeljek, 4. 4. 2022
Mesto Antequera je znano po dveh znamenitostih: megalitskih dolmenih in nacionalnem parku Torcal. Seveda, najprej smo obiskali lokalni nakupovalnega center, saj smo potrebovali dobrote za zajtrke in večerje. Nato smo razočarani ugotovili, da so muzeji v ponedeljkih večinoma zaprti, tako da je obisk dolmenov odpadel in smo se odpeljali kar do Parque Natural Torcal de Antequera. Cesta nas je peljala v hribe, pokrajina je bila presenetljivo zelena in do samega vstopa v park nismo točno vedeli kaj pričakovati. Na samem vrhu planote, kjer se nahaja park, pa smo opazili prve kamnite “gobe”. Tu gre za kraško območje, kjer je apnenec na zraku erodiral v plasteh in nastale so značilne skale gobastih oblik. Po parku je na izbiro nekaj sprehajalnih poti in odločili smo se za najkrajšo, 1,5 km dolgo pot, ki traja okrog 45 min. Z Julijo v nahrbtniku je bila to najboljša izbira, saj z 10 kg skupaj z nahrbtnikom ni bila več najlažja. Pot je bila precej lahka in razgledi na razgibano pokrajino so bili čudoviti. Po kakšni uri hoje smo tempo malo pohitrili, za 1,5km smo bili res počasni. Po uri in dvajset minut hoje smo krožno pot zaključili in se spraševali, zakaj smo prehodili 3 km. Izkazalo se je, da smo sredi poti narobe zavili in opravili kar daljšo. Žal nam ni bilo, park je res impresiven, le lakota nas je že dajala, do najbližje gostilne pa je bilo še več kot pol ure vožnje. Do gostilne smo prispeli še pred tretjo, tako da s kosili ni bilo težav (v Španiji kosila strežejo nekje do četrte ure), z malo težav pri naročanju zaradi neznanja španščine smo naročil tri glavne jedi, dve prilogi, sladice in pijačo in za vse skupaj plačali 30 €. Pa še zelo okusno je bilo! Proti večeru smo se odpeljali še dobro uro do Málage, kjer smo v enem izmed okoliških obalnih krajev našli postajališče za avtodome ob plaži. Naredili smo še sprehod po okolici, a prav prijetno zaradi dežja ni bilo.
Torek, 5. 4. 2022
Zjutraj je bilo še vedno oblačno in je občasno deževalo, tako da se nam na ogled Málage ni kaj preveč mudilo. Nekje do dvanajstih smo uspeli pripeljati do pristanišča in začeti z iskanjem parkirišča. Parkirne garaže zaradi višine vse odpadejo, upali smo na kakšno mesto ob cesti. Po uri vožnje gor in dol po mestu smo obupali nad bližino centra in hitro našli parkirišče približno pol ure hoje do središča mesta. V Málago tokrat nismo prišli si ogledovat znamenitosti, občudovati mestne trdnjave in se sprehajati po parku, ne, prišli smo na gastronomsko ekskurzijo v tapas bare, po katerih je mesto znano. Na prvo pokušino smo zavili v malo dražjega Gorkija, kjer smo naročili tri tapase ter vino. Hitro smo bili postreženi in si razdelili ocvrte žlikrofe, krompirjeve cvrtke ter sirovo pito. Tapasi pridejo v manjših porcijah, so idealni za deliti in poskušati veliko jedi, tako da smo po prvi seriji jedi pri Gorkiju raje zaključili in šli po ulicah iskat naslednji tapas bar. Dež je ponehal in mimogrede smo se sprehodili še mimo mestne katedrale, rimskih izkopanin ter pod mestno trdnjavo, kjer smo seveda naredili nekaj fotografij. Drugi izbor tapas bara je bil Uvedoble, kjer smo poleg vina uživali v ribjem fileju na popečenem kruhku, cevichem z guacamolem in račjimi prsmi z mangovo omako. Po vseh teh jedeh smo bili že kar siti, a vseeno je bilo prostora še za sladico in po krajšem sprehodu po ozkih mestnih uličicah smo zavili v tradicionalno čajnico La teteria. Izbira čajev je bila impresivna, slaščic pa tudi. Navdušeni smo bili tudi nad izbranimi sladicami, zmagovalec med čaji pa je bil maroški pravi čaj. Malo čez šest zvečer smo s polnimi trebuhi po štirih urah zaključili z našim obiskom Málage in sprehod nazaj do avtodoma je kar dobro del. Prespali smo tokrat kar na obcestnem parkirišču v bližini letališča, saj je Polona v sredo zgodaj zjutraj letela nazaj proti domu.
Sreda, 6. 4. 2022
Polono smo oddali ob šestih zjutraj, mi pa smo še malo pospali do devete – nam bolj prijetne ure. Po zajtrku smo bili ponovno na cesti proti uro in pol oddaljenemu Gibraltarju. Ker gre za angleški teritorij, je bilo potrebno prečkati mejo, kar nam je zaradi obleganosti vzelo kar dobre pol ure. Namenjeni smo bili na vrh gibraltarske skale, kamor te udobno pripelje gondola. Ker sva v vodiču prebrala, da je hrana v Gibraltarju tipično angleška, sva si tokrat pripravila kar sendviče. In če smo imeli prejšnji dan smolo s parkiranjem, se je tokrat vse izenačilo, namreč ulice v Gibraltarju so ozke, parkirišča pa tudi in čeprav je zgledalo parkirišče okrog spodnje postaje gondole polno in neprimerno našemu dolgemu kombiju, smo vseeno našli ravno prav dolgo luknjo. Obisk skale je bil med dražjimi, saj je gondola za eno osebo in vstop v naravni park stal kar 34 funtov, zaradi majhnosti kabine pa smo potrebovali skoraj eno uro, da smo prišli na vrsto. Malo pred četrto popoldne smo bili končno na vrhu, pod toplim soncem, na močnem vetru in s čudovitim razgledom. Na jugu smo v daljavi zagledali Afriko – če na zemljevidu zgleda, kot da je prehod v Mediteransko morje čisto ozek, je vseeno do Afrike približno 20 km zračne črte, kar niti ni malo. Ni se bilo potrebno sprehoditi daleč, da smo srečali prve opice, po katerih je Gibraltar tudi znan. So vrste berberski makaki in so zelo navajene na stalno prisotnost (in vsiljivost) turistov. Rade pozirajo kameram, še raje pa prosijo za hrano, katero jim taksisti z veseljem ponudijo, kljub visoki zagroženi kazni za hranjenje opic. Zaradi pozne ure kaj dolgo na skali nismo preživeli in smo naredili le kratek sprehod po naravnem rezervatu, nato pa se spustili dol kar z gondolo, čeprav bi to lahko storili tudi po peš poteh. Pred odhodom nazaj v Evropsko Unijo smo se ustavili še na črpalki in natočili precej cenejše gorivo, nato pa v vrsto za prehod meje, kjer smo ponovno izgubili kakšne pol ure. Bilo nam je sicer malo žal, da ni bilo časa za sprehod po starem delu mesta, ki je s svojo angleško kolonialno arhitekturo precej drugačen kot okoliška španska mesta. A za to bi bilo potrebno najti parkirišče za naš avtodom, kar pa je bilo skoraj nemogoče. Drugače pa nas obisk Gibraltarja ni pretirano navdušil, saj zaradi prenatrpanosti ne zaživi v svoji polni naravni lepoti. Prespali smo v kampu pri mestu Tarifa, ki je najjužnejše na Iberskem polotoku.
Četrtek, 7. 4. 2022
Kamp je bil en izmed najsimpatičnejših na celotni poti: bil je zelen, z naravno senco in čistimi stranišči, od plaže pa ga je ločila le pešpot skozi močvirje. In prenočitev je stala le 20 €! Tudi celotna okolica je bila izjemno zelena in lahko bi pomislili, da smo na Škotskem, ne pa v Andaluziji, kar je bila posledica izjemno deževne zime. Plaža sicer zaradi močvirja in mivke ni bila ravno za kopati, je pa območje izjemno popularno med surferji in kajtarji, saj veter zelo pogosto piha iz Atlantika. Ob dvanajstih smo se odpeljali iz prijetnega kampa in se namenili v kraj Vejer de la Frontera, enega izmed najbolj znanih pueblos blancos (belih vasi) v Andaluziji. Bele vasi so mesta na vrhu nizkih hribov s tipično belo arhitekturo in so med mavrskimi časi ležala ob meji na španskih strani. So ena izmed znamenitosti Andaluzije in škoda bi bila, da se med obiskom ne bi ustavili vsaj v enem. Vejer se nahaja ob glavni cesti, ki gre od juga proti severu do Sevilje, tako da nam je bil praktično ob poti pa še na kosilu smo se morali ustaviti in čas je bil ravno pravi. Ni nam bilo žal, mesto je bilo res čudovito. Od glavnega trga, katerega je poleg belih hiš krasilo rastlinje, ki je naredilo čudovit kontrast (in kjer smo si privoščili tudi okusno kosilo), do ozkih uličic starega mestnega jedra, mesto je res čudovito fotogenično in simpatično. Med sprehodom se splača pokukati še skozi vrata starih mestnih hiš, saj so vhodi pogosto okrašeni s čudovito keramiko. Ker se mesto nahaja na vrhu hriba, pa te ves čas spremlja še čudovit razgled na okoliško pokrajino. Popoldne smo se odpeljali naprej proti severu in našli prenočišče na kmetiji, kakih 15 minut vožnje od še enega belega mesta.
