Nedelja, 10. 4. 2022
Dopoldne smo zapustili postajališče in se odpeljali proti slabi dve uri oddaljeni Córdobi. Parkirati smo morali kakih petnajst minut peš od centra, saj so imeli v mestu procesijo za sveti teden, kar je privabilo ogromno obiskovalcev. Pot do centra mesta je prečkala reko Guadalquivir čez star rimski most iz prvega stoletja, na drugem bregu reke pa smo takoj ugledali slavno Mezquito, mošejo-katedralo iz 8. stoletja, ki je res prava zvezda mesta. Za obisk smo bili sicer preveč lačni, tako da smo se raje sprehodili po simpatičnih mestnih ulicah ven iz starega mesta do Mercado Victoria, tržnice z gostilnicami, kjer smo si privoščili kosilo sestavljeno iz številnih jedi različnih restavracij. Po kosilu smo zavili nazaj v staro mesto in se sprehodili po ozkih uličicah med belimi hišami z bogato okrašeni vrati in notranjimi dvorišči. Turistom prilagojen je le strogi center ob Mezquiti, ostali del mestnega središča pa ohranja svojo čarobnost in simpatičnost. Pozno popoldne smo seveda zavili še v Mezquito, mošejo iz 8. stoletja, časa, ko je bila Córdoba še arabska. Samo mošejo so dograjevali dve stoletji, vse do 10. stoletja in končna velikost je dosegla impresivnih 180 m x 130 m. Konstrukcija stoji na skoraj 1000 stebrih večinoma rimske izdelave, značilni rdeče beli dvojni loki pa jo naredijo prepoznavno in unikatno. Po rekonkvisti v 13. stoletju so sredi stavbe zgradili katedralo, zaprli okna in vrata ter minaret spremenili v zvonik. Molilnica obrnjena proti Meki je, kljub rekonkvisti, presenetljivo ostala. Stavba je res impresivna, sploh originalni deli iz 9. in 10. stoletja in lahko rečemo, da so s kasnejšim dograjevanjem v krščanskih časih izgled stavbe le poslabšali, čeprav jo je to verjetno rešilo pred podrtjem. Córdoba je bila v 10. stoletju drugo največje mesto v Evropi in to skupaj z Mezquito priča o naprednosti mavrske civilizacije, ki je bila takrat najnaprednejša v Evropi. Zvečer smo se odpeljali do uro oddaljene Ubede, kjer smo prespali na brezplačnem postajališču za avtodome.
Ponedeljek, 11. 4. 2022
Ponedeljek je bil naš zadnji dan v Andaluziji in izkoristili smo ga za ogled mesta Úbeda, znanega po bogati renesančni arhitekturi. Mesto je najbolj uspevalo v 16. stoletju, ko je lokalno plemstvo pridobilo visoke položaje v španski kraljevini, predvsem povezane s kolonizacijo, in je veliko vlagalo v razvoj mesta. Rezultat je bogato staro mestno jedro, ki spominja bolj na italijanska mesta, kot pa na preostala mesta v Andaluziji. Naredili smo zanimiv sprehod, najbolj znane stavbe v mestu, mestne hiše, pa zaradi rekonstrukcije žal nismo mogli videti. Popoldne smo se zapeljali še do supermarketa in v novejšem delu mesta našli restavracijo, kjer smo uživali ob hobotnici in bikovem repu (lokalni specialiteti). Pozno popoldne smo po enajstih dneh v Andaluziji dokončno obrnili proti več kot 2000 km oddaljenemu domu in se poslovili od te španske pokrajine, ki nas je navduševala na vsakem koraku. Pot nas je vodila proti severu v pokrajino Kastilja-Manča, kjer smo se po približno dveh urah ustavili v manjšem postajališču za avtodome, ki so v teh krajih precej redki.
Torek, 12. 4. 2022
Vreme se je precej poslabšalo, ohladilo se je in občasne plohice so nas spremljale ob vožnji nazaj proti mediteranski obali. Okrog enih smo prispeli do Valencije, kjer smo se ustavili v večjem nakupovalnem središču in opravili manjše nakupe ter si privoščili kosilo. Še dobri dve uri vožnje smo naredili popoldne in se ustavili v obmorskem kampu dobrih 100 km pred Barcelono. Parcelo smo dobili ob peščeni plaži v prvi vrsti ob morju, a kaj ko je deževalo, morje pa je bilo izjemno valovito. Vsaj kamp je bil z 20 € na noč zelo ugoden, če že nismo izkoristili idealne lege ob morju.
Sreda, 13. 4. 2022
Vreme se ni izboljšalo, tako da smo kar pridno naprej nabirali kilometre po avtocesti. Uspelo nam je narediti dobrih 200 km do Girone, kjer smo se ustavili na kosilu. Izbrala sva boljšo restavracijo na robu mesta (parkirišče je pri velikem avtodomu kar pomembna omejitev) in si privoščila 8 hodni meni za 36 € na osebo. Šest predjedi, glavna jed in sladica, vse zelo okusno ter zelo obilno, presenečenje pa je bila najina punca, ki se je zabavala ob dobro uro in pol dolgem obroku, kljub temu, da razen kruha kaj veliko ni smela niti poskusiti. Še natakar jo je pohvalil, kako pridna je! Po kosilu smo nadaljevali vožnjo in zapustili Španijo ter se po približno dveh urah ustavili v postajališču za avtodome pri mestu Béziers v Franciji, kjer je izza oblakov končno posijalo sonce.
Četrtek, 14. 4. 2022
Do konca dopusta je bilo še nekaj dni, pot do doma pa tudi ni bila več predolga in odločitev je padla, da si za dva dni še malo ogledamo Provanso – najin prvi cestni potep je bil ravno v Provanso in je bil žal za kar nekaj dni prekratek. In če sva prvič spustila Avignon, smo imeli zdaj idealno priložnost, da se za en dan ustavimo ravno tam. Vreme je bilo idealno, sončno in toplo in parkirišče smo našli kar na postajališču za avtodome, nedaleč od starega mestnega jedra, ki je ležalo na drugem bregu reke Rone. Prvi postanek v mestu je bila gostilna in z nekaj iskanja po starem mestnem jedru, smo kmalu našli gostilnico z dnevnim menijem. 17 € za orjaški gamber z žara, solato s špinačo, popečenim kruhkom in šparglji je bila odlična cena, sploh za okusno jed. Po sladici in kavici je sledil ogled papeške palače – Avignon je bil v 14. stoletju skoraj 70 let sedež papežev in posledično je v mestu zrasla velika palača v gotskem slogu. Ogled je trajal približno uro in interaktivni vodič na tablici je razkril nekaj zgodovine in dal približno idejo o izgledu palače v času papežev, saj so danes prostori večinoma prazni. In če to primerjamo z mavrskimi palačami iz istega ali celo starejšega časovnega obdobja, dobimo še enkrat občutek, da je bila Evropa takrat res v mračnjaškem obdobju. Toliko bolj pa je navdušil obisk starega mestnega jedra Avignona, ki je simpatično, prijazno pešcem in polno zanimivih trgovinic in pekarn. Prenočili smo v kampu pri mestu L’Isle-sur-la-Sorgue dobre pol ure vožnje stran.
Petek, 15. 4. 2022
L’Isle-sur-la-Sorgue sva že obiskala na prvem izletu po Provansi, vendar sva si rekla, da se vrneva in to s kombijem. Kombi sva zdaj dejansko imela in res bi bilo škoda, da ne bi ponovno naredila enega obhoda po številnih starinarnicah, največje atrakcije v mestu. V mestu je bil ta vikend celo sejem starin, tako da smo imeli že težavo dobiti prosto mesto v kampu, saj je bil mestni kamp poln in smo morali obiskati drugega nekaj kilometrov stran. Kar niti ni bilo slabo, saj je bil kamp en izmed najlepših na potovanju, z lego v gozdu ob reki Sorgue. Dobili smo čudovito travnato parcelo, na recepciji pa lokalno vino in marmelado, tako da smo uživali že v četrtek zvečer. Dopoldne se nam je bilo kar težko odpraviti ven iz kampa, a vseeno je bilo potrebno oditi na sejem v mesto. Parkirišče smo dobili kak kilometer ven iz centra, ki je bil zaprt za promet, mestna ulica ob reki pa spremenjena v sejmišče. Po hitrem ogledu sejmišča, ki se je šibilo od vseh vrst starin, smo zavili kar v gostilno na dnevni meni (polenovka, aioli, krompir, polži, šparglji, korenje in jajce). Po kosilu še ogled starega dela mesta in pa nazaj na sejmišče po stvari, katere so se nama zdele zanimive. Nekaj so že prodali, nekaj pa sva celo kupila pa čeprav po velikosti za to ne bi potrebovala kombija. No, pa tudi v našem kombiju res ni bilo prostora za karkoli velikega. Pozno popoldne smo odrinili naprej na pot in namesto na obalno avtocesto zavili proti severu. Z vožnjo smo uspeli pripeljati do kraja Sisteron, kjer smo našli kamp in uživali v toplem in sončnem večeru.
Sobota, 16. 4. 2022
Do doma je bilo še manj kot 900 km, kar smo imeli namen prevoziti do nedelje zvečer. Dopoldne smo odrinili iz kampa nazaj na avtocesto, ki pa se je kmalu končala in zamenjala jo je regionalna cesta, ki se je začela vzpenjati v Alpe. V kraju Briançon, nedaleč od italijanske meje, smo si privoščili kosilo, nato pa se po vijugasti cesti dvignili vse do 1850 m visok prelaz Col de Montgenèvre, kjer smo zapustili Francijo in se začeli spuščati proti Torinu. Do večera smo uspeli pripeljati do Lago Maggiore v bližini Milana, kar je bila slaba ideja, saj ne kampi, ne postajališča za avtodome, niso imeli prostih mest. Tako smo prespali kar na parkirišču pred enem izmed postajališč za avtodome in izgubili več kot uro vožnje. V Italiji je potovanje z avtodomi mnogo bolj številčno kot drugje, sploh med prazniki.
Nedelja, 17. 4. 2022
Sončno, a hladno jutro smo izkoristili še za kratek sprehod do jezera, nato pa nadaljevali proti domu. Preostala nam je le še bolj ali manj dolgočasna vožnja čez severno Italijo do doma, ki se je malo podaljšala zaradi zastojev na avtocesti v bližini Milana. Vseeno nam je ob pol sedmih zvečer uspelo priti domov po 6206 prevoženih kilometrih, utrujeni od vožnje, a polni spominov na nove dogodivščine.
Tri tedne v avtodomu z dojenčkom in več kot 6000 km vožnje se sliši kot zahteven zalogaj in res, treba je priznati, da je bilo sprva precej naporno. Sploh če nimaš lastniškega avtodoma in se moraš ugnezditi na tistih nekaj kvadratov in ugotoviti, na kaj vse je potrebno misliti. A smo vseeno hitro uspeli najti svoj ritem, ter začeli uživati v lepotah Španije, ki nas je še bolj pozitivno presenetila, kot smo že tako pričakovali. Od odlične hrane, do čudovitih mest in naravnih znamenitosti, sploh Andaluzija je bila poglavje zase. Ljudje so prijazni, navigacija je preprosta in vreme je čudovito. Po vrnitvi zlahka rečemo, da si bomo Španijo še ogledali in to brez zadržkov z avtodomom in majhnimi otroci.
