Če spremljate najin blog že nekaj časa, postaja očitno, da je objav precej manj kot v prejšnjih letih in te so po nekaj mesecev v zamudi. Malček in četrti potepin na poti terjajo svoj sladki davek. Pa smo si rekli: pojdimo nekam “blizu”. Dejstvo je, da kljub številnim kilometrom do Dalmacije, bo za nas Hrvaška vedno bila (po svoje) naša in je niti ne dojemamo kot pravo potovanje. Termin je bil na račun obleganega Dubrovnika namenoma predprvomajski, kar se je izkazalo za veliko prednost, saj smo v mestu uživali brez nepotrebne gneče. Ker kljub želji po počitku nismo mogli biti predolgo na miru pa smo si na hitro ogledali tudi Mostar.
Dubrovnik
datum obiska 23. april – 1. maj 2022
Mesto so 7. stoletju pod imenom Ragusa ustanovili grški izseljenci iz bližnje kolonije Epidaurum. Sprva je bilo protektorat bizantinskega imperija, nato del beneške države, v 14. stoletju pa se je mesto osamosvojilo v samostojno mestno državo. Predvsem v 15. in 16. stoletju je bila država zavoljo pomorske trgovine in odlične diplomacije bogata in napredna ter podpornica umetnosti. Danes je na (tudi na račun HBO serije Igra prestolov) med turistično najbolj oblegani mesti v Evropi.
Na našo prvo daljšo pot z električnim vozilom smo se odpravili v nedeljo, 23. 4. zjutraj. Ob sedmih smo že odštevali kilometre do dobrih 600 km oddaljenega Dubrovnika. Prvi postanek smo naredili pred Belo krajino, saj je imela Julija malo težav z ovinkasto cesto, ampak postanek ni bil dolg in kmalu smo se ustavili na prvem načrtovanem postanku, na polnilnici pri Otočcu. Polnjenje avtomobila je seveda trajalo precej manj časa kot pa naša kava, prigrizek, toaleta in previjanje. Vožnja se je nadaljevala vse do Dugopolja pri Splitu, kjer pa smo postanek za polnjenje avtomobila združili s kosilom na bližnjem kmečkem turizmu. Po odličnem kosilu (meso izpod peke) smo nadaljevali proti jugu, prečkali novi Pelješki most, se po novi cesti peljali mimo Stona in vožnjo zaključili malo po četrti uri popoldne na končni destinaciji, našem hotelu tik ob starem delu mesta. Vožnja z električnim avtom naj bi zaradi dveh načrtovanih polnjenj bila daljša za približno eno uro, vendar smo oba postanka smiselno izkoristili za kavo in kosilo, tako da razlike v času potovanja praktično niti ni bilo. Z lokacijo hotela smo bili naravnost navdušeni, saj se je nahajal manj kot 200 m od vrat Pile na zahodnem delu mestnega obzidja in tako smo se lahko že prvi dan sprehodili po Stradunu in se ustavili na odličnem sladoledu (pri 3 € za kepico niti ni bil dražji od ljubljanskega). Dan smo zaključili kar na hotelski terasi ob sončnem zahodu s pogledom na trdnjavo Lovrijenac ter ob osvežilni pijači.
V ponedeljek se je vreme rahlo poslabšalo z močnim vetrom, oblaki in občasnim dežjem, kar je bilo idealno za obisk cerkva v starem mestnem jedru ter knežjega dvorca. Dan se je seveda začel z izdatnim zajtrkom v hotelu, kjer za otroke poskrbijo tudi s sveže pečenimi vaflji. Naš otrok ima sicer raje hrenovke in salame, ampak tudi vaflji niso šli v nič. Dobro okrepčani smo zapustili hotel in naredili en velik krog po starem mestu, vse do južnih vrat mestnega obzidja. Pihal je dokaj močen jugo in ob obali ni bilo nič kaj prijetno, tako da smo se raje obrnili in zavili v knežji dvorec. Gre za najbolj znano palačo v mestu iz 14. stoletja, ki je služila kot sedež mestne države vse do 19. stoletja. Zgrajena je bila v gotskem in renesančnem slogu, z dograditvami po potresih in eksplozijah smodnika (služila je tudi kot skladišče smodnika) pa je pridobila tudi nekaj baročnih elementov. Ogled poteka od kletnih prostorov s starimi oklepi do vrhnjih bivalnih prostorov ter pisarn, dovolj razgibano in zanimivo, da zaposli tudi malega potepina. Po ogledu smo se ustavili na obvezni kavi na Stradunu in plačali 13 € za dve kavi in en jabolčni sok. Kosilo smo si privoščili kar v našem hotelu, saj smo bili potrebni počitka. Popoldne je večinoma deževalo, tako da več kot kratkega sprehoda do mestnih vrat nismo naredili.
Vreme je bilo v torek občutno boljše, kar nam je prišlo zelo prav, saj smo si nameravali ogledati mestno obzidje. S 30 €* vstopnine na osebo spada med dražje atrakcije in verjetno s tem v poletnih mesecih zmanjšujejo neizmerno gnečo na obzidju. Gneče tokrat ni bilo in ob enajstih dopoldne smo se povzpeli po neštetih stopnicah in uživali ob slikovitem razgledu nad mestom. Prehodili smo celotni obmorski odsek obzidja, kar je bil pohvale vreden dosežek za našo Julijo, ki je vse zmogla čisto sama. Pri pristanišču na vzhodnem delu mesta smo pohod po obzidju zaključili in se spustili nazaj v mesto ter zavili v eno izmed številnih gostilnic na kosilo. Za okusno kosilo s pijačo za dve osebi smo plačali 70 €, kar je bilo cenovno primerljivo Ljubljani. Popoldne smo se z avtom zapeljali do bližnjega Cavtata, kjer imajo čudovito obmorsko sprehajalno pot. Kljub soncu je bilo morje premrzlo za kopanje, tako da smo zgolj uživali ob soncu ter razgledu na Dubrovnik. Ob povratku nazaj do hotela pa smo se spotoma ustavili še na razgledni točki nad mestom in naredili nekaj posnetkov. Do razgledne točke se lahko iz mesta povzpneš tudi peš in celo z gondolo, vendar je z avtom izven sezone daleč najenostavneje. Zadnji dan v mestu smo izkoristili še za večerjico v mali azijski restavraciji tik pod hotelom.
*Za oglede smo si kupili 3 dnevni Dubrovnik pass, ki na osebo pride 45 € in zajema vse glavne atrakcije v mestu skupaj z javnim prevozom (ki ga zaradi bližine hotela nismo potrebovali).
