Pogled na trdnjavo Lovrijenac iz mestnega obzidja.

Potep po Južni Dalmaciji

Spomladanska Makarska riviera

STROŠKI POTEPA
Kava: 3-4 €
Vino: 5-7 € kozarec
Glavna jed: 12-25 €
Spanje: 200 € na noč za dve osebi z zajtrkom
Strošek elektrike za celotno pot: 35 €

Naš ogled Dubrovnika se je zaključil in v sredo ob desetih smo že sedeli v avtu in se poslovili od hotela in mesta. Zavili smo nazaj proti severu in se po pol ure vožnje ustavili v arboretumu Trsteno, čudovitem parku iz poznega 14. stoletja. V njem se nahaja še akvadukt ter letna rezidenca iz 15. stoletja ter seveda velika zbirka različnih rastlin, katere so že v času nastanka vrta lastniki s pomočjo razvejane dubrovniške pomorske trgovske mreže pridobili iz različnih koncev sveta. Vrt je res vreden ogleda s svojo ureditvijo, rastlinami, fontano in pa tudi zaradi razgleda nad Elafitskimi otoki. Po ogledu smo z avtom nadaljevali nazaj proti severu, prečkali Neretvo in nadaljevali po jadranski magistrali do Makarske riviere, kjer smo se v Drveniku ustavili na kosilu v obalni konobi. Lokacija je bila sicer čudovita ob prodnati plaži v senci borovcev, cena (75 € za dve osebi) pa nerazumljivo visoka za povprečno hrano – še v Dubrovniku smo plačevali manj, za precej bolj avtorske jedi! Ob treh popoldne smo prispeli v naš hotel na skrajnem robu Makarske in začeli z bolj dopustniškim delom našega potovanja.

Arboretum Trsteno.
Arboretum Trsteno.
V arboretumu rastejo eksotične rastline, katere zbirajo že od vrsto stoletij.
V arboretumu rastejo eksotične rastline, katere zbirajo že od vrsto stoletij.
Paviljon iz katerega je prečudovit razgled nad dubrovniško riviero.
Paviljon iz katerega je prečudovit razgled nad dubrovniško riviero.
Plemiška hiša iz 15. stoletja je osrednji del parka.
Plemiška hiša iz 15. stoletja je osrednji del parka.
Brez ribnika v arboretumu seveda ne gre.
Brez ribnika v arboretumu seveda ne gre.
Trajektna luka Drvenik na Makarski rivieri.
Trajektna luka Drvenik na Makarski rivieri.

Četrtek smo izkoristili za dopoldansko kopanje v hotelskem bazenu in popoldanski sprehod do centra Makarske. Ker se je hotel nahajal ob skrajnem robu mesta, smo se sprehodili po večjem delu obmorske promenade mimo mestne plaže in številnih hotelov. Plaža je sicer čudovita, prodnata z borovo senco, a idilo žal kvari nešteto bolj ali manj natrpanih generičnih lokalov ter apartmajskih blokov in hotelov. Gneča na plaži v poletnih mesecih mora biti nepredstavljiva. Sama Makarska je sicer simpatična, na eni strani morje, na drugi pa visoko pogorje Biokovo. Na voljo je tudi dovolj sprehajalnih poti, čudovite prodnate plaže pa so tako ali tako značilnost teh koncev. V mestu smo si privoščili kosilo, a smo ponovno bili presenečena nad visokimi cenami (15 € za povprečen burger). Na našo veliko veselje je bila hrana v hotelu, ki je vključevala zajtrk in večerjo, zelo okusna in raznolika. Kulinarična ponudba v mestu pa res ni izstopala, razen po visokih cenah.

Naš hotel v Makarski.
Naš hotel v Makarski.
Skozi celotno Makarsko se ob obali vije sprehajalna pot.
Skozi celotno Makarsko se ob obali vije sprehajalna pot.
Glavni trg v Makarski, v ozadju pogorje Biokovo.
Glavni trg v Makarski, v ozadju pogorje Biokovo.
Sprehajalnih poti je v Makarski res veliko.
Sprehajalnih poti je v Makarski res veliko.
Izbor jedi v hotelu v Makarski.
Izbor jedi v hotelu v Makarski.

Petek dopoldne je bil rezerviran za plavanje v hotelskem bazenu, ob enih popoldne pa smo imeli rezervirano vstopnico za nacionalni park Biokovo. Biokovo je gorski greben v Makarskem primorju, ki teče vzporedno z obalo z najvišjim vrhom (Sv. Jure) visokim 1762 m, do katerega je speljana asfaltna cesta. Za vožnjo po tej cesti pa je potrebno kupiti vstopnico (8 € na osebo), vsako uro pa v park spustijo le 20 avtomobilov. Vožnja po cesti je res spektakularna, že ob začetku je razgled impresiven, nato pa višje kot se dvigneš, lepše je. Vmes prečka še čudovit borov gozd, nato pa se tako rekoč skozi stene dvigne na kamnito planoto, kjer je na eni strani pogled na morje, na drugi pa na divji kamnit gorski svet. Po pol ure počasne vožnje smo prispeli do razgledne ploščadi na nadmorski višini 1228 m. Posebnost te ploščadi je železobetonska konstrukcija, ki sega nad prepad in pa steklena tla. Vsekakor ni za tiste, ki se bojijo višine, vseeno pa je razgled odličen, saj se odlično vidi Makarska, Brač, Hvar, Pelješac in Korčula. Po cesti naprej nismo nadaljevali, saj je bil zadnji vzpon na vrh poledenel, smo se pa malo nižje ustavili in naredili kratek sprehod do prepadnih sten, kjer smo si ob lepem razgledu privoščili še malico. Pozno popoldan smo zavili še v botanični vrt Kotišina, kjer na pobočju raste približno 300 različnih vrst lokalnih rastlin. Simpatično in predvsem neoblegano s strani obiskovalcev.

Biokovo Skywalk, sprehod nad 100 m visokim prepadom.
Biokovo Skywalk, sprehod nad 100 m visokim prepadom.
Razgled na dalmatinskimi otoki iz Biokova.
Razgled na dalmatinskimi otoki iz Biokova.
Pogled na Makarsko.
Pogled na Makarsko.
Botanični vrt Kotišina.
Botanični vrt Kotišina.
V Kotišini rastejo izključno samo lokalne rastline.
V Kotišini rastejo izključno samo lokalne rastline.
Kotišina.
Kotišina.

Mostar

Dolgo na enem mestu nismo zdržali in v soboto smo že sedeli v avtu na poti proti Bosni in Hercegovini. Dostop do avtoceste iz Makarske je enostaven zavoljo 5 km dolgega tunela pod Biokovim in po približno uri vožnje smo prispeli do bosanske meje, kjer čakanja ni bilo veliko, za prestop pa smo potrebovali le osebne izkaznice. Po prečkanju meje smo kmalu zavili na regionalno cesto do našega prvega postanka na poti do Mostarja, slapa Kravice. Gre za Plitvička jezera v malem, podobnega geološkega nastanka, le precej manjše. Parkirali smo pri glavnem vhodu, z vozičkom pa se po vstopu v park (vstopnina 20 KM na osebo, približno 10 €) spustiš po cesti, kar vzame približno 10 minut. Razgledov nad slapovi je dovolj, peš dostop je vse do jezera pod slapovi, kjer se najpogumnejši lahko tudi skopajo, mi pa smo si privoščili kavico in sok (dve kavi in en sok 3,20 €). Po ogledu smo nadaljevali z avtom do Mostarja in okoli pol treh parkirali avto v samem centru mesta. Gneča v mestu je bila velika, verjetno zaradi sobote, in z vozičkom je bila hoja po ozkih mestnih ulicah, tlakovanih z prodnimi kamni kar naporna, sploh ko te muči lakota. Seveda smo najprej zavili v eno izmed številnih gostiln, kjer smo si privoščili ploščo jedi iz žara, po kosilu pa še pravo bosansko kavo. Sledil je ogled Mostarskega mostu iz obale Neretve ter seveda še sprehod čez most, ki pa je bil kar izziv zaradi strmine, spolzkih zlizanih kamnitih tal in vozička. Za ogled vzhodnega dela mesta je žal zmanjkalo časa, tako da smo se odpravili kar proti avtu in kmalu zapustili mesto. Na poti nazaj do Makarske smo se spotoma ustavili še v Međugorju, a zaradi gneče avta nismo zapustili, saj prostih parkirišč ni bilo videti. Zanimivo (ali pa tudi ne), da je versko središče, tako polno cenenih trgovin s spominki.

Slap Kravice.
Slap Kravice.
Geografsko je nastanek slapu zelo podoben, kot pri Plitvičkih jezerih.
Geografsko je nastanek slapu zelo podoben, kot pri Plitvičkih jezerih.
Pritok Neretve v Mostarju.
Pritok Neretve v Mostarju.
Prava turška kava.
Prava turška kava.
Stari most v Mostarju.
Stari most v Mostarju.
Pogled s starega mostu.
Pogled s starega mostu.
Na starem mostu: gneča in spolzka tla, kar izziv za voziček.
Na starem mostu: gneča in spolzka tla, kar izziv za voziček.
Stari del Mostarja je čudovit, vendar zna biti zelo oblegan s strani turistov.
Stari del Mostarja je čudovit, vendar zna biti zelo oblegan s strani turistov.
Trgovine s cenenimi spominki v Međugorju.
Trgovine s cenenimi spominki v Međugorju.
Moderna cerkev v Međugorju in verski turizem.
Moderna cerkev v Međugorju in verski turizem.

Nedeljo smo izkoristili še za počitek v hotelu in sprehode v bližnji okolici, v ponedeljek pa je bil čas za odhod proti domu. Ob poti smo se ustavili pri Zadru, kjer smo napolnili avto, v Stari Novalji pa na prvomajskem pikniku s prijatelji. Vožnja domov iz Paga je bila sprva zanimiva zaradi trajekta, preostanek pa je bil bolj v znamenju gneče na cesti in bližajočega se slabega vremena. Mi smo na srečo dobili svojo dozo D vitamina.

Misel na Dalmacijo nam nariše sliko poležavanja v senci borovcev na eni izmed mnogih čudovitih plaž v vročem poletnem soncu. Juhu, dopust je končno tu!
A Dalmacija je lahko tudi krasna spomladanska ali jesenska destinacija za tiste, ki imajo radi Mediteran skupaj s svojo kulturno dediščino in ostalimi geografskimi lepotami. Kot nas je recimo prevzelo gorovje Biokovo. Žal pa ta del glede kulinarike (z izjemo Dubrovnika, ali pa specifičnega hotela) precej stagnira. In to ne po ceni, ampak po avtorstvu in ponudbi. Še najboljša izbira so kmečki turizmi, ki ponujajo avtentične, predvsem mesne jedi po dostopnih cenah.

To, da smo si marsikaj ogledali z (še ne) dvoletnico, pa ni prineslo nobenih omejitev, saj jo že od malega navajava na veliko hoje, samostojnosti za mizo in zanimanja nad novim. In z veseljem lahko rečeva, da tudi ona uživa v skupnih potepih. In nič naju ne skrbi, da v prihodnje zaradi majhnih otrok ne bi zmogli potovati, nasprotno, veseliva se našega naslednjega potepa.

1 2