Kostariška Pura vida

Za najin prvi potepinski obisk čez lužo sva si izbrala Kostariko v Srednji Ameriki: deželo največje biološke raznolikosti, ki leži med Tihim oceanom in Karibskim morjem z razgibano pokrajino in prijetnim tropskim podnebjem. Obsijane peščene plaže, dinamična džungla, mogočni vulkani …  dobrodošla menjava za Ljubljanski sneg, mraz in meglo!

Odhod, San Jose in vulkan Poás

Na pot sva odrinila v soboto sredi noči, ko naju je GoOpti pobral pred stanovanjem in odpeljal do letališča v Trstu, kjer sva ob 6:45 že sedela na letalu do Munchna. Nadaljevala sva s postankom v Newarku v ZDA (edina dobra stran ovinka skozi ZDA je bil pogled na New York iz zraka), okrog devetih zvečer po lokalnem času pa sva končno pristala na letališču pri glavnem mestu San Jose. Ostal nama je samo še prevoz s taksijem do hotela v samem središču mesta in zaslužen počitek po napornem letu.

Nedeljo sva začela z obilnim hotelskim zajtrkom iz (zrelega!) tropskega sadja in neklasično izbiro dobrot: poleg klobasic in jajc sva si postregla s pečenim krompirjem, bananami in zanimivimi zelenjavnimi omakami. Po zajtrku sva stopila iz hotela na ulico, za katero se je izkazalo, da je glavna nakupovalna ulica v mestu in peš cona. S kratkih sprehodom sva opravila potrebne nakupe, si ogledala strogo središče ter zavila v muzej pred kolumbijskega zlata. Območje Kostarike je bilo poseljeno že davno pred prihodom Špancev. Zaradi geografske lege med dvema Amerikama so tu živeča ljudstva veliko trgovala z Maji na severu in z andskimi civilizacijami na jugu. Poleg trgovanja so bila na voljo tudi lokalna nahajališča zlata in kljub španskemu ropanju območij, je ostalo dovolj zanimivih predmetov iz tistega časa s svojo posebno estetiko. Po zanimivem ogledu in poduku iz pred kolumbijske zgodovine sva se iz hotela s taksijem odpeljala do pisarne za najem avtomobilov, kjer sva prevzela simpatičnega belega japonskega terenčka. Internetni vodiči so opisovali slabe razmere na cestah in da je za normalno potovanje po deželi nujen terenec, tako da raje nisva tvegala. Kmalu sva bila udobno nameščena v sedežih in na avtocesti proti zahodu. Blizu letališča sva se ustavila v kraju Alajuela na kosilu, nato pa nadaljevala proti severu v hribe, kjer sva imela rezervirano prenočišče pod vulkanom Poás. Pozno popoldne sva prispela do prenočišča El Churrasco – majhnega družinskega hotelčka z domačno restavracijo. Za večerjo je bilo še prezgodaj, tako da sva preostanek dneva izkoristila za raziskovanje okolice kar z avtom. Zapeljala sva se do vulkana Poás, kjer naju je ustavila zaprta zapornica, tako da sva se obrnila in se po pobočjih mimo neštetih mavric odpeljala do naravnega parka pod vulkanom Barva, kjer sva na strmi zemljasti cestici dodobra preskusila pogon najinega terenčka, ki se je izkazal za odličnega. Do vulkana žal zaradi pozne ure (delovni čas povsod je od 9 – 17h) nisva mogla, sva pa uživala v razgledih na gozdove, strma travnata pobočja in sončni zahod nad dolino z glavnim mestom. V temi sva se vrnila do najinega prenočišča, kjer sva si privoščila kostariške tradicionalne jedi: gallo pinto (riž s črnim fižolom in dodano zelenjavo), piščanec, kozice, okusno in nasitno.

V ponedeljek sva se zbudila v čudovito sončno jutro in se po odličnem domačem zajtrku odpravila ponovno do Poása, aktivnega vulkana z žveplovimi jezeri, gejzirji in dvema kraterjema. Od najinega prenočišča na nadmorski višini 2000 m sva se dvignila še za 700 m in pristala v megli. Vseeno sva plačala vstopnino in upala na najboljše, vendar kljub daljšem sprehodu po urejenih poteh naravnega parka, kraterja nisva videla, edini znak, da sva na vulkanu, pa je bil občasen vonj po žveplu. Razočarana sva se spustila nazaj v dolino in nadaljevala proti zahodu. Temperature so se iz gorskih 20 stopinj dvignile do obmorsko tropskih 35 in v kraju Puntarenas ob morju sva se odločila, da je primeren trenutek za kopanje v Tihem oceanu. Morje je bilo toplo, plaža temna mivkasta, valovi nizki – v vročem dnevu prijetna osvežitev!  Po kopanju sva lačna sledila nosu v obalno restavracijo, kjer sva si privoščila ribje kosilo. Nos se je v tem primeru izkazal za zanesljivega, saj je bilo hrana res okusna. Še kratek sprehod po plaži, nato pa nazaj v avto in proti severu: končna postaja za ta dan je bil Monteverde v hribih severno od Puntarenasa. Cesta naju je vodila stran od morja in pred vzponom sva se ustavila še v simpatičnem obcestnem lokalu, kjer sva si privoščila hladno pivo in uživala ob sončnem zahodu. Z avtom sva nato nadaljevala naprej v hribe in zadnjih 20 km prevozila v temi po sicer široki, a makadamski cesti. Dokaj pozno sva prispela do najinega prenočišča, kjer naju je mlad receptor podoben Christianu Ronaldu založil s prospekti in opisal vse lokalne atrakcije. Utrujena ga niti nisva poslušala in sva samo čakala, kdaj se lahko uleževa v mehko posteljo.

Monteverde in oblačni gozd

Monteverde je skupnost nekaj vasic in “ekoloških” atrakcij, ki se nahajajo na meji oblačnega gozda (glej okvirček). Leži na višini okrog 1400 m nad morjem in ravno pod mejo stalnega oblačnega pokrova. Vlaga je visoka, temperature okrog 18 stopinj, lega proti jugozahodu pa pomeni dovolj sonca, kljub dejstvu, da leži praktično pod oblaki. V torek sva se zbudila dokaj zgodaj in še preden sva si privoščila zajtrk v najinem majhnem penziončku, naju je pred vhodom v sobo presenetila mala opica z mrkim pogledom. Na srečo so naju prijazno nasmejani pričakali pri zajtrku, kjer so nama postregli sveže sadje in pečena jajčka s toastom. Po izpraznjeni skodelici kave sva že sedela v avtu in se po makadamskih cesticah odpeljala skozi največjo vasico Santa Elena in v hrib pod oblačno kapo do La Reserva Bosque Nuboso Santa Elena (vstopnina 14 € na osebo). To je naravni park s sprehajalnimi potmi po sicer težko prehodnem oblačnem gozdu. Odločila sva se kar za samostojen sprehod po daljši, skoraj 5 km dolgi poti skozi razmočen gozd. Sprehod vreden vsakega blatnega madeža in lovljenja ravnotežja. Gozd v večini sestavljajo mogočna drevesa, prekrita z drugimi rastlinami (epifiti) in razgledi po sosednjih hribih ovitih v meglice s sto odstotno vlago. Po zaključku sprehoda sva bila sicer blatna skoraj do riti, a na srečo so pri vhodu imeli cev z vodo, da sva lahko iz čevljev in hlač sprala velike količine blata. Mokra in malo premražena sva zapustila gozd in se spustila nazaj proti vasici na sonce. Lačna sva popolnoma na slepo zavila v picerijo “Bon Appetit!” na začetku vasi in bila presenečena nad res odlično pico iz krušne peči. Popoldne sva se vrnila do najine sobice, si rezervirala organiziran nočni obisk gozda (20 € na osebo) in se preostanek dneva sprehajala v okolici najinega penziončka. Okrog osmih zvečer je po naju prišel majhen kombi, ki naju je zapeljal na drugo stran vasi, kjer leži majhen gozd, po katerem sredi noči sprehajajo pretežno ameriške turiste in jim kažejo speče živali. Vodič je govoril počasi in karseda razločno, vsakič ko smo opazili kako žival, nam je pokazal to žival v slikanici, skratka, počutila sva se kot v vrtcu ali v nižjih razredih osnovne šole. Videli smo sicer lenivca nekje daleč v krošnji drevesa, malo bližje zelenega gada (na srečo), nekaj spečih ptičev in pa malo zeleno (zelo strupeno) žabico čisto od blizu. Razen kače sva praktično vse videla v naravi, tako da ta ogled definitivno ni bil vreden svojega denarja. Kakorkoli, precej pozno so naju dostavili nazaj do penziona, kjer sva v topli postelji zaključila dan.

V sredo sva se namenila še na sprehod po mostovih skozi gozdne krošnje (30 € na osebo). Približno 2 km dolg sprehod skozi nižje ležeč suh tropski gozd, ki je deloma speljan po visečih mostovih na višini drevesni krošenj, deloma pa se spusti do tal in mimo potočkov. Rastje je precej drugačno kot v oblačnem gozdu, sprehod skozi krošnje pa predstavi popolnoma novo perspektivo na gozd. Če se premikaš tiho, zlahka opaziš kakšnega tukana, ki sedi na bližnji veji. Rastje je precej drugačno od tega v oblačnem gozdu, drevesa so višja in ožja, z manjšimi listi in ne toliko epifitov, prav tako je bolj poraščen po tleh in težje prehoden. Vmes sva se na enega izmed mostov povzpela po tunelčku iz fikusa, ki je izčrpal tam prej obstoječe drevo (spodaj na fotografiji). Po sprehodu sva se zapeljala nazaj do vasice in se tokrat za spremembo ustavila v samem centru. Če ima vasica 6500 prebivalcev, je center dolg vsega skupaj 200 m, v njem pa je samo nekaj trgovinic z generičnimi spominki in nekaj lokalčkov. Na stojnici sva si privoščila okusnega pečenega piščanca, v bližnji pekarnici pa sladico. Center kaj več ne ponuja, tako da sva se raje kar vrnila do najinega penziona in naredila sprehod do bližnje mlekarne, kamor sva se odpravila (po priporočilih googla) na sladoled. Pred koncem dneva sva se odpeljala še malo više nad vasico, kjer sva si s hriba ogledala sončni zahod s pogledom proti nižini in morju, zvečer pa sva si privoščila okusno večerjo v boljši restavraciji čez cesto od najinega penziončka. S tem sva takorekoč zaključila z obiskom Monteverda, saj naju je naslednji dan zjutraj čakala pot nazaj v dolino in proti karibski obali Kostarike.

Monteverde turistični vodiči omenjajo kot eno izmed čudes Kostarike in če je oblačni gozd res ena izmed atrakcij, katero si splača ogledati, je vsa ostala infrastruktura daleč od oglaševanega ekološkega turizma in samozadostnosti z nizkim vplivom na okolje. Mase pretežno ameriških turistov obiskujejo lokalne adrenalinske parke s t.i. zip linei (spuščanje iz dreves in hribov po kablih) ter si ogledujejo gozd in živali z nič kaj napornimi sprehodi po urejenih parkih, za kar plačajo veliko denarja. Celotna vasica je polna hotelov in penzionov z makadamskimi cestami in brez kakršnekoli urejenosti in urbanega planiranja in praktično vse človeško narejeno kazi lepote čudovite narave. Na koncu nama je bilo kar malo žal, da nisva en dan več raje preživela na pacifiški obali.