Za poletne počitnice sva se podobno kot lani odpravila na sever, ker nisva ravno ljubitelja mraza in je poletni termin tam najtoplejši. In tako sva se v sklopu 21 dnevnega roadtripa do Nordkappa dober teden potepala po jezerski Finski. Tu pa naju je na srečo spremljal vročinski val in potovanje se je spremenilo v pravo poletno izkušnjo, saj so Finci smotrno zaprli svoje savne in se raje namakali v toplih jezerih.
FINSKA 🇫🇮
Datum obiska 30. julij – 5. avgust 2018
Št. prebivalcev: 5.520.535
Uradni jezik: finščina
Denarna valuta: euro
Glavno mesto: Helsinki
Časovna razlika: +1 ura
Od Ljubljane do Helsinkov
Dobrih 2000 km naju je ločilo od Helsinkov, ko sva se v petek okrog dveh odpravila od doma na 3 dni dolgo pot z avtom skozi 7 držav. Po Štajerski avtocesti sva se odpravila proti Avstriji in mimo Dunaja naprej do Češke, kjer sva pri Ostravi v kraju Bohumín ob Poljski meji po 675 km vožnje zaključila dan v simpatičnem hotelčku v obnovljeni stari mestni hiši (40 € na noč z zajtrkom). Pred spanjem sva si privoščila še lahko večerjo in vrček češkega piva. Poročno slavje v taistem hotelu, ki je trajalo pozno v noč, naju ni motilo in po prvem potovalnem dnevu sva se dobro naspala. Soboto sva začela z raznolikim samopostrežnim zajtrkom v hotelčku, nadaljevala pa z dolgo vožnjo skozi Poljsko, kjer se nisva kaj veliko ustavljala, razen na kosilu na okusnih pierogih (skupaj s pesino juho, kavico in vodo za samo 5 €), na bencinski črpalki in v trgovini, kjer sva nakupila dovolj vodke za nadaljnje potovanje. Dobrih 10 ur in 700 km kasneje sva prispela v Litvo v “čarovniški” penzionček ob jezeru sredi gozda (30 € z zajtrkom na noč). Pred spanjem sva ob jezeru degustirala vodko Żubrówka in se otepala komarjev, zaradi katerih sva se kmalu umaknila v najino manjšo podstrešno sobico, kjer sva kmalu trdno zaspala. V nedeljo so nama za zajtrk postregli jajčno omleto s kavo in po krajšem sprehodu okrog malega jezera sva bila spet v avtu na poti proti Latviji. Kot na Poljskem, se v Litvi nisva kaj veliko ustavljala, sva pa dobila bolj prijazen občutek dežele, saj je videti bolj urejena in prijazna ter ima predvsem manj vpadljivih modernističnih cerkva. Cesta naju je vodila naprej proti severu preko državne meje do Latvije, kjer sva se po približno 5 urah vožnje v glavnem mestu Riga ustavila na kosilu. Parkirala sva v samem centru mesta in se sprehodila do domače Litvanske restavracije Zviedru Vārti, kjer sva okusila jeguljo v porovi omaki in neke vrste morski list (glavna jed 17 €). Ogled mesta sva zaključila s kratkim sprehodom po zelo lepem centru s slikovitimi hišami in secesijskimi fasadami, ki kar kliče po ponovnem obisku. Visoke temperature so naju vlekle proti morju in po pribložno uri vožnje naprej proti severu sva se ustavila ob Baltskem morju v lepem borovem gozdičku. Neskončna peščena plaža in mirno ter relativno toplo morje sta izgledala odlično, a plitko morje, ki je 100 m od obale še vedno globoko le do kolen, je razočaralo. S tem razlogom se domačini raje kopajo v jezerih. Do Talina, končne postaje tega dneva, naju je ločilo še 200 km prijetne vožnje skozi gozdove in opazovanjem dolgega sončnega zahoda (sonce je zašlo šele ob 21:30) in ob pol enajstih sva končno prispela v najin hotel (70 € na noč brez zajtrka) v centru mesta. Spanec je bil tokrat otežen zaradi izjemno vroče sobe brez klime – temperature so bile za te kraje neverjetno visoke, vročinski val pa je trajal že nekaj tednov in mesto je bilo razgreto. V ponedeljek zjutraj sva se na hitro sprehodila še do samega središča mesta, kjer sva si privoščila zajtrk, nato pa pohitela nazaj, saj sva morala ob 11. uri že v vrsto za trajekt proti Finski.
Južna Finska in jezera
Kratka zgodovina Finske
Do 13. stoletja je bila poseljena z različnimi železodobnimi plemeni, dokler je ni kolonizirala sosednja Švedska kraljevina, jo pokristjanila in držala bolj ali manj pod svojim nadzorom do začetka 19. stoletja, ko je ozemlje prevzela sosednja Rusija. Med prvo svetovno vojno se je Finska formirala in se s pomočjo Lenina osamosvojila ter nato padla v državljansko vojno med rdečimi in belimi, v kateri so zmagali slednji. Med drugo svetovno vojno se je dvakrat zapletla v vojno z Sovjetsko zvezo, enkrat za svojo samostojnost, drugič pa na strani nacistične Nemčije. Posledično je ob koncu vojne izgubila nekaj ozemlja in plačala visoke reparacije Sovjetski zvezi, zaradi česar se je prisilno industrializirala in posledično razvila v moderno postindustrijsko državo.
Najin prvi stik s Finsko je bil gromozanski trajekt (60 € za dve osebi z avtom) v sedmih etažah z trgovinami, restavracijami in živo glasbo, poln Fincev, ki hodijo v Estonijo po cenejši alkohol. Živi glasbi sva se izognila, na palubi je kljub sončnemu toplemu vremenu preveč pihalo, sva si pa v dvoetažni restavraciji v zadnjem delu trajekta privoščila sladoled. Dobri dve uri dolga plovba je hitro minila in malo čez dve popoldne sva bila že na Finskih tleh sredi Helsinkov v prometnem zamašku, katerega je povzročilo ogromno število vozil iz našega trajekta. Zaradi omejenega časa sva se odločila da Helsinke preskočiva in jih raje obiščeva enkrat kasneje, sva pa vseeno potrebovala eno uro, da sva skozi gost promet prišla ven iz centra mesta. Tudi na Finskem so bile temperature nad 30 stopinj, tako da je bil najin prvi postanek kopalno jezero Molnträsk, katerega sva našla nedaleč od avtoceste proti vzhodu države. Manjše jezero s temno rumeno vodo pri 26 stopinjah je bila prijetna osvežitev, pogled na obalo, kjer so bili kopalci razporejeni najdalj en od drugega, kar je bilo možno, pa je bil najin prvi stik s Finsko kulturo, kjer je osebni prostor ogromen, ljudje pa se izogibajo drug drugega. No, vseeno je do naju pristopila mamica majhnega otročka, katerega je zanimal najin majhen kosmat bel kuža, čemur je sledil sproščen pogovor. Majhni otroci še niso podvrženi kulturi, cufkasti kužki pa so seveda magneti za otroke. Po osvežitvi v topli vodi in krajšem poležavanju na travi, sva se odpravila naprej proti vzhodu do mesta Porvoo, kjer sva nameravala prenočiti v kampu ob mestu (22 € na noč šotor za z dvema osebama).
Porvoo je eno izmed starih srednjeveški mest s katedralo iz 15. stoletja in dobro ohranjenim starim mestnim jedrom iz 18. in 19. stoletja, zaradi česar je bil idealen za najin prvi postanek na Finskem. Ob poznem popoldanskem soncu sva si v kampu postavila šotor in skuhala okusno večerjo, pred spanjem pa se odpravila še do starega dela mesta na kratek ogled in pijačo. Priložnosti za odlične fotografije je bilo veliko, saj je okrog 21:30 sonce šele zahajalo, ljudi pa zaradi pozne ure skoraj ni bilo. Velika izbira dizajnerskih trgovin in starinarnic nama je vzbudila apetit po nakupovanju, a so bile žal že zaprte, tako da sva končala v trendovskem lokalu na pivu za 7 € in koktajlu za 13 €. V mraku ob pol enajstih zvečer nama je preostala samo še vrnitev v kamp in spanje v šotoru ob prijetnih temperaturah.
V torek sva pred zajtrkom že skočila do bližnjega supermarketa po sestavine za zajtrk in po zamenjavo za razbit kozarec prejšnjega dne. Izbira porcelana v trgovini naju je presenetila, saj v navadni živilski trgovini prodajajo samo Iitala krožnike za 20 € kos. Za naju še en kulturni šok: Finci kot kaže res cenijo domače blagovne znamke in kvaliteten dizajn. Po vrnitvi v kamp in uživanju ob okusnem zajtrku s pravo turško kavo sva pospravila šotor ter se vrnila v center mesta Porvoo na obisk trgovinic, ki so bile prejšnji večer zaprte. Večinoma starinarnice in pa trgovinice z izbiro dizajnerskih dodatkov v tipičnem skandinavskem stilu so bile odličen način za preživeti celo dopoldne. Izbira je bila res raznolika, od Louis Poulsen stropnih lestencev, do Alvar Aalto brezčasnih vaz, skandinavski dizajn je navdušujoč in obenem funkcionalen in ostane svež, kljub temu da so nekateri izdelki celo iz začetka prejšnjega stoletja… Na najino žalost v avtomobilu ni bilo veliko prostora, tako da sva se morala zadovoljiti z nekaj majhnimi dodatki za v stanovanje. Ura je bila že čez poldne, ko sva se v kavarnici ustavila še na sladoledu in finski kavici in s tem zaključila z ogledom južne Finske ter se odpravila proti severovzhodu v jezersko Finsko.
Potrebovala sva približno dve uri vožnje po bolj ali manj ravnih cestah do mesta Lappeenranta, ki je znano po največem peščenem gradu, katerega postavijo vsako poletje ob obali tamkajšnjega jezera. Parkirala sva v samem centru in se pri vročih 33 stopinjah sprehodila skozi restavrirano staro utrdbo s tradicionalnimi finskimi lesenimi hiškami v prijetnih pastelnih barvah. Na drugi strani utrdbe ob obali jezera se je nahajal peščeni grad, ki je bil v sestavljen iz motivov različnih gostujočih držav in presenečena sva naletela na Blejsko jezero in grad na otoku. Poleg Slovenije so bile predstavljene še druge evropske države, celotna velikost skulptur je bila res impresivna, visoke temperature in hoja med samim peskom pa je dala občutek puščave, kar absolutno nisva pričakovala od tako severno ležeče dežele. Za ohladitev sva si v parku v senci privoščila malico in nato nadaljevala z vožnjo proti vzhodu. Cesta je prečkala neskončne iglaste gozdove in naju vodila mimo neštetih jezer, na neki točki pa sva se nahajala le nekaj sto metrov stran od meje z Rusijo. Od te sva se sicer oddaljila, ko sva zavila proti severu globlje v finsko jezersko pokrajino proti mestu Savonlinna ob največjem finskem jezeru. Zvečer in približno pol ure vožnje do Savonlinne, sva ob poti našla kamp v letoviškem kraju Punkaharju, kjer sva si za prenočitev vzela parcelo z elektriko (28 € na noč) nedaleč stran od obale toplega jezera. Šotor v borovem gozdičku, peščena plaža, visoke temperature in komarji – počutila sva se, kot da bi kampirala nekje na Jadranu. No, breze med borovci, bujno zelenje in črno rumenkasta voda (sicer ravno tako topla) so nama vseeno dali vedeti, da nisva ravno na morju. Večerjala sva malo po sončnem zahodu ob pol desetih zvečer, poljska vodka pa je počasi hlapela in naju zazibala v prijeten spanec.
Letoviški kamp sva izkoristila za dopoldansko kopanje in sončenje na plaži, tako da sva v sredo kamp zapustila šele ob pol enih popoldne in po krajši vožnji ob enih že parkirala v centru Savonlinne, mestu znanem po srednjeveškem gradu iz 15. stoletja. Naredila sva krajši sprehod po modernem mestu ob jezeru skozi tržnico z domačimi izdelki, si privoščila sladoled ter kavo v lokalu z mizami nad jezerom. V trgovinicah sva nakupila še nekaj izdelkov finskih tekstilnih znamk, nato pa kar z avtom nadaljevala do približno kilometer oddaljenega gradu Olavinlinna. Obiskati ga žal nisva mogla (dostop kužkom ni dovoljen), sva se pa vseeno podučila o njegovi zgodovini: zgradili so ga Švedi v 15. stoletju za obrambo pred Rusi, leži namreč na otočku na delu jezera, kjer voda zaradi tokov redko zamrzne in ima posledično naravno obrambo. Ta sicer ni bila dovolj, grad je namreč dvakrat prešel iz Švedskih v Ruske roke. Po fotografiranju in krajšem sprehodu sva se odpeljala do bližnjega mesteca Kerimäki, kjer stoji največja lesena krščanska cerkev na svetu. Zgrajena v 19. stoletju s kapaciteto za 5000 ljudi, kar je več, kot je imela prebivalcev cela pokrajina v času gradnje, je posledica prevelike ambicioznosti takratnega župnika, ki si je želel večjo čredo. S 27 m visoko kupolo in 45 x 42 m velikim glavnim prostorom s svetlo notranjostjo je cerkev ogromna, prostorna in prijetna, akustika pa izjemna. Prijeten postanek na poti v industrijsko mesto Joensuu, kjer sva se pozno popoldne dobila na pivu z Bojanovim kolegom Jussijem. Mesto je moderno in neturistično s širokimi ulicami in nizkimi stavbami ter z veliko zelenja. Omembe vrednih atrakcij za obiskovalce od daleč stran sicer ni, je bila pa cena piva pri 4 € precej nižja kot v Porvu. Ob osmih sva bila že nazaj na glavni cesti na poti proti severozahodu, saj sva imela namen naslednji dan priti do mesta Oulu na drugi strani Finske. Po približno uri in pol vožnje sva imela dovolj in sva se ustavila v malem kampu (15 € na noč) nedaleč od glavne ceste ob manjšem jezeru. Ob desetih zvečer nisva imela nobenih težav s postavljanjem šotora, saj je sonce šele dobro zašlo.
Botnijski zaliv in Lapland
STROŠKI POTEPA
Kava: 3 €
Pivo: 4-7 €
Glavna jed v restavraciji: 20 €
Spanje v kampu: 20 € na noč šotor za dva
Cena goriva: 1,60 € liter neosvinčenega
Noč na četrtek v skoraj praznem kampu je bila mirna in že bolj hladna, po zajtrku pa sva se posladkala z borovnicami, ki rastejo prosto kar ob jezeru, nato pa iz kratkega plavajočega pomola pred savno skočila še v toplo vodo. Savne so na Finskem prisotne praktično povsod, jezera pa služijo za hitro ohladitev, kar to poletje pri tako visokih temperaturah niti ni bilo mogoče. Če sva še prejšnji dan nameravala odpotovati do Ouluja, sva zaradi slabe vremenske napovedi na severu, plan spremenila in se odpravila proti mestu Jakobstad. Pokrajina se je počasi spreminjala, jezera so zamenjala občasna polja in travniki, gozdovi so se razredčili, doživela sva tudi prvi dež na poti, oziroma močan naliv. V Jakobstad sva prispela okrog štirih popoldne ter si ogledala staro naselje delavskih hiš iz 19. stoletja. Če se vam ime mesta sliši švedsko, imate prav. Mesto je v 17. stoletju dala zgraditi vdova švedskega vojnega junaka Jakoba de la Gardie in to se pozna še danes, saj ima več kot pol prebivalstva za materni jezik švedščino. Po ogledu sva se ustavila v restavraciji na izjemni večerji v Steakhouse Ludwig pod taktirko kuharja Jari Remesaha (glavna jed 25 €). Prijetno sita sva mesto zapustila in po krajši vožnji po otočkih v Botnijskem zalivu pristala v kampu (23 € na noč) ob morju pri mestu Kokkola.
V petek naju je navsezgodaj zjutraj zbudila nevihta s treskanjem, strela pa je udarila tudi nekaj deset metrov stran od najinega šotora. Padlo je tudi še kar nekaj dežja, vendar je šotor dobro zdržal in smo ostali suhi. Ko sva dokončno vstala, je še vedno pršilo in ker ima vsak kamp na Finskem tudi skupno kuhinjo, sva sklenila zajtrk pripraviti in pojesti kar tam. To se je izkazalo za presenetljiv luksuz (če jih primerjaš s tistimi v hrvaških kampih), saj je bila tu kuhinja odlično opremljena, udobna in topla – temperature so se namreč prvič spustile pod 20 stopinj. Že med zajtrkom je posijalo sonce, šotor se je sušil in kmalu smo bili spet v avtu in na poti, tokrat res proti mestu Oulu. Približno dve uri in pol dolgo pot sva popestrila še s postankom v manjšem nakupovalnem središču v svetli leseni zgradbi, kjer sva se največ časa zadržala v trgovini Iitala in občudovala finski dizajn porcelana. Kupila žal nisva nič (poln avto in visoke cene), razen okusnega pistacijevega peciva iz sosednjega kioska, katerega sva pojedla ob kavici. V Oulu sva prispela okrog štirih popoldne in parkirala v samem središču mesta, tik ob tržnici, ki je bila najin prvi postanek. Pogled na peciva, mesnine, ribe, rake in druge dobrote naju je zlakotil in še dobro, da je bilo zunaj odprtih nekaj uličnih restavracij. Odločila sva se za Bangladeško, kjer sva jedla pekočo juho in mesne kroglice, poleg pa pila mangov lassi (pri 8 € za jed poceni in okusno). Pred odhodom v bližnji kamp sva se ustavila še v nakupovalnem središču v Marimekku in v drogeriji, kjer sva kupila nov sprej proti komarjem, ki sva ga res nujno potrebovala. Kamp (20 € na noč) je bil tokrat bolj nenavaden: precej večji, brez dreves in s samimi prikolicami s pavšalisti. Dobila sva manjšo parcelo med tremi prikolicami, kar je bila takoj težava, saj je prebivalec ene izmed njih protestiral, da bi morala kuhalnik postaviti vsaj 4 m stran od njegove parcele. No, najina parcela pa ni imela 8 metrov počez, tako da kamorkoli bi ga postavila, bi bila manj kot 4 m od prikolice. Kratek poduk o varnosti kuhalnika in njegovi nemški izdelavi je na srečo pomagal in tudi starejši gospod se je potem opravičil in hitro razložil da pozna Slovenijo in je že obiskal Bled (ki mu je bil zelo všeč). Toplega sprejema med Finci res nikjer nisva doživela in če že je kdo pristopil do naju, je bilo to zaradi najinega majhnega kosmatinca. Pred večerjo sva poskusila še s kopanjem v morju, ki je bilo za tako skrajno severno točko zelo toplo (nad 20 stopinj), vendar je bila zgodba podobna kot v Latviji: 200 m od obale je bila globina še vedno le do kolen. Več sreče prihodnjič.
V soboto zjutraj sva kar hitro zapustila kamp in po glavni cesti nadaljevala proti mestu Rovaniemi (prvo večje mesto v arktičnem krogu in sedež božička). Google maps naju je, namesto po glavni cesti skozi kraj Kemi, pri kraju Simo poslal na stransko cesto, ki je sprva bila makadamska (zaradi dela na cesti), nato pa se je razširila in se izkazala za odlično izbiro brez prometa. Slabe tri ure vožnje sva malo podaljšala s postankom za malico na enem izmed slikovitih obcestnih počivališč, kjer sva na najinem varnem nemškem kuhalniku hitro skuhala kavico in uživala v razgledu na gozdove in reko. V Rovaniemi sva prispela okrog dveh popoldne, spustila center mesta in se odpeljala kar takoj do muzeja Arktikum (13 € na osebo). Podučila sva se o finskem arktičnem krogu, od zgodovine, gospodarstva, flore in favne, do ljudstva Sami, originalnih prebivalcev severne Finske, Švedske, Norveške ter severozahodne Rusije. Odlična popotnica za naslednje dni, saj sva znotraj arktičnega kroga nameravala preživeti kak teden dni (poleg Laplanda, še do Nordkappa in na Lofote). Za ogled muzeja sva si vzela približno uro in pol, nato pa nadaljevala po glavni cesti na sever, kjer sva se na obrobju mesta peljala mimo božičkove vasi. V njegovi pisarni se sicer nisva ustavila, čeprav je odprta vse dni v letu in tudi iz božičkove pošte nisva poslala nobenega pisma. Božiček je tu seveda velika turistična atrakcija, čemur priča tudi zabaviščni park poleg pisarne in pošte in verjameva, da če bi bila zima in sneg ter bi bila stara 5 let, bi neizmerno uživala. Raje sva se peljala naprej in se kmalu ustavila na čudovitem počivališču ob jezeru, kjer sva si na obali postavila mizico, stolčka in si skuhala okusno kosilo. Do mesta Inari v Laplandu sva imela še dobre tri ure vožnje, kar sva nameravala prevoziti še ta dan, vendar se je vreme poslabšalo: začel je dež in temperatura je padla, tako da sva se kako uro pred Inarijem ustavila v zlato kopski vasici, kjer sva našla prenočišče. Sprejemna pisarna in restavracija v vasici je bila opremljena v stilu divjega zahoda, ponujali so tudi demonstracijo kopanja zlata, naju pa je zanimala samo postelja. Dobila sva majhno leseno kolibo (67 € na noč), v kateri je bil majhen predprostor ter ena sobica z mizico, kaminom in dvema pogradoma. Kopalnica in kuhinja sta, podobno kot v vseh kampih, bile skupne in oddaljene. Zadnjo noč na Finskem sva preživela na mali in trdi postelji, a na toplem.
Nedelja, najin zadnji dan na Finskem, se je začela sončno in še pred zajtrkom sva na parkirišču srečala severnega jelena, ki se je prosto sprehajal med avtomobili. Kot kaže vajen ljudi se ni kaj zmenil za naju, tako da sva ga brez težav fotografirala. Najin majhen kuža je naredil dodatno sceno, ko je po zajtrku ušel in taistega jelenčka napodil ven iz vasice. Kužkov ego je zrasel v višave, nama pa ni ostalo drugega, kot da ga zapreva v avto, da je bilo pakiranje brezskrbno za pot, ki je sledila proti 3 ure oddaljeni norveški meji. Spotoma sva v Inariju v supermarketu nakupila še hrano za na pot, nato pa se skozi prve hribčke (odkar sva zapustila Češko) nadaljevala proti norveški meji. Okrog enih popoldne sva prispela do meje, napolnila avto z gorivom (ki je bilo na Finskem precej cenejše) in se poslovila od toplega vremena, zapustila nižinsko Finsko in se odpeljala naproti fjordom severne Norveške.
Kljub temu da so ljudje bolj zaprte narave, to na drugi strani odtehta čudovita narava, z občutkom urejen urbanizem in fantastične trgovine z znamenitimi skandinavskimi znamkami. Filozofija manj je več, (in ta “manj” mora biti estetski in funkcionalen) je začrtana v njihovo kulturo in nezavedno vidna na vsakem koraku. Očitna posledica protestantstva in omejenih dobrin zaradi severne lege. Najbrž drži dejstvo da nisva ujela finske v svojih naravnih temperaturah, a nama je pustila svojevrsten vtis urejenosti in preproste lepote. Vse teče kot more, brez gneče, galame in hitenja (še posebej ne na cesti). Ker ni ravno najbolj poseljena ali turistična je odlična destinacija za sproščen počitek v naravi.