Jesenski Južni otok Nove Zelandije

Ko v prispodobi rečeš, da bi šel z nekom na konec sveta, je v realnosti iz Ljubljane samo ena možnost, saj je Južni otok Nove Zelandije od nas najbolj oddaljeno kopno. Dežela, ki ji je slavospev na filmu skozi kultno trilogijo Gospodar Prstanov posvetil domači režiser Peter Jackson, tudi v živo ponuja točno to in še več. Je prostrana, raznolika in divja. Otok navdihuje z razgibanimi ekostistemi, v katerih se mešajo reke, jezera, gore, doline in fjordi, vse skupaj pa obdaja ocean. Edini res pravi način, da jo doživiš v vsej svoji lepoti je, da se na pot podaš z avtodomom (spanje v naravnih parkih) ali na večdnevni treking. Zaradi pomanjkanja časa sva se odločila za prvo varianto in v potovanju naravnost uživala.

Nedelja, 14. 4. 2019

Namesto 18.000 km, kolikor je Nova Zelandija oddaljena od Slovenije, sva iz Melbourna imela le dobre tri ure dolg let, na katerega sva se vkrcala ob deveti uri zjutraj. Potovanje z novozelandsko letalsko družbo Air New Zealand je prijetno in zabavno zaradi zelo prijaznega kabinskega osebja, odlično posnetih in zabavnih varnostnih videov in čudovitih razgledov, ko končno iz prostranega oceana priletiš do Nove Zelandije. Let do Christchurcha namreč preleti impozantne Južne Alpe z visokimi in zasneženimi vrhovi ter turkiznimi ledeniškimi jezeri. Pri pristanku žal sreče z vremenom ni bilo, saj je Christchurch in okolico prekrivala nizka oblačnost. Mejne formalnosti sva pri prijaznem osebju hitro opravila in ni minila ura, ko sva že sedela v najetem avtodomčku in se peljala naproti prvi destinaciji tega dneva: supermarketu za nakup hrane in potrebščin za naslednjih nekaj dni. Za približno 100 € sva dobila dve polni vreči in nekaj ur kasneje sva ob cesti v kuhinji na kolesih že pekla okusne zrezke novozelandske jagnjetine ter uživala ob lokalnem pinotu noir. Pred spanjem sva se po deževnem vremenu in v trdi temi zapeljala še do jezera Tekapo, kjer v manjšem in napol divjem kampu (12 € na noč, voda na štirno, stranišče na “štrbunk”) preživela prvo noč.

Ponedeljek, 15. 4. 2019

Zjutraj naju je zbudilo sonce, jasno nebo in čudovit pogled na manjše jezero z gorami v ozadju. Prejšnji dan sva se vozila večinoma ponoči in v dežju in se nama niti sanjalo ni, da je pokrajina tako slikovita. Zajtrk s turško kavico na toplem sončku z razgledom na jezero in gore je bil prav pomirjujoč. Kmalu sva se odpravila naprej in bila navdušena, ko se nama je odprl pogled na ledeniško jezero Tekapo v svoji čudoviti turkizni barvi. Vožnja naprej proti jezeru Pukaki naju je ponesla v planjave Rohana iz znamenitega Gospodarja Prstanov. Pri Pukakiju sva zavila proti Alpam in mimo jezera po ledeniški dolini do nacionalnega parka Aoraki/Mount Cook, kjer sva imela namen narediti 3h dolg pohod do manjšega jezera Hooker z razgledom na najvišjo goro Nove Zelandije (Aoraki/Mount Cook, 3724 m). Pot je bila žal zaprta, tako da sva jo ubrala po krajši eno uro dolgi poti do morene ledenika Mueller. Na sončnem cilju se je pogled odprl proti mogočni gori Aoraki z zasneženim vrhom, pod njim pa je ležala črna visoka morena umikajočega ledenika. Sredi popoldneva sva se vrnila nazaj do avtodomčka in se odpeljala nazaj mimo jezera Pukaki ter zapustila alpsko pokrajino, zavila v dolino reke Waitaki in nadaljevala proti vzhodni obali. Pri kraju Kurow sva si privoščila zgodnjo večerjo, v bližini mesta Oamaru pa prenočila na čudoviti lokaciji ob neprometni cesti poleg velike peščene plaže.

Torek, 16. 4. 2018

Zjutraj sva vstala pred sedmo uro z namenom, da si na plaži ogledava sončni vzhod. Nerada sva zapustila topel kombi in se podala v sveže jutro, a narava naju je nagradila s prelepimi modrimi in oranžnimi odtenki nad prostrano peščeno plažo, na kateri se je valovilo morje. Po zajtrku sva se zapeljala nazaj do Oamaru, ki je znan po muzeju/galeriji Steampunk HQ (6 € na osebo) z največjo svetovno zbirko predmetov stila steampunk. Če se sprašujete, kaj je steampunk, gre za zvrst znanstvene fantastike, ki si predstavlja vzpon parne tehnologije in lahko tudi paranormalnega ter magičnega (primer so dela Julesa Verna, H.G. Wellsa in filmi Zlati kompas, Divji, divji zahod, …). Lokalni umetniki so stil dobro poustvarili, poudarek je na interaktivnih instalacijah in z malo domišljije si zlahka predstavljaš drugačen in temačen svet. Kot stavba Steampunk HQ, je tudi preostali del centra mesta v viktorijanskem slogu, kar je bila presenetljiva sprememba glede na moderna mesteca, s katerimi sva se srečevala do sedaj. Pred odhodom sva si privoščila še dobro kavo in okusen prigrizek, nato pa se odpravila naprej proti jugozahodu do dobre pol ure oddaljenih skal Moeraki. Obvezen postanek na poti do Dunedina je plaža s skupino med 1 in 2 m širokih skoraj popolno okroglih skal. Ustvarila jih je narava pred približno 60 milijonov let, erozija pa jih je do danes oblikovala v za naravo prav neverjetno obliko. Naslednji postanek ob obalni cesti je bil pri Shag point, kjer pogosto tjulnji počivajo na obali in tudi tokrat je bilo tako. Večja skupina je ležala nedaleč od razgledne točke, en večji samec pa je počival na razdalji le nekaj metrov od naju, kar sva izkoristila za nekaj fotografij od blizu. V Dunedin, mesto pretežno škotskih naseljencev, sva prispela približno uro kasneje, a ga tokrat izpustila in nadaljevala na polotok Otago, kjer sva se zapeljala do skrajnega roba polotoka do Royal Albatross centra. Za voden ogled albatrosov je bilo žal že prepozno, preostal nama je le ogled pingvinov (20 € na osebo). Najmanjša vrsta pingvinov na svetu se vsak dan po sončnem zahodu skupinsko vrne na obalo, kjer prespijo v svojih podzemnih brlogih. Z manjše platforme ob plaži sva si glasen prihod kakih 30 pingvinov ogledala tudi midva in bila navdušena nad simpatičnimi majhnimi vodnimi ptiči. Prenočila sva kar na javnem parkirišču ob železniški postaji v centru mesta Dunedin.

Sreda, 17. 4. 2019

Kljub centru mesta, polnemu parkirišču avtodomov in bližini železnice, sva noč prespala mirno, zjutraj pred odhodom pa si ogledala še znamenito železniško postajo. Zgrajena v 19. stoletju v viktorijanskem slogu, je najbolj fotografirana stavba na Novi Zelandiji in zares prekrasna. Dunedin je sicer drugo največje mesto Južnega otoka, s svojim hladnejšim podnebjem in gričevnato okoliško pokrajino pa pogosto spominja na Škotsko in ne preseneča, da je tu največ škotskih priseljencev. Po zajtrku sva mesto zapustila in se odpeljala proti severozahodu. Zelena gričevnata pokrajina je postajala vedno bolj suha in gorata tem bolj sva se približevala Južnim Alpam. Spotoma sva se v Alexandri ustavila še v lokalni kavarni na odlični malici, Queenstown pa preskočila in zavila proti jugozahodu. Po skupno kakšnih štirih urah vožnje sva pozno popoldne prispela na dnevni cilj v mestece Te Anau ob istoimenskem jezeru. Od lokalne ponudbe se nama je najbolj zanimiv zdel izlet z ladjo čez jezero do kraških jam s svetlečimi črvi (60 € na osebo). Ob sončnem zahodu sva že sedela na hitrem katamaranu, ki nas je v pol ure zapeljal do divjine na drugi strani jezera, kjer so nas sprejeli vodiči in nas v manjših skupinicah odpeljali v manjše na pol poplavljene jame. V čolnu smo v popolni temi opazovali nenavadne živalice, ki oddajajo modro svetlobo, s katero privabljajo in lovijo mrčes. Ne ravno tako impresivno kot na promocijskih fotografijah, a vseeno vredno ogleda. Na obalo sva se vrnila že v trdi temi, preostala nama je samo še pot do postajališča, oddaljenega približno 50 km severno na poti proti Milford Soundu. V državnem kampu v naravnem parku sva za 15 € na noč dobila lep prostor ob reki ter stranišče brez tekoče vode. Najin avtodom je imel seveda kemično stranišče in tuš, tako da to za naju ni bila ovira.