Potep po Martiniku

Februarsko zmrrrzovanje v Ljubljani!? Ne ne, tole so topli pozdravi iz Karibskih koncev. Že lansko leto sva se odločila, da vsaj del februarja namesto v megli preživiva na sončni Kostariki. In ker sva najbolj uživala v brbotanju Karibskih valov in sproščenemu vzdušju Puerto Vieja, je bila letošnja odločitev preprosta. Here we come West Indies! Ker je bil nakup letalskih kart seveda mesece prej, sva izbirala med otoki Martinikom, Guadeloupe in Saint Martinom.

Odločila sva se za Martinik in ni nama bilo žal (na srečo jo je najbolje odnesel na septembrskem pohodu orkanov)! Otok, ki mu pravijo tudi Pariz v tropih, naju je navdušil s svojo veliko izbiro plaž, bujnim rastlinjem in prijetno klimo. Tu lahko mirno pozabiš na puloverje in klimatske naprave, saj se temperature gibljejo 28 °C podnevi in prijetnih 24 °C ponoči. Vpliv Francije se odlično odraža tudi na krožnikih, kjer se srečajo sveže karibske sestavine s francoskim občutkom za kulinariko. Prav tako se je v času najinega potepanja na otoku odvijal dogodek leta – pustovanje z večjimi in manjšimi karnevali po vseh mestih, nedvomno paša za oči. A to še ni vse, kljub daljnji lokaciji sva se ves čas potepanja nahajala v evropski uniji. Hura za mobilno telefonijo kot doma in evre!

Če je bila izbira destinacije enostavna, pot tja to zagotovo ni bila. Na dan odhoda je zima pokazala svoje zobe in pobelila celotno Evropo. Posledično sva se uštela že pri odhodu iz Ljubljane in zaradi snežnih razmer na Brnik prispela skoraj prepozno. To ni bila težava, saj je tudi letalo zamujalo pri odhodu v Pariz, kjer sva imela po voznem redu dobre štiri ure za transfer med letališčema. Ta čas se je, ko sva stopila na terminal v Parizu, zmanjšal na manj kot 3 ure, nato pa naju je presenetila še informacija, da javni prevoz ne deluje in da je edina možnost taksi. Pričakovala sva neskončne prometne zastoje in zaprte ceste, taksi pa je peljal brez težav in naju odložil na terminalu na letališču Orly lažja za 60 EUR, a slabi dve uri pred odhodom letala na Martinik. Taksi vreden vsakega centa!

Na težave sva hitro pozabila, ko sva okrog petih popoldne po 8 urnem letu prispela na otok, kjer naju je pozdravilo bujno zelenje in prijetni sončni žarki. Resnično ni boljšega občutka kot prihod iz ledeno-sneženega kaosa na tople poletne temperature! Na letališču sva prevzela še najeti avto, mali Peugeot 208 in se po glavni cesti odpeljala do najinega prvega apartmaja v vasici Anse-a-l’Ane na jugozahodni strani otoka. Gneča na cesti je bila precejšna, tako da sva prispela na cilj v trdi temi, v apartmajčku pa naju je čakala pijača dobrodošlice, ti-punch (lokalni rum z limeto in sladkorjem), katerega sva z veseljem spila pred zasluženim počitkom.

Anse-a-l’Ane in Les Trois-Îlets

V četrtek sva se zbudila v čudovito sončno jutro in zaradi praznih trebuščkov se takoj odpravila do približno 400 m oddaljene obale, kjer se na peščeni plaži nahajajo lokalčki. V enem sva si privoščila sendviče s kavo – postrežba je bila otoško počasna, sendviči velikanski – konkretno polnjena francoska bageta. Ko je kofein prijel, sva se sprehodila skozi vasico in si ogledala še preostale lokalčke na plaži, založenost lokalne trgovine (ponudba ruma je bila presenetljiva) in tipično francosko pekarno s slastno izbiro kruha ter peciva, pred katero je bila ponavadi vedno vrsta. Za življenje bo dobro poskrbljeno! Kupljene dobrote sva hitro odnesla do apartmaja in se vrnila nazaj na plažo, kjer sva uživala v toplem morju in naravni senčki pod palmami. Haha, v Sloveniji pa mraz in sneg! Predolgo časa na miru seveda ne zmoreva, zato sva se popoldne odpeljala do bližnjega mesteca Pointe du Bout, kjer sva se sprehodila mimo trgovinic do polotočka z razvalinami vojaške utrdbe in nazaj mimo peščenih plažic in hotelov. Večerjo sva si privoščila kar v eni izmed restavracij v najini vasici, kjer sva uživala v morski hrani: accras de morue (ocvrte kroglice iz polenovke), sveža riba na žaru s pireji iz različnih vrst krompirja in hobotnica v omaki. Na poti domov sva si, po priporočilu najine gostiteljice, ogledala še karnevalsko vajo lokalne skupine in uživala v ti punchu in plesnih ritmih.

Muzej suženjstva

V petek sva se odpeljala do bližnjega muzeja sužnjev, La Savane des Esclaves. Martinik je bil od kolonizacije naprej usmerjen v pridelovanje sladkornega trsa, na čemur je bilo osnovano lokalno gospodarstvo. Posledično so iz Afrike uvozili veliko število prebivalstva, ki je bilo prisiljeno v suženjsko delo na plantažah. Muzej suženjstva je rekonstrukcija plantažne vasice, kjer so živeli sužnji in prikazuje življenje iz časov plantaž. Zgodovina je skozi muzejski del predstavljena zgolj s tablami v francoščini, za tuje obiskovalce pa imajo natisnjene angleške prevode, katere dobiš naprintane v plastični mapi (hecno). Najbolj impresivno pa je dejstvo, da je bil glavni pobudnik in kreator za izgradnjo muzeja gospod Gilbert Larose, ki je tudi sam potomec sužnjev. Avtentičnost je vidna skozi izdelane hišice, rastline in prikazom vsakodnevnega življenja po pričevanju njegovih starih staršev. Projekt pa je bil financiran zgolj iz prostovoljnih prispevkov (EU ni bila navdušena za tovrsten projekt). Trenutno se financira tudi iz vstopnine in še naprej širi z dodatno vsebino.

Najin naslednji postanek je bil muzej sladkornega trsa, kjer je predstavljena zgodovina otoka od kolonizacije naprej ter postopki predelave sladkornega trsa v sladkor in rum. Vsa ta zgodovina in znanost naju je seveda zlakotila in (po priporočilu) sva se odpeljala nazaj v najino vasico, kjer sva si v gostilnici na plaži privoščila odlično kosilo: tuno v sezamu in mečarico na žaru. Pozno popoldne sva se odpeljala še do L’anse Noire, malo plažo iz črne mivke v majhnem gozdnatem zalivčku nedaleč od najine vasica. Ena izmed prijetnejših plaž na otoku z mirnim in toplim morjem!

Roadtrip po južnem delu otoka

Sobota je bil dan za ogled južnega dela otoka. Po zajtrku s svežim kruhkom iz pekarne sva odrinila proti jugu in se peljala po čudoviti ovinkasti cesti skozi goste visoke gozdove, dokler se na jugovzhodnem robu otoka ni odprl pogled proti morju in na veličastno skalo sredi morja po imenu Le Diamant. Poleg svoje veličine in oblike, ki spominja na velik diamant, je znana tudi po zgodovini: med kolonialnimi časi so se na njej utrdili Angleži in onemogočali Francozom dostop do otoka. Vojaško ne preveč uspešni Francozi so se zagate rešili tako, da so po morju z morskimi tokovi proti otoku poslali sode ruma in počakali, da so se žejni angleški vojaki napili, nato pa brez težav zavzeli otok. Na obali pred skalo se nahaja plaža, ki je ena izmed lepših in večjih na otoku z rumenim peskom in dolžino več kot 2 km. V istoimenski vasici pa sva se ustavila še na tržnici, kjer sva nakupila sveže domače mange in avokade. Od obale sva se nato začasno poslovila in se zapeljala do naravnega parka Foret de Montravail. Sprehod po tropskem gozdu med mogočnimi drevesi je bil zaradi blata na gozdni potki omejen na večjo asfaltno cesto, vendar sva vseeno uživala pod krošnjami visokih dreves in se smejala majhnim kopenskim rakovicam, ki so nama pogosto prečkale pot. Iz hribovitega dela otoka sva nato nadaljevala pot proti jugovzhodu. Otok je počasi postajal vedno bolj ravninski, bujno rastje pa je nadomestilo nižje redkejše grmičevje, kar je posledica bolj suhega podnebja. Pri kraju Le Marin (ki je zaradi zaprtega zaliva meka za pomorce) sva obtičala v pravem prometnem zastoju. Na srečo ni trajalo dolgo in kmalu sva bila na najinem dnevnem cilju, na plaži Les Salines na skrajnem južnem delu otoka. Res čudovita plaža z zlato rumeno mivko, obalo z naravno senco iz palm in preprostimi lokalčki v gozdičku za plažo, kjer sva si privoščila tudi okusno morsko kosilo. Na plaži sva uživala praktično do sončnega zahoda, pred odhodom domov pa sva se sprehodila še čez bližnji slani zatok, pravi raj za ptice in rake, ki veselo kopljejo luknje v blato. Domov sva se vrnila v trdi temi.

Plantaža sladkornega trsa in premik na vzhod

V nedeljo sva si vzela več časa za uživanje na domači plaži, za kosilo pa sva si privoščila kar svinjska rebrca in piščančje bedro, pečeno na začasno postavljenem žaru v središču vasice. Domačini redno vrtijo meso na žaru, zase ali za prodajo, in tako je vožnja po otoku dostikrat polna čudovitih mesnih vonjav. In tako se jim, ko sva šla mimo, tudi midva nisva mogla upreti. Meso je bilo fantastično spečeno, postreženo skupaj s kreolsko omako (iz sveže zelene, paradižnika, čebule in paprike), za zraven pa sva si pripravila še guacamole, vse pa do konca pomazala s francosko štručko. Težko bi rekla kaj je bilo bolje. Vsa sita sva popoldne ponovno obiskala plažo L’anse Noire, le da sva tokrat s seboj vzela masko in plavutke in si ogledala še podmorski svet. Najbolj navdušena sva bila, ko je mimo naju elegantno priplavala želva, res prijetno presenečenje.

Ponedeljkovo dopoldne sva preživela bolj ali manj v apartmaju zaradi Bojanovega vnetja oči (zelo pogosta bolezen v tem delu sveta). Zdravnik je prišel kar na dom in napisal recept za kapljice, ki so na srečo hitro pomagale v roku nekaj dni. Zvečer sva se odpravila še po nakupih v prvo večje mesto, Rivière-Salée, a namesto na odprte trgovine, naletela na pustni karneval. Nakupovati sva morala v mali trgovinici v najini vasi, pustni karneval pa sva si ogledala tudi v torek v glavnem mestu. Več o pustovanju si lahko preberete na spodnjem linku:

Pustovanje na Martiniku

V sredo sva zapustila Anse-a-l’Ane in se odpravila proti vzhodnemu delu otoka, kjer sva imela rezervirano drugo prenočišče. Blizu muzeja sladkornega trsa sva se ustavila še v Le Vilage de la Poterie, vasici s trgovinicami z lokalnimi obrtniškimi izdelki in tovarnico keramike, kjer sva nakupila nekaj spominkov za domov. Z avtom sva nato prečkala cel otok in se na vzhodni obali na kosilu ustavila pri kraju Le François, nato pa se odpeljala do plantaže Clement, obnovljenega posestva za pridelavo sladkorja in ruma. Clement je eden izmed največjih pridelovalcev ruma na otoku, posestvo pa obsega staro kolonialno gospodarjevo hišo, park z bogatim naborom eksotičnih dreves in rastlin, umetniške inštalacije, restavrirane parne stroje za obdelavo sladkornega trsa in naprave za proizvodnjo ruma ter skladovnice sodov staranega ruma. Pomembnost posestva kaže tudi dejstvo, da sta se tu v 90-tih letih prejšnega stoletja na uradnem obisku srečala ameriški in francoski predsednik (George Bush st. in Francois Mitterrand). Že tako navdušena nad obiskom sva pristala še v kleti, kjer sva imela vključeno degustacijo. Za razliko od ruma, na katerega smo vajeni pri nas (npr. Havana ali Bacari, ne potičar!), tu rum ne proizvajajo iz melase, ampak iz destilacije samega sladkornega trsa in je posledično mnogo bolj aromatičen. Degustacijo sva seveda zapustila s polnimi vrečami steklenic… Sledila je samo še vožnja do najinega apartmaja na polotoku Caravelle. Našla sva ga v uličici za cerkvijo v obliki skednja. Sprejela naju je prijazna starejša gospa, ki ni govorila niti besedice angleško. S komunikacijo začuda ni bilo težav, najin apartma pa je bil velik s kuhinjo na prostem v vrtu med drevesi, le 300 m stran od plaže.