Tropski Queensland

Iz jesenskega čara razgibane nove Zelandije sva najin Avstralsko-Novozelandski potep obrnila v smer, ki nama je najbolj ljuba. V trope seveda! Tu sva podobno kot v Novi Zelandiji najela avtodom in se podala iz Brisbana do Cairinsa. Ravne ceste, gozdovi evkaliptusa, polja sladkornega trsa in neskončne peščene plaže so naju spremljale na 1700 km dolgi poti. Prostornost kraja in odsotnost hitenja te zaziba v pravo avstralsko vzdušje sproščenosti in brezskrbnosti.

Sreda, 24. 4. 2019

Najin let iz Christchurcha v Brisbane je bil ob 6:20 zjutraj, kar je pomenilo zgodnje vstajanje ob petih in zato sva izbrala hotel najbližje letališču (kljub malenkost višji ceni) ter si prihranila kakšno uro spanca, kar je bilo res veliko vredno. Sam let z Air New Zealand je bil ponovno prijeten, poleg novejših letal z veliko izbiro filmov v sedežu največ, k temu pripomore res prijazna posadka, izkušnjo je malo poslabšala edina zamuda po pristanku v Brisbanu, kjer se je pokvaril zračni most za izstop iz letala. Kljub polurnem sedenju na letalu in čakanju na odprtje vrat, sva imela še vedno dovolj časa za zajtrk na terminalu pred prevzetjem avtodoma. Tu pa se je rahlo zapletlo: izkazalo se je da naročenega avtodoma za dve osebi ni bilo in sva prejela (za isto ceno) 7 m dolgo in 3 m visoko pošast za šest oseb. Po začetni grozi zaradi velikosti sva se nad notranjo prostornostjo in udobjem kmalu navdušila, ceste v Avstraliji pa so tako ali tako široke in velikost vozila ne dela nobenih težav. In če sva se po Novi Zelandiji vozila z avtodomčkom, sva imela tu pravo vilo na kolesih. Prva postaja najine “vile” je bil lepo urejen kamp, dobrih 20 kilometrov južno od centra mesta Brisbane, katerega sva izbrala iz dveh razlogov: dobra avtobusna povezava do centra mesta in pa pralni in sušilni stroji za najin kup umazanih cunj. V urejenem kampu sva dobila lepo parcelo pod palmami, hitro oprala cunje, zaradi visokih temperatur okrog 27 stopinj in lepega vremena pa sva se odločila za sušenje kar na zraku. Ni minila dobra ura v kampu in že sva sedela na avtobusu proti centru mesta. Pri dva in pol milijonskem Brisbanu in relativno veliki oddaljenosti od centra sva pričakovala dolgo vožnjo z avtobusom do centra. A izkazalo se je ravno nasprotno: avtobusi imajo svoje namenske ceste, kjer vozijo hitro in razen občasnih postaj brez ustavljanja. Po pol ure vožnje sva začudena nad hitrostjo izstopila na postaji v centru mesta. Brisbane je moderno mesto, gospodarska prestolnica zvezne države Queensland z visokimi stolpnicami, širokimi avenijami in osrednjim delom mesta, polnim pregrešno dragih trgovin. Na začasni mali tržnici sva kupila domače avokade, v suši baru pa si privoščila obilno, okusno in presenetljivo poceni večerjo. Ob šestih zvečer v trdi temi (sonce je zašlo pol ure prej) sva že sedela na direktnem avtobusu nazaj do kampa.

Četrtek, 25. 4. 2019

25. aprila v Avstraliji in na Novi Zelandiji praznujejo dan ANZAC, dan spomina na padle v vseh vojnah. Posledično je bilo veliko trgovin zaprtih in sva se morala zadovoljiti z lokalnim supermarketom IGA, ki je imel ogromno izbiro azijskih izdelkov in tudi kupci ter prodajalci so bili azijskega porekla. Kakorkoli, izbira je bila velika, cene nižje kot na Novi Zelandiji, najin gromozanski hladilnik v vili na kolesih pa je bil po nakupu prijetno poln. Po dopoldanskem nakupovanju sva odrinila proti severu in po slabih 100 km avtoceste prispela v Australia Zoo, verjetno najbolj znani živalski vrt v Avstraliji. Živalski vrt so ustanovili starši pokojnega Stevea Irwina, Crocodile Hunterja, najbolj pa se je širil ravno v času, ko ga je prevzel Steve, ki je večino svojih televizijskih dohodkov vložil v razvoj vrta in zaščito avstralskih živalskih vrst. Danes je s svojimi 400 ha površine in več kot 1000 živalmi med večjimi in najbolj obiskanimi v Avstraliji. Zaradi praznika je bila gneča še posebej velika, vendar je razen na parkirišču in v “crocoseumu” (gledališču, kjer imajo predstave s krokodili in drugimi živalmi) niti nisva občutila, saj je vrt res prostoren. Ogled sva začela s predstavo hranjenja krokodilov, kjer velike avstralske krokodile skrbniki za predstavo hranijo tako, da jim krokodili kos mesa dobesedno iztrgajo iz rok. Nedvomno trend Stevea Irwina in pa preizkušeno dejstvo, da krokodili neradi tacajo po kopnem, kjer so tam precej počasni. Poleg krokodilov sva si seveda ogledala večino drugih avstralkih živalih, od vombatov, tasmanskih vragov, velikega števila različnih kač in ptičev do seveda najbolj znanih kengurujev in koal. Med slednjimi se obiskovalci lahko prosto sprehajajo, kenguruje pa celo božajo in hranijo. Dlako imajo neverjetno mehko in tudi čohanja se nič ne branijo. Presenetljivo mehke so tudi koale, ki pa se za razliko od kengurujev ne premikajo, saj njihova dieta iz evkaliptusovih listov ni nič kaj kalorična. Do zaprtja ob petih sva prehodila še celoten park, si ogledala sumatranske tigre, žirafe, se sprehajala med lemurji in številnimi pticami ter končala z ogledom krokodilov. Velik in prostoren živalski vrt izstopa zaradi bližnjega stika z živalmi, saj je praktično vsaka ograda narejena tako, da kljub velikosti, zlahka vidiš njene prebivalce. Sprehodi skozi kletke in mimo prosto spuščenih živali pa so sploh nekaj posebnega. Malo pred zaprtjem ob petih sva se odpravila nazaj do najine vile na kolesih in se odpravila naprej proti severu. Dobrih 150 km proti severu sva se v trdi temi ustavila na brezplačnem parkirišču daleč od glavne ceste v gozdu ob reki.

Petek, 26. 4. 2019

Po zelo mirni noči sva se prebudila v oblačno in deževno jutro. Obisk bližnjega Fraser Islanda, največjega peščenega otoka na svetu, je žal padel v vodo, sva pa vseeno upala, da se bova lahko skopala pri letovišču Hervey Bay. Po okusnem zajtrku (jogurt z granolo in jagodami ter “hot cross buns“, tradicionalno avstralsko velikonočno pecivo) sva prevozila še približno 60 km do široke plaže Dundowran. Zaradi oblačnega vremena in dejstva, da je bilo morje kilometer oddaljeno od plaže in še tam globine 15 cm, se za plavanje seveda nisva odločila. Zato sva si raje privoščila kavico in kolač v obalnem lokalčku in poležavala na ležalnikih. Dež se je nadaljeval zato sva nad kopanjem ta dan obupala, a je bil le 110 km stran kraj Bundaberg z najbolj znano avstralsko destilarno ruma, ki je bil najina rešilna bilka v deževnem dnevu. Prispela sva žal prepozno, da bi šla na voden ogled destilarne, vendar je bil še vedno na voljo vstop v muzej in kupon za dve degustaciji ruma na osebo (12 €). Muzej predstavi zgodovino destilarne na klasično-humoren avstralski način, ob koncu pa sva si v njihovem baru privoščila degustacijo dveh rumov in dveh likerjev. Destilarna je v zadnjih letih osvojila kar nekaj nagrad za najboljše rume, katera sva tudi poskusila. “Small batch reserve” za 45 € na steklenico in “MDC Blenders Edition” za 60 € na steklenico sta bila naravnost odlična, liker s karamelo je bil okusen, a presladek, točaj pa nama je za zadnjo pokušino namesto še enega likerja ponudil še “Solera”, še ena odlična kapljica za 110 € na steklenico. Voznik vile na kolesih je lahko popil le malo ruma, tako da je sopotnica morala izprazniti kozarčke, kar je zelo popestrilo vzdušje v sicer deževnem dnevu. Pred odhodom, sva v trgovini pustila še kar nekaj dolarjev in kupila 4 steklenice različnih rumov za domov – no enega za domov, dva za darilo in enega za uživanje ob poti (s katerim sva poustvarila lokalno vzdušje in mojstrsko namešala lokalni koktajl iz ruma, bundaberg ingverjeve pijače in limete – mmm zelo okusno!). Preostanek dneva sva preživela na cesti proti 110 km oddaljenemu obalnemu kraju Agnes Water, kjer sva našla simpatičen kamp (12 € na noč).

Sobota, 27. 4. 2019

Jutro je bilo končno čudovito: sončno, sveže in toplo, lokacija pa izjemna, v senci prijetnega gozdička nad lepo rjavo peščeno plažo. Po zajtrku sva se spustila do obale in se na kratko skopala (ja, končno!) v valovitem morju. Kljub topli vodi, sončnemu vremenu in prveme praveme stiku z morjem, nekega užitka zaradi valov ni bilo. Raje sva se sprehodila še do kakih 10 minut oddaljenega klifa z lepim razgledom nad plažo in odprtim morjem. Občutek je bil tu res pravi morski poletni in pred nadaljevanjem poti naprej proti severu in stran od morja, sva se zapeljala še do nekaj minut oddaljenega kraja 1770, kjer je kapitan James Cook drugič pristal v Avstraliji. Leži na rtu obdan s čudovito laguno, na konici rta pa se nahaja razgledna ploščad, kamor sva v žgočem soncu odpešačila tudi midva. Za ta dan sva se nato poslovila od morja, se zaprla v najino klimatizirano vilo ter se odpeljala proti 230 km oddaljenem Rockhamptonu. Bolj ali manj ravna cesta teče skozi neskončne evkaliptusove gozdove, občasno prečka potoke ter zelo redke manjše kraje. Stalna omejitev 100 km/h in zelo redek promet zaradi manjka dogajanja naredi vožnjo bolj dolgočasno kot sicer. Okoli tretje popoldne sva prispela do Rockhamptona, četrtega največjega mesta v deželi, kar sva izkoristila za obisk nakupovalnega središča in nakup nujnih potrebščin za vroče sončne dneve (klobuk, sandali). Presenečena sva ugotovila, da v soboto vse trgovine zapirajo že ob štirih popoldne, kar se je izkazalo za podeželsko Avstralijo popolnoma normalno. Preostanek sončne svetlobe sva nato izkoristila za ogled mestnega botaničnega vrta z veliko zbirko tropskih sadnih dreves. Ogled čudovitega vrta ob reki s pogledom na zahajajoče sonce je zmotil le oblak komarjev, ki so v nama videli okusno večerjo. Po sončnem zahodu sva se odpeljala naprej in naredila 260 km po temi in prazni ravni cesti in prespala kar na parkirišču za bencinsko črpalko.

Nedelja, 28. 4. 2019

To noč sva prvič slabo spala, predvsem zaradi tovornjakov pri bencinski črpalki, ki za delovanje hladilnikov nikoli ne ugasnejo motorjev. Zaradi brezplačnega postajališča in dejstva da daleč naokoli ni bilo nobenega kampa, se niti nisva s tem kaj preveč obremenjevala in sva po zajtrku nadaljevala pot naprej proti 220 km oddaljenemu kraju Airlie Beach, kjer sva nameravala preživeti malo dalj časa in si ogledati bližnje otoke. Prvi postanek sva nameravala narediti kakih 20 km prej pri slapovih Cedar Creek, vendar naju je nekaj sto metrov prej ustavil potok, ki je drl čez cesto. Z najino vilo na kolesih si nisva upala zapeljati čezenj, tako da sva ogled slapov in kopanje v tolmunu nadomestila s kavico in kolačkom, ki ju strežejo kar v mali prikolici ob cesti pred vhodom v bližnjo vrtnarijo. Zabavala sva se še ob pogovoru s starejšim avstralskim parom iz Victorie, ki je bil tako kot večina domačinov zelo zgovoren in odprt. Kljub temu, da je Avstralija v veliki večini poseljena z Evropskimi priseljenci, je vzdušje daleč stran od Evropske “zategnjenosti”. Naslednji postanek je bil ogled plaže Coral Beach, do katere sva se zapeljala slabih 10 km naprej od Airlie Beach in nato še približno 20 min pešačila skozi prijeten gozd. Plaža je zvesta svojemu imenu in je pokrita skoraj izključno z odlomljenimi koralami (Veliki koralni greben se začne okrog 300 km južneje od Airlie Beach in poteka vse do severnega roba Avstralije s skupno dolžino 2300 km). Ponovno sva poskusila s kopanjem, vendar naju je minilo zaradi kalne vode in ostrega dna, tako da sva se morala zadovoljiti le z namakanjem v plitvi vodi. Za prenočišče sva si izbrala kar kamp (21 € na noč) blizu obale kakšnih 2 km od centra mesteca, na recepciji pa rezervirala še izlet za naslednji dan (120 € na osebo). Večerjo sva si privoščila v bližnji restavraciji in za morsko ploščo za dve osebi ter 4 kozarce belega vina odštela 55 €, sprehodila pa sva se tudi do centra, kjer je bilo dokaj živahno in sva si v lokalu z živo glasbo privoščila še zadnjo pijačo pred spanjem.