Apulija, peta Italije

Težko je narediti uvod brez, najbolj očitne omembe in to je seveda hrana. Počasi se že ponavljava, ampak tako je to pri nama. Drži… narava je lepa in razgibana, od gozdnega Gargana, do peščenih plaž Italijanskih Maldivov. Čarobna starinska mesta s pečati raznolikih narodov. Pa mediteransko vzdušje, zgodovina na vsakem koraku, občutek za estetiko… a na koncu dneva (in seveda tudi na začetku) te najbolj razveselijo jedi. Vse od morske kuhinje, do domačih testenin, odličnih delikates do stalnice – pizze. Kraljica zajtrkov je nedvomno lokalna sladica pasticciotto, ki se jo težko preobješ. Vse to pa spremlja skodelica dišeče kave ali kozarček odličnega primitiva rosata in recept za veselje je neizogiben. Ja, tudi morje je lepo in ljudje so zelo prijetni 🙂

Četrtek, 30. 7. 2020

Za prvi dan najinega potovanja sva si za cilj zadala začetek Apulije – polotok Gargano, oddaljen približno 900 km od Ljubljane. Gre za skrajno severni del Italijanske dežele Apulije, znan predvsem po starodavnem gozdu, ki prekriva večino polotoka, ter lepem morju z neštetimi peščenimi plažami. Odlična izbira za uvod v to južnoitalijansko pokrajino. Pot sva začela ob devetih zjutraj, ko sva zapeljala na bolj kot ne prazno avtocesto proti Italiji. Po treh urah in pol vožnje sva že parkirala avto v parkirno garažo v središču Bologne in se odpravila proti lokalčku znanemu po odličnih narezkih (novembra 2019 sva v Bologni preživela dva dni in bila navdušena nad La Prosciutterio). Salamce, siri in rdeče vino so bili tako okusni, da nama je ostalo v nepozabnem spominu in vedela sva, da morava obisk ponoviti! Razlika z novembrom je bila predvsem v temperaturi, saj je tokrat žgalo do okrog 35 stopinj, kar pa ni bila težava – avto je bil parkiran v podzemni garaži, med vožnjo pa naju je seveda hladila klima. Odlično sita sva po dobri uri dolgem postanku iz Bologne zavila na avtocesto E14, ki teče ob jadranski obali vse do Taranta. Vožnja je bila slikovita, s pogledom na številne vasice in mesta na hribih nad obalo (vključno s San Marinom) in je razen slabo uro dolgega zastoja zaradi del na cesti potekala hitro. Okrog sedmih sva avtocesto pri Lesini zapustila in nadaljevala proti polotoku Gargano. Ravnino sva pustila za seboj in se po ovinkasti cesti začela približevati najini dnevni destinaciji, kampu blizu mesta Peschici. Manjši kamp v oljčnem nasadu, kakšnih dva kilometra od morja, se je izkazal za odlično izbiro, saj je bila poleg recepcije odlična gostilna s tradicionalno apulijsko hrano in ker je bil manjši družinski kamp, so bili lastniki prijetni in takoj sva se počutila kot doma. No pa še izjemno poceni nastanitev je bila, za dve noči sva plačala vsega 50 €. Po hitri postavitvi šotora v senci pod oljko, sva takoj zavila v gostilno na večerjo. Tradicionalne mešane predjedi so bile raznolike (školjke, sardelice, bruschette, hobotnica v solati), vino je teklo, za glavno jed pa sva si zaradi pozne ure privoščila le gratiniran sir caciocavallo (apulijska specialiteta) in jajčevce alla parmigiana. Po odlični večerji in dolgi poti bi se spodobilo, da bi hitro in dobro zaspala, a zaradih visokih temperatur (ponoči ni padlo pod 28) in komarjev, žal ni bilo tako.

Petek, 31. 7. 2020

Kljub napornemu potovanju dan prej sva bila po zajtrku že na nogah in željna raziskovanja bližnje okolice. Prvi postanek mestece Peschici. Ime naj bi bilo slovansko in naj bi se nanašalo na fin pesek v okolici. No kakorkoli, mestece stoji na 100 m visokem klifu s čudovitim razgledom na morje. Staro mestno jedro so ozke uličice, bele kamnite hiše in lokalčki ter trgovinice s spominki, ki so bolj kot ne samevale. Turistov res ni bilo veliko, kar bolj kot dopoldanski uri pripisujeva virusu in njegovim posledicam na turizem. Dobra ura je bila dovolj za ogled mesta, vročina pa je kar klicala po obisku ene izmed številnih peščenih plaž v okolici. Izbrala sva zaliv Zaiana, peščeno plažo obdano s klifi. Parkirnina je bila 5 € (kar se je izkazalo za standardno ceno praktično povsod), od avta do plaže pa se je bilo potrebno spustiti po strmih stopnicah. Manjši del plaže so zavzeli ležalniki za najem, večji del pa je k sreči bil prost pa tudi kužki so bili dovoljeni. Pesek je bil res fin, kar ni ravno po najinem okusu, morje pa je bilo toplo in dokaj čisto in osvežitev je dobro dela. Za razliko od Italijanov, ki se na plažah pražijo v najmočnejšem soncu, sva se po dobri uri močnega sonca raje vrnila nazaj v kamp na kosilo. Testenine so bile odlične, sploh tiste s svežimi školjkami, poskusila pa sva tudi tradicionalne orechiette (ušeska) z divjim brokolijem. Skupaj z vinom manj kot 20 €! Popoldne sva raje kot na plažo zavila v središče polotoka v starodavni gozd Umbra. Večinoma bukov in hrastov gozd je zaščiten kot naravni park in prekriva večino notranjosti polotoka, ki se dvigne tudi do 1000 m nadmorske višine. Kar se je seveda poznalo v malenkost nižjih temperaturah in pa predvsem nižji vlažnosti. Obiskovalcem so na voljo sprehajalne poti in mesta za piknik, midva pa kaj dalj od jezerca ob centru za obiskovalce nisva prilezla. No, sva vsaj malo zaspala na mehki travi, vrhunec obiska pa so bile stojnice z domačimi dobrotami, kjer sva kupila taralle (krekerji okrogle oblike, specialiteta južne Italije), domačo salamo in domačo mozzarello. Večerja je bila kar v kampu in sicer pizze iz krušne peči. Danes v Italiji res ne dobiš več slabe pizze!

Sobota, 1. 8. 2020

Dan za premik na južni del polotoka Gargano! Po okusnem zajtrku iz lokalnih pridelkov sva pospravila šotor in se po obalni cesti odpeljala do mesta Vieste na skrajnem vzhodnem robu polotoka. Tako rekoč vsak zaliv ima peščeno plažo s turkiznim morjem ter hotele ali kampe, prost dostop do plaž pa je zelo redek oziroma ga sploh ni. Vieste je največje mesto na polotoku z bogato zgodovino, ki sega vse do 11. stoletja. Staro mestno jedro leži na visokem klifu nad čudovitim morjem, južno od mesta pa se nahaja kilometrska peščena plaža. Pred raziskovanjem mesta sva se ustavila na kavici, aperitivu (katerega skoraj obvezno postrežejo s prigrizki) in sladoledu, kar nama je dalo nekaj energije za sprehod po vročih mestnih uličicah. Mesto je simpatično, svetlo in z ozkimi uličicami, vredno ogleda. Kljub veliki mestni plaži, sva se raje odločila, da se odpeljeva še približno 10 km južno od mesta do zaliva Portogreco, kjer sva našla za najine standarde najlepšo plažo v Apuliji. Avto se parkira kar ob cesti, nato pa je potrebno približno 10 min hoje po strmi potki do zaliva, ujetega med visoke klife s plažo iz majhnih okroglih kamenčkov in kristalno čisto vodo. Polovica plaže je bila pod naravno senco klifa, kar je prišlo res prav ob temperaturi 35 stopinj. Dan sva zaključila v kampu pri kraju Matinatta, kjer sva si v bližnji restavraciji privoščila še okusno večerjo.