Pustovanje na Martiniku

Pustovanje na slovenskem izgleda ponavadi takole. Maškaranja se najbolj veselijo otroci in ga praznujejo najpogosteje v kostumih najbolj aktualnih Disneyevih junakov. Sem in tja se jim pridruži kakšen bolj pogumen ali kreativen odrasel. Najpogostejše so mladenke, ki datum izkoristijo za pregrešno kratka krilca v kombinaciji z ušeski ene izmed seksi živali za nižjo vstopnino v klubu. Po vaseh so še zadnji izdihljaji lokalnih običajev, imamo tudi nekaj večjih karnevalov, ki se dostikrat na žalost razvijejo v skupinsko pijančevanje. Drugače je pri naših sosedih, v Avstriji recnimo se od glave do pet za pustno povorko namaškara celo mesto. Če že nismo vestni v šemljenju, pa smo vsaj zelo pridni v basanju s pustnimi krofi in flancati ter podobnimi mastnimi pregrehami. V upanju da bo kmalu post! 😉

No na Martiniku to počnejo malo drugače. Pet dnevno praznovanje se začne na pustno soboto in ima vsak dan drugo temo. Soboto in nedeljo udeleženci razkažejo najboljše maske po lastni izbiri, zelo v trendu so odbite avtomobilske inštalacije, kjer vidiš od helikopterja do roza zajčka, ki se mu kadi iz riti. Ponedeljkova tema so burleska poroke, torek hudičeve maske in rdeče šeme, sreda pa je dan ko se pusta pokoplje in se celotno rajanje zavije v črno-belo. V lokalnem okolju se pust začne že mesece prej, ko nastopajoče skupine vadijo svoje bobnarsko-plesne točke. V mestecu kjer sva bivala (Anse-a-l’Ane), sva doživela lokalno generalko v živo, kar je bila zelo simpatična izkušnja, saj smo na koncu skupaj korakali po vasi in poplesovali na hitre bobnarske ritme v spremstvu pihal.

Največji karneval se odvija v Fort-de-France, katerega tudi na lokalni tv postaji prenašajo v živo. V tem času se zaprejo vse trgovine, večina restavracij, pošt, bank in galerij. Sicer uradno ni praznik, a je odsotnost iz dela precej samoumevna. Če poznaš običaje, si predčasno narediš zaloge, za razliko od naju, ki sva se v upanju na odprto trgovino odpeljala v Rivière-Salée. Tam pa sva obtičala v prometnem zamašku in si na koncu namesto nakupa delikates za zajtrk, raje ogledala neizmerno veselje moških, ki so izkusili, kako je biti nevesta za en dan. Ja, burleska poroke so burleskne. Poleg njih je bilo še cel kup kombijev, do vrha naloženih z zvočniki in trume drugih udeležencev z bolj ali manj posrečenimi maskami. Ob cesti sva vso to dogajanje spremljala tudi midva in nekaj malega drugih nenašemljenih turistov, velika večina pa je bila del povorke in se je v prirojeno črnski ritmiki elegantno gibala v hitrih ritmih bobnov. Definitivno pozitivne vrste kulturni šok.

V torek sva si ogledala karneval v glavnem mestu, kamor sva se odpravila z ladjico. Ko sva prišla do pomola je bila večina čakajočih v kričeče rdečih oblačilih. Žal najina poletna garderoba ni vsebovala teh barv, tako da sva se svetila v poletni beli opravi. Vožnja je bila adrenalinska, saj je na začetku Bojan po krovu lovil očala, potem naju je zalivalo iz vseh strani, na koncu pa se je še ulilo, tako da sva v Fort-de-France prispela premočena do kosti. A sva bila en dva tri spet suha, ko so naju pobožali prvi sončni žarki.

Glede na to da sva prispela v mesto dobro uro pred uradnim začetkom karnevala, sva imela namen obiskati predkolumbijski muzej, katerega vodiči omenjajo kot obvezen obisk za razumevanje zgodovine otoka. Zaletela sva se v zaprta vrata, saj je bilo zaprto celo mesto. En izmed redkih odprtih lokalov je bil hotel ob glavnem parku, kjer sva po desetih minutah čakanja na postrežbo obupala – ja, organizirana in hitra postrežba ni vrlina na tem otoku. Z malo iskanja sva le zadovoljila svojo potrebo po kofeinu v lokalu na sosednji ulici. Vrhunec dneva so bile božanske palačinke, ki jih je pekla prijetna starejša domačinka ob kateri si se počutil kot na obisku pri najljubši teti.

Za spremljanje povorke sva si našla lokacijo ob glavnem parku La Savane v prvi vrsti ob cesti. Za boljši razgled sva se povzpela na podstavek od ulične svetilke, katerega sva si delila z domačinko, ki jo je zanimalo od kod prihajava. Umestila naju je v Italijo, in geografsko je bila kar blizu! Karneval je bil še glasnejši in živahnejši kot dan poprej v Rivière-Salée, vsi te ritmi te kar ponesejo v ekstazo, da začneš avtomatsko migati z glavo in boki. Avtomobilske inštalacije in velikanski kipi so spominjali na naš cerkniški karneval, le da so bili tu obiskovalci v kratkih poletnih krilcih in majicah, fantje pogosto zgoraj brez, velik trend pa so predvsem baletna krilca in pisane gamaše, ki si jih lahko kupil na stojnicah. Najbolj pa naju je presenetilo dejstvo, da nikjer ne vidiš nikogar, ki bi popival ali se majal po ulici, kljub temu da stane ugodnejši (a tudi zelo okusen) liter ruma samo 6 €. Rajanje bi spremljala še dlje v družbi kakšnega ti punch-a, a sva se na Pariškem letališču okužila z virozo in sva po slabi uri z ladjico vrnila v domač “Jogi bar”, kjer sva žur spremljala samo še preko tv sprejemnika.