Medeni tedni na Saint Martinu

Sveti Martin, ki se skriva daleč v karibskem morju, je bil najina svetla luč v temnem covid (nepotovalnem) tunelu. Otok, ki je v zimskem času sicer natrpan s turisti, sva imela praktično zase. V velikosti hrvaškega Raba in s konstantno temperaturo med 26 in 28 stopinjami, ponuja otok prečudovite peščene plaže in če si morska duša (kot midva oba), se jih zlepa ne naveličaš. Zato je 10 dni najinih medenih tednov minilo kot bi mignil v brezskrbno sproščenem karibskem vzdušju, počitku, kopanju in okusni hrani.

Potovanje v času korone

2020 je bilo za naju prav posebno leto! A ne zaradi celotne zgodbe okrog koronavirusa, temveč zaradi čudovite poroke v juliju ter najlepše novice iz konca oktobra, ko sva izvedela, da se bo najina družinica razširila z novim članom, no članico 😊. Poleg Malezije v začetku leta, nama je poleti uspelo izvesti tudi potovanje v Apulijo, katerega pa nisva smatrala za pravo poročno potovanje, saj sva s seboj vzela tudi psa. Počitnice z otroci ali malimi živalmi pač niso tisti pravi medeni tedni, ravno tako pa za poročno potovanje ne moreva šteti podaljšanega vikenda v Opatiji (ni bil niti teden!), kamor sva šla sama v začetku oktobra v fantastičen hotel Navis.

Glede na situacijo datumsko kaj veliko izbire niti nisva imela, tako da sva izbrala februar kot edini možen mesec, ko lahko še kam odpotujeva, preden Maruša postane slončkasto “neokretna”. Konec decembra sva kupila letalske karte za na Guadeloupe, francoski otok v Karibih, kjer je bila situacija glede virusa zelo ugodna (malo primerov, odprto za turizem). A bližje ko je bil čas za odhod, bolj se je stanje zaostrovalo, prva sprememba ukrepov je bila dva tedna pred odhodom, ko so začeli zahtevati en teden samoizolacije. To je še nekako šlo z najimi plani – kdo ne bi želel biti izoliran v čudovitem bungalovčku na toplem z lepim razgledom!? Nekaj malega klikanja je bilo potrebnega za podaljšanje potovanja za še en teden in navdušenje je bilo na vrhuncu, saj sva imela v planu tri tedne idealnega vremena. No, vse skupaj se je podrlo en teden pred odhodom, ko so otok zaprli za turizem 2 dni pred najinim prihodom. Če sva sprva izgubila voljo za odhod na počitnice in se kar malo vdala v usodo, naju je po nekaj dnevih ponovno prijela močna želja po odhodu na toplo, in po manj kot uri brskanja po spletu, sva našla drugo destinacijo, kamor bi lahko potovala!

Otok Sveti Martin nekaj sto kilometrov stran od Guadeloupea velikosti jadranskega Raba. Letalske karte sva tokrat kupila 3 dni pred odhodom (da le ne bi ponovno spremenili pravil) in nato v zadnjih dneh redno spremljala pravila potovanja za vse tranzitne države: let je bil iz Bologne preko Amsterdama na Saint Martin. Posledično je bilo potrebno preverjati vstopno tranzitne pogoje za štiri države: Slovenijo, Italijo, Nizozemsko in Saint Martin. Če izvzameva dejstvo, da po pravilih ne bi smela zapustiti naše države, je celotno potovanje nekako bilo izvedljivo: PCR test 48 pred odhodom pri nas, nato antigenski test na letališču v Bologni, izpolnitev prošnje za vstop na Saint Martin z rezultatom PCR testa ter plačilo zavarovanja za Saint Martin za primer okužbe. Kot po čudežu se je vse dobro izteklo, na slovenski meji ni bilo nobene kontrole, nekaj telovadbe z obrazci sva izvajala še na večer pred jutranjim letom, celoten postopek na letališču pa je trajal uro in pol. Test, izpolnjevanje neštetih obrazcev, čakanje v kratkih vrstah. A ko sva enkrat sedela na letalu za v Amsterdam, sva vedela da nama je uspelo in da naju loči le še nekaj ur od rajskega karibskega otoka.

Saint Martin ali Sint Maarten?

Otok v množici karibskih otokov niti ne bi izstopal kaj preveč, če ne bi bil edinstveno razdeljen na dva dela med dve evropski državi. V 16. in 17. stoletju so otok izmenično imeli v rokah angleži, francozi, nizozemci in španci, ki so ga zapustili v prvi polovici 17. stoletja. Tako rekoč istočasno so se nazaj naselili nizozemci in francozi in po nekaj letih borbe za otok, so si leta 1648 otok razdelili na dva dela. Mejna črta sicer ne poteka po sredini, kar razloži legenda o razdelitvi, ki gre nekako takole: v zalivu Oysterpond na vzhodni strani otoka naj bi istočasno štartala francoz in nizozemec ter hodila ob obali, en v smeri proti urinem kazalcu, drugi pa v smeri urinega kazalca. Kjer bi se srečala, bi potegnili črto od začetne točke in otok bi bil razdeljen. Preden sta začela svoj pohod, se je francoz napil vina, nizozemec pa nizozemskega gina (jenever). Posledično je francoz prehodil večji del poti, saj naj bi nizozemec zaradi učinka gina zaspal na poti in tako francoski del meri 54 km², nizozemski del pa 41 km². Pravijo da je francoz tudi goljufal in ni ves čas hodil ob obali, ampak tudi dejstvo, da je Francija takrat imela ob otoku zasidrano večjo floto ladij, je pripomoglo k boljšemu pogajalskemu izhodišču. Meja je tako, sicer z manjšimi spremembami, ostala do danes, prav tako pa je vsak del otoka obdržal svojo identiteto, glede na to, kateri državi pripada. Politično gledano je danes francoski del otoka tudi del Evropske Unije, medtem ko nizozemski del otoka spada pod Kraljevino Nizozemsko in ni del Nizozemske ter posledično tudi ni del Evropske Unije. Mejne kontrole ni, tako da lahko zapuščaš in vstopaš v Evropsko unijo brez ovir. Tudi denarno je zmeda, saj francoski del uporablja euro, nizozemski del pa uradno antilski guilder, katerega nikjer ne izdajajo, v praksi pa se predvsem uporablja ameriški dolar. In tudi na francoskem delu lahko telefoniramo brez stroškov kot doma, medtem ko na nizozemskem ne (sploh nimamo gostovanja). In ker je mednarodno letališče na nizozemskem delu, tako na otok ne moremo samo z osebno izkaznico, ampak potrebujemo potni list. No razen če bi prileteli preko francoskega departmaja Guadeloupe na letališče Grand Case na francoskem delu.

Politična delitev ni samo nekaj na papirju, dejansko jo občutiš tudi ob obisku. Če mogoče pri vožnji po otoku niti ne opaziš, kdaj prečkaš mejo, to občutiš takoj, ko se pripelješ do prvega naselja. Nizozemski del je občutno bolj ameriški z oglasnimi tablami, restavracijami s hitro hrano ter stolpnicami, med tem ko so hiše na francoskem delu manjše, arhitekturno bolj simpatične ter brez občutka pretirane komercializacije. In če glavno mesto nizozemskega dela Philipsburg cilja na turiste velikih križark, preostali del otoka pa bolj na velike hotelske komplekse “all inclusive”, je na francoskem delu le nekaj butičnih hotelov ter veliko apartmajskih naselij. Torej masovni turizem proti individualnemu, ZDA proti Franciji. In tudi z restavracijami je podobno, nizozemski del ima svetovno kuhinjo in ogromne porcije, francoski del ima tipično francoske restavracije s kvalitetno francosko kreolsko kuhinjo z manjšimi porcijami, a vseeno večjimi kot v Franciji – da, američani so večinski turisti na otoku, kar se pozna praktično povsod. Tudi supermarketi se zelo razlikujejo po svoji ponudbi. Je pa na žalost otok popolnoma nesamozadosten in edina stvar, ki je lokalna so jastogi in ribe. A ni razlika samo v hrani, še bolj izstopa postrežba! Na nizozemski strani so natakarji večinoma lokalci iz bližnjih otokov, prijazni a precej nevešči strežbe, med tem ko na francoski strani to delo opravljajo skoraj izključno francozi, katerim je profesionalnost strežbe v ponos in čeprav ne izkazujejo pretirane prijaznosti, lahko računaš na kvalitetno in učinkovito storitev. Razlike se nadaljujejo še na mnogih drugih področjih, od voznega parka, izbire v trgovinah, zbiranja smeti (na nizozemski strani ne reciklirajo!) in še bi lahko naštevala, a kar najbolj preseneti je, da je vse to na tako majhnem otočku, katerega bi brez prometa obvozil v pol ure. In čeprav sva vseh 10 dni obiska spala na nizozemski strani, v zagrajenem naselju v simpatičnem zalivu Cay Bay, sva vseeno več časa preživela na francoskem delu, saj je bil občutek vseeno bolj prijazen in bolj domač.

Plaža, hrana, plaža, hrana …

Tako nekako bi v en stavek strnila najinih deset dni na otoku, kar niti ni presenetljivo, saj je otok znan po peščenih plažah (na otoku jih je kar 37) ter dobri hrani (francoska kuhinja). Že v petek, na dan prihoda (letalo je na otoku pristalo ob treh popoldne), sva se po vstopnih formalnostih in namestitvi v apartmaju zapeljala do prve peščene plaže, ki se je nahajala v zalivu Cay Bay, slabih 500m stran od apartmaja. Peščena plaža obrnjena proti jugu z malo večjimi valovi in simpatičnim lokalom z okusno hrano. Nad večerjo sva bila navdušena, tako da sva se naslednji dan na taisto plažo prišla kopat. Zaradi peska in najine sonca nevajene kože sva najela še ležalnike (15 USD za dve osebi s sončnikom) in si v lokalu privoščila res okusno kosilo. Morje je bilo idealne temperature, prav tako zrak (oboje okoli 26 stopinj), najinemu okusu pa niso bili najbolj po volji valovi, ki so dosegali tudi višino do metra in pol. Popoldne sva namenila ogledu glavnega mesta, kjer sva upala na odprte trgovine in kakšno dobro sladico, a bila neprijetno presenečena. Glavno mesto nizozemskega dela Philipsburg leži ob čudovitem zalivu s kilometrsko peščeno plažo s turkiznim morjem, ob plaži pa poteka promenada ter za njo hoteli in lokali. Na najino žalost je bila večina lokalov zaprta, prav tako velika večina trgovin in sanje o sladici so se razblinile. Dejansko je ob glavnem mestu pristanišče za velike potniške križarke in posledično mesto živi od dnevnih izkrcanj stotin turistov. Zaradi virusa pa teh potovanj ni bilo že skoraj leto, kar se pozna na neštetih zaprtih lokalih z napisi o prodaji ali možnostjo najema. Vseeno sva naredila kratek sprehod po promenadi in se po sončnem zahodu vrnila nazaj v najin apartma.

V nedeljo sva se odpeljala na francoski del do plaže v Friar’s Bay, ki je obrnjena proti severozahodu stran od smeri vetra (na Karibih konstantni vetrovi pihajo v smeri iz vzhoda), z mirnim in toplim morjem je bila čudovita za ležerno namakanje v topli vodi pa še ležalniki so bili tu le 10 € za dve osebi. Prava zvezda plaže je bila restavracija z odlično postrežbo in še boljšimi jedmi. V senci prijetnega dekorja in med rastlinjem ob popolnih temperaturah in okusni hrani sva padla v otoški počasen in uživaški način razmišljanja in hitro pozabila na razmere, iz katerih sva tako rekoč pobegnila. Kopala sva se do poznih štirih popoldne in namesto da bi se odpeljala direktno domov, nadaljevala naprej še do mesteca Grand Case, znanega po najboljših francoskih restavracijah. Mestece z nizkimi hišami tik ob plaži naju sicer ni preveč prepričalo, bolj nama je bil zanimiv Orient Bay na vzhodni strani otoka z več kilometrsko belo peščeno plažo. Zaradi svoje lege je raj za surferje saj veter konstantno piha proti obali, valovi pa niso preveč visoki zaradi grebena, ki ščiti zaliv. Ta dan sva obvozila celoten otok, kar nama ni vzelo več kot 45 min počasne vožnje – otok je res majhen, večjega ga delajo izključno prometni zastoji in ozke ceste in res sreča, da je bilo tako malo turistov – ne predstavljava si namreč, kakšen je promet v visoki sezoni.

V ponedeljek sva se zapeljala do mesta Marigot, glavnega mesta francoske strani otoka in edinega mesta brez kopalne plaže. Center je simpatičen s tipičnimi dvonastropnimi lesenimi karibskimi hišami, na hribčku nad mestom pa so ruševine stare trdnjave, iz katere so nekoč branili pristanišče pred vpadi. Mesto je bilo bolj živahno, a prazne mize v redkih odprtih lokalih ter množica zaprtih lokalov so dali vedeti, da je turistična sezona mrtva. No, mogoče sva bila tudi malo prezgodnja, saj sva zaradi jet laga vstajala že okrog 6ih, bolj turistične trgovine pa so se odpirale po 10. uri. Po obisku mesta sva nadaljevala proti vzhodu in se ustavljala na plažah ob poti: Baie Rouge gleda proti severu ter se začne na polotoku, na katerem so same ogromne in zagrajene vile in je dostopna samo iz ene strani. Je ogromna in z bolj rumenim peskom ter hitro globoko vodo. Mullet Bay na nizozemski strani je verjetno ena izmed najlepših plaž na otoku z najlepšo barvo morja. Simpson Bay je ogromen zaliv s peščeno plažo na južnem delu otoka, z neštetimi hoteli v prvi vrsti ob plaži in za konec še Maho Beach, verjetno najbolj znana plaža na otoku zaradi njene lege ob začetku letališke steze. Prav gotovo ste že videli fotografije ogromnih Boeingov 747 tik nad peščeno plažo – to je ta plaža in seveda sva v lov za posnetki šla tudi midva. Letala pristajajo večinoma med drugo in četrto popoldne in ko sva midva prispela okrog enih, sva bila sama na plaži. Iz varnosti sva svoj sončnik zapičila v pesek malo bolj stran od steze, saj je leta 2017 moč letalskega motorja odpihnila obiskovalko plaže in jo ubila. Pred prihodom letal sva se še skopala v čudovitem turkiznem morju, nato pa lovila fotografije prihajajočih letal. Lahko bi rekla da je to praktično največja turistična atrakcija na otoku, saj se je kasneje nabralo kar nekaj ljudi. Pozno popoldne sva preživela kar v apartmaju ter uživala v čudovitem razgledu nad morjem in nad sosednjim otokom Saba.