Konec maja sva se na poti iz Paga domov odločila, da dan končno nameniva obisku nacionalnega parka Plitvička jezera, ki se nahaja nedaleč od avtoceste Zagreb – Split, torej skoraj ob najini poti proti domu. Ker je bil obisk parka za oba prvič, sva se ga izjemno veselila in nedvomno je izpolnil najina pričakovanja.
datum obiska, 23.5.2021
Nacionalni park Plitvička jezera je eden izmed največjih in najstarejših na Hrvaškem in je že od leta 1979 pod Unescovo zaščito. Voda je na izrazito kraškem terenu zajezena v 16 jezer, ograjenih med seboj z dolomitnimi pregradami, ki z ustvarjanjem novih plasti lehnjaka rastejo v višino (do 1cm na leto), pot vode pa se tudi redno spreminja. Zaradi svoje privlačnosti jih letno obišče več kot milijon turistov.
Avtocesto sva zapustila pri izvozu Gornja Ploča, od koder je manj kot eno uro slikovite vožnje po prazni cesti do vhoda 1 v nacionalni park. Na veliko veselje, kljub končno lepemu vremenu, ni bilo pretirane gneče ne na glavnem parkirišču (s ceno 1 € na uro) ne na vhodu in je bil vstop možen brez predhodne rezervacije (do 31.5. je cena le 11 € na osebo, poleti ta naraste na dobrih 25 €). Ob dvanajstih sva vstopila v park, ki te že po nekaj metrih nagradi s slikovitim razgledom navzdol do jezera Milanovec ter do najvišjega slapa na Hrvaškem z 78 metri višine. Urejena pot naju je peljala navzdol do jezera, ki s svojo turkizno barvo naravnost navduši in je stalnica v turističnih vodičih in razglednicah.
Plitvička jezera so čudovita lokacija za dnevni (ali lahko tudi več dnevni) izlet iz Ljubljane s približno 3 ure vožnje v eno smer, ali pa kot postanek na poti nazaj iz Dalmacije. Ob dobrih 200 ha jezer na različnih nadmorskih višinah, ponujajo sedem označenih izdelanih poti od dolžine 3,5 km za tiste bolj počitniške, pa vse do 18,3 km za tiste v boljši kondiciji (in več časa). Poti se kombinirajo tudi z ladjicami in mini avtobusom. Midva sva naredila malo prilagojeno pot C, ki je bila dolga približno 8 km in nama je s postanki, ladjico in avtobusom nazaj vzela okoli 5 ur. Začela se je pri vhodu 1 in ogledu visokega slapu, nato sva prehodila do postaje ladjice ob jezeru Kozjak, kjer sva si privoščila kosilo. Z ladjo sva se nato odpeljala do drugega konca jezera, kjer sva prehodila še del ob Gradinskem in Milinem jezeru, nato pa se vrnila nazaj do vhoda 2, kjer sva se z avtobusom vrnila do vhoda 1.
Po parku so lepo urejene in speljane lesene brvi, ki čudovito poudarijo naravno lepoto jezer, in urejene makadamske poti ob njih. So lahko dostopne in primerne za družine z majhnimi otroki ter imajo občasno manjša postajališča z lesenimi klopmi. V ceno vstopnice so vključeni tudi prevozi z ladjo in avtobusom znotraj parka, kar se izkaže za izjemno uporabno za skrajšanje poti in sva jih zaradi zadnjega trimesečja nosečnosti tudi z veseljem izkoristila.
Če bi nama čas in kondicija omogočila, bi z veseljem prehodila celotno pot, saj se z vsakim kilometrom prične bolj razgibana pokrajina in tudi prvotna gneča obiskovalcev tam izgine. Prav tako pa bi se splačalo najeti kajak in si jezera ogledati iz malo drugačne perspektive. Kopanje je na žalost zaradi nacionalnega parka prepovedano! Definitivno še pridemo!