Kulinarični obisk New Orleansa

Dva lačna potepina se odpravljava čez lužo. Tja, kjer diši po gumbu (enolončnica) in jambalayai, se cedi mast od svežepečenih beignets (flancatov) in v času sezone poje na kilograme sladkovodnih rakov (crawfish). Da ne pozabiva na kozice, aligatorje, mehko lupinaste rake in sendviče s toliko kalorijami, da preživiš samo ob neprestanem gibanju na energične jazz ritme in takt pihalne godbe. 

Ooo ja, pozdravljen New Orleans!

Sobota, 27.10.2018

Začneva na letališču Jožeta Pučnika od koder poletiva do Frankfurta in od tam na 11 urni čezoceanski let do Houstona. Zaradi zamude ne ujameva zadnjega leta, a naju hitro prestavijo na naslednjega, ki odrine čez dobro uro in tako na končno destinacijo z najetim avtom iz letališča pridrajsava ob 20:00 uri.

A pred check-inom se ustaviva še na hitri večerji! Kakopak, zato sva tudi prišla. Zaradi pestrih okusov, ki so mešanica kreolske in cajun kuhinje. Ob poti se ustaviva pri Devi’s seafood na dveh tipičnih louisianskih sendvičih imenovanih po-boys (v francoski štručki): cochon de lait je polnjen z mehko počasi pečeno svinjino in coleslawom (ameriška zeljnata solata), peacemaker pa vsebuje ocvrte škampove repke. Porcije so ogromne, okusi močni, a usklajeni, joj, kako nama je žal, da preprosto nisva mogla pojesti vsega! Kljub francoskemu vplivu so porcije konkretno ameriške.

Nedelja, 28.10.2018

Kljub 7 urnem časovnemu zamiku in slabemu spancu, se zbudiva v čudovito sončno jutro. Bivava v hiši Pelikan na Pelican aveniji direktno čez reko nasproti Franch Quarterja. To je tipična lesena neworleanška hiška z verando in balkoni. Naša prijetna gostiteljica Karen nam vsako jutro pripravi okusen zajtrk. Hiška je stara in po južnjaško sproščena, a ima šarm in domačnost, katere ne izkusiš v generičnem hotelu.

S trajektom se odpraviva v najbolj obiskano in živahno sosesko New Orleansa – French Quarter. In takoj sva presenečena nad sproščenim živahnim vzdušjem žive glasbe, umetniških trgovinic na ulicah in seveda omamnem vonju po hrani. Vsako leto New Orleans obišče več kot 10 milijonov žejnih in glasbe lačnih turistov. In ne brez razloga, saj se tukaj vsak dan v tednu kaj dogaja, domačini pa hitro najdejo razlog za žur in šemljenje. Mesto premore široko izbiro pustnih kostumov butične izdelave. Po daljšem sprehodu po ozkih ulicah med čudovitimi stavbami lačna pristaneva v Cafe du Monde, kjer mimo dolgih vrst odkorakava do mize (po nasvetu domačina) in si naročiva kavico z beignets (flancati). Sveže pečeni posuti s kupom sladkorja v prahu in kava mešana s cikorijo se izkažejo za odlično malico. S polnimi trebuščki greva nato do znamenite ulice Bourbon Street, pijanskega razvrata Amerike. In res je tako, bar zraven bara, poceni koktajli, vsiljivi ulični prodajalci korald in pijani turisti, katerih je bilo sredi popoldneva dokaj malo – pravi žur se začne po sončnem zahodu. Ker sva že zrela in nama se ta scena ne dogaja več, se odpraviva nazaj do trajekta in do najinega novega doma. Dneva je še veliko, večerja šele ob šestih, v mestu pa brez avta težko shajaš, zato skočiva v najino najeto hibridno limuzino in se odpeljeva do mestnega parka.

Sredi parka se nahajata muzej umetnosti in botanični vrt, vendar je zaradi Voodoo glasbenega festivala velik del parka zaprt. Vseeno najdeva prostor za avto zraven ogromnega pasjega parka (ki je mimogrede ločen za velike in male kosmatince) in narediva kratek sprehod po parku, ki je sicer večji od newyorškega Centralnega parka. Do večerje je še dolga, plani za park so padli v vodo, zato se zamotiva z obiskom trgovine macy’s, kjer se posebej splača kupiti ameriške blagovne znamke, saj so tretjino cene kot pri nas. Dobra ura je komaj dovolj, želodčka že hudo prazna in končno je čas za večerjo!

Odpeljeva se do Shaye na Magazine street, trendovske izraelske restavracije z vzhodnoevropskim vplivom in lokalnimi sestavinami. Začneva z okusnima in originalnima koktajloma, nadaljujeva pa s sveže pečeno lepinjo iz krušne peči in odličnimi namazi: lutenico, cvetačni humus, baba ganuš in jogurtov labneh. Vse je božansko, in z odlično lepinjo pomaževa vse krožnike. Za glavno jed si razdeliva počasi kuhanega jagenjčka s pekani in feto. Mehko meso polnega okusa je brez težav pristalo v že dokaj polnih želodčkih. Prijetno sita naročiva še sladico, eno za oba, saj za več ni prostora. Odločiva se za čokoladno babko in kako sva presenečena, ko nama prinesejo kos potice postrežen z meringo, čokoladnim tahinijem in smetanovim sladoledom. Po kratkem sprehodu po centru mesta dan zaključiva z razglabljanjem o izvirnosti in edinstvenosti naše potice.